"Pozdravljeni, sem mati samohranilka in tokrat se s svojim vprašanjem obračam na vas, saj sem do danes iskala odgovor na svojo stisko že marsikje, pa se v moji družini nič ne spremeni. Ob meni odrašča 12-letna hči, s katero se sicer dobro razumem, občasno pa med nama prihaja do zelo napetih nesoglasij. Hči poleg osnovne šole že od mladih let obiskuje tudi glasbeno šolo, kamor pa z letošnjim letom hodi vse bolj z odporom. Ko je čas za odhod v glasbeno šolo, predvsem pa ko je treba doma vaditi, išče nemogoče izgovore in pogostokrat se moja navodila za vadbo prelevijo v prepir in kričanje, nesramna obkladanja in loputanja z vrati. In to vse samo zaradi preproste violine! Želim si, da bi hčer v življenju znala še kaj več kot samo opravljati svoj poklic, in igranje violine se mi ne zdi tako napačna smer, kamor bi lahko usmerila svojo energijo in moči." - Irena
Bralki revije Jane odgovarja svetovalec Ivan Platiša, spec. ZDT:
Spoštovana Irena, verjamem, da s svojo zgodbo niste izjema in da je takšnih in podobnih zgodb kar precej. Včasih se skoraj čez noč zgodi, da je našemu otroku tisto, kar mu je bilo včeraj še v veselje, naslednje jutro popolna muka. In če smo bili navajeni otrokove konstantnosti in rutine, potem njegov odpor ali spremembo odnosa do neke dejavnosti doživimo kot negativno presenečenje, ki ga stežka sprejmemo.
Zato bo na začetku pomembno, da se ob naslednjem hčerkinem upiranju in izgovarjanju sami pri sebi vprašate, kaj dejansko vam vaša hči želi sporočiti. Ko boste do nje pristopili s tako držo, ji boste znali najprej prisluhniti, kajti karkoli že navzven sporoča vaša hči, se v njej dogaja nekaj, za kar mogoče sama še nima besed. Lahko je to občutek strahu ali nelagodje zaradi kakšne osebe, mogoče bi vam želela sporočila, da bi rada počela kaj drugega ali pa da preprosto potrebuje malce več in drugačno spodbudo. Vaša hči je namreč v obdobju, ki prinaša nenehne spremembe v njeno čustveno, duševno in telesno občutje in pri najstnikih se pogostokrat zgodi, da sami na trenutke ne zmorejo slediti vsem tem nepredvidljivim premikom.
Če odrasli to spregledamo, potem je naša notranja drža podobna približno temu, da samo mi najbolje vemo, kaj je za našega otroka najboljše, najprimernejše ... Pogovori z najstniki potekajo na ravni prepričanja, da jih poslušamo, v resnici pa njihove informacije vztrajno filtriramo in slišimo samo tisto, kar si želimo slišati, drugo pa ignoriramo.
Naj torej tema tega pomembnega pogovora ne bosta violina in čas za vadbo, ampak ga umestite v čas, ko je med vami in hčerjo prijetno in razumevajoče vzdušje. Naj vas ne bo strah, da bi s tem, ko vam bo hči povedala, kaj se dejansko dogaja, že naslednji moment postavila violino v kot. Za vašo hčer je v tej stiski veliko bolj pomembno to, da vam zaupa, kaj se z njo dogaja, kot pa to, kaj počne s svojimi obveznostmi. Hči se, glede na vso vloženo energijo in čas v glasbo, še kako dobro zaveda, da je za vsakim znanjem in uspehom vloženega veliko truda in potrpežljivega čakanja na sadove. Namesto kritike, povzdigovanja glasu in pritiskov se poskušajte pogovoriti z njo o tem, kaj ona vidi kot problem, kje vidi rešitev in kaj lahko za to naredi sama. S tako držo boste sčasoma postali specialistka za »branje med vrsticami«, saj je to eden od glavnih načinov, s katerim nam najstniki želijo sporočiti, kaj se z njimi dogaja.
Zaupajte nam svojo težavo
Če bi radi, da naši sodelavci pomagajo tudi vam, nam pošljite pismo po pošti na AM Ljubljana, d. o. o., za revijo Jana, Bleiweisova 30, 1000 Ljubljana. E-naslov: info@revijajana.si
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
