Grafitarstvo ima svoj kodeks

Grafitarstvo ima svoj kodeks (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
Vir: Story
11. 10. 2017

Grafiti so vsem na očeh in tako predstavljajo neko dostopno in poznano ulično umetnost. Hkrati pa o njihovi estetiki in namenu vemo precej malo. Za tiste, ki s tem načinom rastejo in ga ustvarjajo, pa so umetniške mojstrovine, ki pripovedujejo svoje zgodbe. 

Ene od teh zgodb ustvarja umetnik Maksim Azarkevič (Azram), čigar mojstrovine krasijo tudi slovensko prestolnico.

Ko se sprehajam po mestu in če se ozrem okoli sebe, najdem številne grafite, ki krasijo prazne stene. A redkokateri grafiti se mi vtisnejo v spomin. Kako sami kot umetnik spremljate ulično grafitarsko sceno?

Kot nekdo, ki se s tem ukvarja, sem bolj pozoren na spremembe na stenah. S tem hočem povedati, da hitreje opazim, ko se pojavi kaj novega na stenah in kdaj je kakšen nov grafitar na sceni ali obisku. Glede kakovosti pa znam ceniti tudi določne grafite, ki se laikom zdijo le grde čačke na stenah, saj jih zaradi dolge zgodovine v tej kulturi znam prebrati in vidim v njih neko vrednost. A to je stvar okusa in izkušnje.

Kaj vi kot umetnik vidite pri zgodbi nekega grafita, ki ga opazite na ulici?

Bolj kot zgodbo opazim vsebino. Opazim, kaj je napisano, obliko črk, dinamiko postavitve, tehniko in stil grafita.

Vedno so me pritegnili grafiti, narejeni s stilom, ne neke 'čičke čačke' po steni samo zato, da so. Kako vi gradite svoje zgodbe o grafitih?

Moji grafiti niso osredotočeni na zgodbi, redko jo tudi imajo. Poudarek imajo na neki ilustraciji, kar mi je bolj likovno zanimivo. Večinoma brez globljega pomena, velikokrat v spremljavi kratkega napisa ali neumnega slogana.

V bistvu ni vsak 'nasprejan' napis na zidu grafit. Kakšna je razlika med grafiti in ulično umetnostjo?

Grafiti so samopromocija, avtor piše svoj vzdevek ali ime svojega kolektiva z uporabo markerjev, sprejev in barv v valjčkih ter so prostoročni (freehand). Ulična umetnost pa sporoča neke 'globlje' ideje, družbene kritike in druga sporočila. 'Street artist' uporablja več tehnik kot grafitar, na primer plakate, šablone ... v bistvu vse, kar se da uporabiti na ulici.

Nisem vedela, da je grafitarstvo tako širok pojem in da zajema široko področje umetnosti. Naj bi pa obstajal tudi t. i. ulični kodeks grafitarstva. Nam zaupate kaj o tem?

Vse temelji na spoštovanju. Žaljivo je iti prek del drugih grafitarjev z manjvrednim izdelkom. Na primer čez burner, dodelan grafit, ne smeš iti s tagom, navadnim podpisom, ker se šteje kot osebna žalitev. Na lokacijah 'hall of fame' je rahla variacija teh pravil; nevljudno in žaljivo je na primer, če greš čez svež 'piece' v primeru, ko je v bližini starejša in že počečkana stena. Ko pa rišeš čez neko delo, ga je z novim delom treba prekriti v celoti.

Ko sem iskala grafitarja za neki dogodek, ki smo ga pripravljali, sem na spletu našla vaše ime. Kakšna zgodba so grafitarji in kje se sicer skrivajo vsi ti umetniki ulic?

To je osebni izbor, povezan z mojim delovanjem, rišem le na legalne površine, tako da mi ni treba skrivati svojega imena. Poleg tega, da so grafiti moj hobi, se s tem ukvarjam tudi poklicno, delam poslikave po naročilu, pri tem pa pomaga, da ljudje poznajo tudi moje pravo ime, ne le umetniškega vzdevka.

Sami ste precej prepoznavno ime na tem področju in pred tremi leti ste v Ateljeju Galeriji imeli prvo razstavo Drity Fingers. Nam zaupate kaj o tem?

To je bila moja prva samostojna razstava, kar se je zgodilo po naključju. Hodil sem namreč mimo galerije, ko sem se odločil, da se ustavim in povprašam, kako izbirajo razstavljavce. Pokazal sem jim nekaj fotografij svojih del, bile so jim všeč in dogovorili smo se, da lastnici galerije pošljem svoj portfolio. Sledilo je veliko dogovarjanja in dela s pripravo in organizacijo razstave.

Sodelovali ste pri številnih domačih in mednarodnih razstavah ter grafitarskih dogodkih. Bi lahko rekli, da je grafitarstvo neki uporniški duh, s katerim umetniki izražajo svoja občutja?

Zame tu ni nobenega 'uporništva', saj to delam za zabavo in hobi. Drži pa, da na takšnih dogodkih spoznaš umetnike z vsega sveta, in ker nas veselje do grafitov povezuje med sabo, se tudi lažje ujamemo.

Kaj vi kot umetnik najraje ponazarjate v svojih delih?

Veliko stvari. Vendar imam obdobja, v katerih mi ustreza upodabljati določene like, trenutno so to recimo pretirano mišičasti moški ali poudarjeno stilizirano seksi punce ... V preteklosti pa sem imel obdobja podganic, divjih prašičev, okostnjakov, muh in še mnogo drugih.

Lahko omeniva, da ste poslikali dom za ostarele Tabor, da vaše umetnine krasijo hodnike Gimnazije Bežigrad, tudi hostel Komiža ima vaš pečat in poslikava vrat v Nano centru inštituta Jožefa Štefana. Kako ste se lotili teh izzivov?

Prva in najpomembnejša točka je pogovor z naročnikom, da vidimo, kakšne so želje in pričakovanja, iz česar nastane groba ideja za poslikavo. Nato sledijo serije sestankov, e-mailov in skic, dokler ne pridemo do skupne rešitve in končnega osnutka. Ko pa dobim zeleno luč za poslikavo, se izdelava ponavadi zgodi relativno hitro.

Katero od teh del je bilo za vas največji izziv in katero je terjalo največ dela?

Največji izziv do zdaj je bila moja diplomska naloga - poslikava fasade OŠ Trnovo. To je bil moj prvi projekt v takšnem formatu in imel sem veliko dela z reševanjem različnih težav, tako likovnih kot logističnih in birokratskih. Tudi izdelava - trajala je več kot pet dni, na soncu, med enim od bolj vročih tednov tistega poletja - je bila ena izmed napornejših in dolgotrajnejših, saj sem se prvič zares srečal z delom na višini.

Vaše mojstrovine - ilustracije so zabavne, hudomušne. Kje črpate navdih in kakšne smernice upoštevate pri željah naročnikov? Se vam ti popolnoma prepustijo ali so tudi takšni, ki bi želeli preveč svojih smernic?

Navdih črpam od vsepovsod, iz okolice, televizije, knjig, vsakdanjega življenja, nimam pa nekega stalnega vira. Pri naročnikih spremljam veliko smernic in želja, seveda v mejah normale in če niso kontradiktorne. Nikoli pa ne prerisujem del drugih avtorjev, in to naročnikom tudi takoj povem: Če želite moj izdelek, bo ta avtorski in unikaten.

Besedilo: MIMA

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story40/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 40/2017

Story 40/2017, od 28. 09. 2017

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri