Erazem B. Pintar (kolumna) o staršekraciji

Erazem B. Pintar (kolumna) o staršekraciji (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
4. 1. 2019

Prve detekcije odkrite, če želite javne, posesivne ambicioznosti staršev na področju šolanja lastnih otrok so začele deževati šele ob naši osamosvojitvi.

To ne pomeni, da staršem v naši bivši državi ni bilo mar za to, kako njihovi otroci izdelujejo šolo, le njihove želje, da bi otrokom uspelo, so bile bolj sramežljive, prikrite, včasih celo latentne, predvsem pa skromnejše in realnejše. Tudi svet je funkcioniral drugače. Z izjemo dedovanja večnega destruktorja človeške sodobne evolucije so vsi drugi selekcijski mehanizmi delovali bolj naravno. Če si bil butelj, si bil pač butelj. Tudi neskončne ambicije, huda požrtvovalnost in pridnost, neomajna disciplina ter vrhunski oportunistični talent te, kot butlja, niso mogli popeljati na vrhovne pozicije. Pa poglejte visoke državne položaje danes ...

S sprejemom kapitalizma kot osnovnega družbenega koncepta so se stvari spremenile na vseh področjih. Da ne bo kdo narobe razumel, sem daleč od kakšnega socialističnega nostalgika, pa ne le zato, ker imam od večine njih očitno boljši spomin, vendar vseeno menim, da se je cela vrsta tranzicij pač zgodila prehitro. Najbrž drugače ni šlo. Kdo lahko ustavi entuziazem bedakov? Nihče! No, ljudje, ki so se v novem sistemu hitro znašli in uspeli, so postali neverjetno samozavestni, svoje pravice pa so potisnili daleč pred svoje dolžnosti, vsaj tiste moralne.

Zanimivo je to, da ko nam res gre, to vedno pripisujemo lastnim kvalitetam, ko nam ne, je po navadi kriva okolica. Z novo samozavestjo in rastočim kompleksom malih bogov, obenem pa, da smo pošteni, ob povečanih naporih in delu so se staršem začele dvigovati tudi ambicije za uspeh lastnih otrok. Težko najdete bolj butasto starševsko izjavo kot: “Brez tega, tega in tega sem moral narediti to in to, ti pa imaš vse, kar si zaželiš, pa nobene vidne vneme ...” Kot da je otroku pomembno, kdo ali kaj ga oropa otroštva. Lakota, bolezen ali pretirane starševske ambicije.

Vpletenost staršev v procese šolanja otrok se je z leti povečevala. Starševski sveti, odbori, periodični roditeljski sestanki, govorilne ure in še in še. Določene odvetniške pisarne so kot eno svojih specializiranosti začele izpostavljati zastopanja staršev in njihovih otrok nasproti šolam. Človeška neumnost pač nima meja.

Danes ne netu berem o pritožbi staršev, da hči ni postala predsednica razreda. Verjamem sicer, da so mediji zgodbo malo napihnili in jo zapeljali iz konteksta, pa vendar. Četudi gre le za to, da je deklica doma povedala, da so izbirali predsednika, na posesivno vprašanje staršev, ali se je javila, pa v strahu odgovorila pritrdilno, pri čemer je zdaj problem, ker njene dvignjene ročice nihče ni opazil, je zgodba katastrofalen odsev družbe in sistema, v katerem živimo.

Mogoče bi vse, ki jih drago plačujemo v klubu CSD, namesto da mrzlično lovijo starše, ki mulca sem in tja naklestijo po riti, raje naredili en specializirani oddelek za pregon psihološko-kariernih pritiskov na otroke prismojenih staršev. Najti jih ni težko, začneš s tistimi, katerih otrok celo leto ni dobil štirice ali pa je padel v histerični jok, če jo je.
O avtodestruktivnih neumnostih, kot so zasebno osnovno šolstvo, pa kdaj drugič.
Ločiti cerkev od države, starše od šolskega sistema in birokrate od odločanja. Kakšen enostaven cilj za kakšno pošteno stranko ...

Nova Lady že v prodaji

Lady

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri