Erazem B. Pintar (kolumna) o obtožbah za seksualno nadlegovanje

14. 11. 2017 | Vir: Lady
Deli
Erazem B. Pintar (foto: Helena Kermelj)
Helena Kermelj

Eden zadnjih in boljših pokazateljev, kakšni bebci in ovce obenem so ljudje na splošno, je trenutni svetovni val obtožb na temo seksualnega nadlegovanja.

Obtožba znanega ameriškega producenta, ki je menda vsako uporabno češpljo lastnoročno pregledal, preden ji je pomagal do zvezdniške kariere, je sprožila domino efekt.

Pustimo ob strani dejstvo, da je seksualno nadlegovanje dejansko nagravžna zadeva in da se, ne glede na reakcije nasprotne stvari, določen odstotek moških nikoli ne bo znal ločiti od časov, ko si všečno samico preprosto zgrabil za lase in odvlekel v votlino ...

Vseeno pa so te zgodbe od trenutka, ko so uredili ustrezno zakonsko podlago, vse skupaj ena velika, ostudna hipokrizija. Pri vsakem trajnem spolnem nadlegovanju namreč morata biti udeležena najmanj dva. En neandertalec, ki misli, da si s pozicije moči lahko dovoli čisto vse, in na drugi strani ena popolna kura, ki je za svojo kariero ali celo le službo pripravljena to prenašati.

Najbolj smešne so izpovedi rahlo postaranih hollywoodskih zvezd, ki so svojo celotno zvezdniško kariero zgradile z jogijem na hrbtu, zdaj, ko jih le redkokdo še povoha, pa hinavsko razlagajo, da so bile žrtve seksualnega nadlegovanja.

Še enkrat, daleč od tega, da bi zagovarjal nakokirane pujse filmske industrije, ki mislijo, da so njihovi debeli prsti dobrodošli v vsaki češplji. Vendar za obstoječe stanje niso krivi nič bolj kot karierne radodajke. Po mojih, priznam, sicer skromnih izkušnjah v takšnih družbah se na te debele prste vsakih pet minut prostovoljno poskuša natakniti kakšna nova povzpetnica. In prav te dajejo tem norcem občutek malih bogov. Občutek, ki se sicer najraje naseli v najbolj trde buče, zanj pa niso imuni niti tisti s precej pameti.

Ali je tako težko že pri prvem poskusu uporabiti en kanček načelnosti in pikico ponosa, izreči odločen ne in takoj zagroziti s prijavo? Aja, bojimo se za službo ali celo zvezdniško igralsko ali pevsko kariero? No, potem težko ocenimo, kdo je tu žrtev, mar ne? Najbrž nihče. Zakaj potem jamranje, ko v štiridesetih koncept več ne deluje in mlajše oportunistke preplavijo trg? Kakšne stiske? Čisti oportunizem in preračunljivost!

Aha, sramota in strah pred obsodbo okolice naj bi bila tudi problem? Torej priznati, da te je neki bikoid poskušal otipavati, je sramota, po dvajsetih letih priznati, da zavoljo kariere nisi rekel ne dolgi vrsti sluzavcev, pa ni? O obsodbah okolice ne bom, ker se ta hip ne morem spomniti kakšnega bolj krivičnega mehanizma v zgodovini.

Skratka, verjetno je prav, četudi se kakšna prelestna starleta čez trideset let spomni, da je bila seksualno izsiljevana, in če ji to seveda uspe dokazati na sodišču, da se to ostro sankcionira. Po drugi strani pa bi bilo treba sankcionirati tudi njeno početje, saj je šlo najmanj za vrsto nelegalne prostitucije, nelojalno konkurenco in protipravno premoženjsko korist.

Dekleta moja, ko se vam to pripeti, odreagirajte hipno in energično, sicer pa ne jokajte 20 let kasneje na temo "meni tudi", ker ste v večini primerov, milo rečeno, pomilovalno smešne.

Zgoraj zapisane vrstice kolumnista so zgolj njegovo osebno mnenje, ki ni nujno skladno tudi z mnenjem uredništva Govori.se.

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju