Odrasli fantje ne jokamo. Vsaj za mojo generacijo to še velja. Še bolj za generacijo naših očetov in dedov. Bila je pač vojna.
Le-ta celoten koncept dojemanja hudih in srečnih stvari prestavi v druge prostore. No, generacijam za nami pa je neki kvazipsiholog, ki ga je v otroštvu zlorabljal vaški župnik, cel čas pa je bil pod popolnim diktatom lastne mame, natvezil zgodbo o tem, kako se mora moški odpreti, priznati in pokazati svoje šibkosti ter se občasno zjokati v naročju lastne žene. To so takoj zapopadle feministke petih kontinentov in ustvarile novo globalno podobo moškega. Jebeš to. Moški naj bo moški. Močno le upam, da za postavitev stvari nazaj na svoja mesta ne bo potrebna spet vojna.
Moški torej ne jokamo. No, vsaj ne hlipamo in se cmerimo. Določene situacije pa nam vseeno naženejo solze v oči. Prav je tako. Tudi moški mora imeti čustva, le opletati mu z njimi ni treba naokrog.
V odraslem življenju mislim, da se mi je to zgodilo trikrat. Najprej pred šestimi leti, ko so mi v naročje prinesli sina prvorojenca. Oči sem obrisal kar s krvavo rjuhico, v katero je bil zavit, s čimer sem uničil poskus, da bi solze malo prikril.
V drugo so mi solze napolnile oči, ko sem v gozdu za hišo pokopal svojo prvo nemško dogo. Ko je Teja rekla: "Šit, kako čisto res vsi so imeli tega psa radi. Kakšna faca je bil do vseh ..." Vzvodi in sprožila so v fiziki pač veliko lažje razumljiva kot v psihologiji.
V tretje so mi jo solze zagodle v ponedeljek, ko sem šel najinega prvošolčka iskat v šolo. V šolo, v katero sem kot prvošolski hlačman hodil tudi sam. Ko sem ga, objetega čez ramena, peljal po šolskih hodnikih, so me čustva izdala in nekajkrat mi je nekaj padlo v oko. Mešanica dobrih in slabih spominov, ponosa in upanja, da se bosta v tem krhkem svetu tudi moja otroka znašla. Naredila sva en daljši sprehod po prazni šoli, razlagal sem mu, kaj je bilo pred 44 leti isto in kaj so spremenili. Pokazal sem mu razred, v katerem sem bil jaz 'pru čru' in mu razložil, da sem v petem razredu hodil na srbohrvaščino v njegov obstoječi razred. Telovadnici imata še vedno popolnoma isti specifičen vonj, hodniki in stopnišča tudi, pravzaprav se prav veliko ni spremenilo.
Pokazal sem mu, kje sem se v četrtem razredu stepel s Srečkom in kje v petem z Gcem, da poravnam dve leti stare račune iz slačilnice. Potem so se mi lokacije pretepov začele kar odpirati, samo sem takoj zamenjal temo, da otrok ne dobi občutka, da je bi oče pretepač. Bili so drugi časi. Kje sem na skrivaj parkiral motor, kje so fantje iz blokov že kadili in kje sva si listke z ljubezenskimi sporočilci izmenjavala z leto starejšo deklico Lili, sem tudi zamolčal. To bo gotovo Tejin vpliv name.
Svojega odnosa z učiteljicami se spomnim v potankosti. Z njimi sem se vedno odlično razumel, saj sem bil dober učenec in prijazen ter lepo vzgojen fant. Nikoli pa jih nisem preveč cenil. Občutek sem imel, da večinoma niso pretirano brihtne in da v primerjavi z mojim očetom in mamo ne vedo prav nič. Malo so se mi celo smilile, saj sem bil prepričan, da kakšne bolj resne službe ne bi mogle dobiti nikjer. No, sedaj bom z njimi spet v stiku. Večinoma le posredno, upam. Če si kaj želim, je to, da bom svoje otroško mnenje o njih nadomestil z novim, boljšim. Stvari se v šolstvu bojda izboljšujejo, mar ne?
