Pred dnevi sem se vrnila iz Indije.
Po New Delhiju, kjer sem predavala na konferenci Indijskega inštituta za orientalsko dediščino (Indian Institute of Oriental Heritage), me je pot ponesla v Goo, državo na jugozahodnem koncu indijskega polotoka, ki jo krasijo dolge peščene plaže, toplo morje, bujna vegetacija in hipijevski turizem. Tam – predvsem na jugu države – ni velikih mest in velikih hotelov. Celo majhnih hotelov ni. Turisti živijo v preprostih, a slikovitih kočah, zgrajenih pretežno iz lesa in bambusa.
Te se prepletajo z nizkimi, pogosto s slamo kritimi kočami domačinov. Idilo zaokrožajo krave, psi, mački, kokoši in petelini. Noben pes ni na verigi ali zaprt na dvorišču, nobena krava ni v hlevu, nobena kokoš v kokošnjaku. Prosto se sprehajajo med turisti, njihovimi prebivališči in po peščenih ulicah, vzdolž katerih se vijejo vrste stojnic z bolj ali manj poceni kramo ter z raznovrstnim sadjem, ki ga je tu vse leto v izobilju. Mnoge zaidejo na plažo. Krava, ki se sonči na plaži skupaj s turisti, je nekaj čisto običajnega.
Največ pa je psov. Skoraj vsi so svetlo rjavi, kratkodlaki, z dolgimi repi, ki jih radi dvignejo visoko, zlasti kadar zvečer paradirajo po obali. Vsi so prijazni, krotki, siti, zdravi. Spomnim se enega, ki je zvečer zavzeto zrl v zahajajoče sonce, in drugega, ki je skupaj z mano tekel na vrh vzpetine, kot da tudi on ne bi hotel zamuditi sončnega zahoda, ki sem ga lovila. A ko je pritekel na vrh, se je ulegel na skalo in zadremal. Spomnim se tudi tretjega, ki me je neko jutro pričakal sredi poti s prekrižanima tačkama in dvignjenim uhljem.
Bil je tako simpatičen, da sem ga pofotkala in objavila sliko na facebooku. Komentar 'prijateljice'? "Ah, ti indijski potepuški psi, bolni, zanemarjeni, nesrečni, to je moj najhujši spomin na Indijo!" Šokirana sem odgovorila, da se moti. Ti psi niso zapuščeni in zanemarjeni, niti bolni, niti nesrečni. Toda ni se pustila prepričati. Posmehljivo je vztrajala, da je življenje psov v Indiji ena sama beda. Da ne razume ljudi, ki uživajo v pogledu nanje. Da dejansko ne razume ljudi, ki jih navdušuje Indija.
Oh. Razumeš pa ljudi, ki pse zapirajo v osamljene domove? Ki jih vodijo ujete na povodcih in jim ne dovolijo, da srečujejo vrstnike? Ki jih skušajo utišati, kadar lajajo? Ki jih kastrirajo in jim dajejo umetno, industrijsko hrano namesto riža? Ki jih dejansko mučijo, ker jim ne dajo svobode?
Nikogar ne obsojam, saj smo preveč zagledani v pravilnost vsega, kar počnemo z našimi živalmi. Samo ugotavljam. Ko doživiš Goo, se začneš spraševati o pravilnosti marsičesa v naši 'civilizirani' družbi, od odnosov do živali naprej. Namaste.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
