V luči skorajšnjega referenduma, s katerim želijo nasprotniki nedavno potrjene novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih zaustaviti sprejetje zakona, sta o istospolni usmerjenosti, zakonski zvezi, posvojitvah in referendumu za medije spregovorila študenta s slovenske obale,.
Celoten intervju z gejevskim parom, ki ga je opravila Anja Mikuž, si lahko preberete na spletni povezavi Cosmopolitan.si, mi pa na tem mestu za pokušino objavljamo njune odgovore na dva, po našem mnenju še posebno zanimiva vprašanja ...
Anja: Imata mogoče srečo, da prihajata z Obale?
Tim: Klima nekje na podeželju je gotovo drugačna.
Alfred: Živimo v heteronormativnem okolju, v katerem je povsem normalno imeti poročni prstan na roki, imeti fotografijo poljuba s počitnic na socialnih omrežjih ali videti reklamne plakate za družinski kredit, ki prikazujejo moža in ženo z dvema otrokoma, psom in hišo z belo ograjo. To okolje še ni tako navajeno na dva moška, ki se držita za roke. Vidiva pa, da se v zadnjem času vedno manj ljudi na ulici obrača. Opaziti je spremembe.
Tim: Odkar sva skupaj, se je zgodil tudi družinski zakonik in od takrat se vzdušje spreminja. Vedno več lokalov je, ki so gay friendly. Zdi se mi, da so ljudje začeli počasi sprejemati dejstvo, da istospolno usmerjeni obstajamo tudi tukaj in zdaj, da to ni neka inovacija iz tujine ali kuga, ki se je tu razširila, ampak da homoseksualnost obstaja od vedno in je pravzaprav inherentna lastnost vsake populacije.
Alfred: Ljudje tako tudi ne mislijo več, da bo sedaj ta pojav prevladal kot nekakšen trend. Spolna usmerjenost ni trend. Menim, da je vsaj polovica populacije v vsaki kulturi neheteroseksualno usmerjene. Imamo cel spekter spolnih usmerjenosti. Ko pa se okolje dovolj liberalizira, vedno več posameznikov zmore javno izraziti svojo spolno usmerjenost in jo živeti. Tako homoseksualnost, pa tudi biseksualnost, ni v porastu in ni neka modna muha, le okolje je vedno bolj sprejemajoče in zaradi tega se je tudi več ljudi pripravljeno razkriti. Mnogi tako sklepajo, da je vedno več neheteroseksualno usmerjenih. Moška homoseksualnost je bila namreč dekriminalizirana šele nedavnega leta 1977.
Tim: Če bi vsak raziskoval svojo družinsko zgodovino, bi ugotovil, da je v preteklosti, ko je družba homoseksualnost še ostro obsojala, v vsaki družini bil nekdo, stric, prateta ali sestra, ki se nikoli ni poročil ali imel partnerja iz neznanih razlogov. Sam imam med sorodniki kar nekaj takšnih.
Anja: Kakšna pa je vajina zgodba? Kako sta ugotovila, da sta geja?
Tim: Jaz sem potreboval kar nekaj časa. Imel sem namreč vcepljeno prepričanje družbe, v kateri sem odraščal, da bom srečen, ko bom imel ženo, otroke, psa in hišo. Ko pa sem začel zvezo s punco, to enostavno ni bilo tisto, kar sem iskal. Ko sem se spraševal, raziskoval samega sebe in se poglabljal vase, mi je počasi postajalo jasno, da me privlačijo moški. Spomnil sem se tudi nekaterih detajlov iz preteklosti, ki so kazali na homoseksualno usmerjenost, vendar sem jih prej ignoriral. Ko sem poskusil z moškim, sem vedel, da je to tisto pravo.
Alfred: Jaz sem že v osnovni šoli iz revij izrezoval nogometaše, medtem ko so moji sovrstniki gledali gole ženske, vendar tega takrat seveda nisem dojemal kot homoseksualnost. Pa vendar, tudi ko sem imel šolsko ljubezen, punco, ni bila to tista zaljubljenost, čeprav sem takrat mislil da je, ker sem nekako želel ustrezati družbenim pričakovanjem. Tudi zelo dobro prijateljstvo ni bilo enako zaljubljenosti. Kaj je zaljubljenost sem spoznal komaj, ko sem srečal nekega moškega in se zaljubil. Takrat pa mi je zelo pomagalo branje gradiva o spolnih usmerjenostih in svetovanje na društvih, ki se ukvarjajo s tem. Spoznal sem nekaj gejev in tako lažje osmislil svoja občutja.
Tim: Ko bereš o tem, ugotoviš, da nisi sam, da je še veliko ljudi, ki imajo podobna občutja in se soočajo s podobnimi težavami.
Preberite več na Cosmopolitan.si
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
