Erazem B. Pintar (kolumna) o plodnosti

Erazem B. Pintar (kolumna) o plodnosti (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
30. 1. 2019

Mogoče ste nekateri celo opazili, da v zadnjih mesecih več kot sicer pišem o eni najbolj moteči, hipokritični in destruktivni lastnosti človeške družbe.

To je prekomerno vtikanje v tuje zadeve. Seveda to ni stvar, ki bi pogubila ali reševala našo vrsto, je pa bližje povprečnemu vsakdanu kot marketinški, finančni in drugi globalni nategi, ki sicer veliko bolj krojijo naš vsakdan, vendar nanje nimamo nobenega vpliva. Seveda so vedno obstajali ljudje bolj tračarske narave kot tudi tisti, ki so mislili, da so poklicani za to, da naokrog trosijo svoje moralne in druge predstave, vendar je vtikanje množic v tuja življenja zares zaživelo šele v sodobnem času.

Prvič zato, ker so osebne pravice do samoodločanja o stvareh, ki se res ne tičejo nikogar drugega, postale dostopne širšim množicam, in drugič, ker mnenja danes letijo po svetu na krilih socialnih omrežji. Če nekaj napišem na Facebook in, na primer, še LinkedIn, to prebere na tisoče ljudi, kar je nekaj povsem drugega kot pa štirje zadetki v gostilni, kamor grem zvečer na pir.

Tudi sam teme, ki sprožajo prave mnenjske vojne, največkrat najdem na spletu. Mnogokrat prispevam svoje komentarje in mnenja, saj me je produkcija mnenj vedno zanimala in konec koncev sem plačan zanjo, mar ne? Bodo pa ta mnenja vedno zdravo liberalna in brez presij.

Tako sem včeraj naletel na vročo razpravo o tem, do kdaj naj bi ljudje lahko imeli otroke. Mnenja torej niso deževala na vprašanje, kdaj naj bi bilo iz vseh mogočih aspektov najbolj primerno, da imajo ljudje otroke, temveč, pazite, do kdaj bi jim zakoni spočetja otrok morali sploh dovoljevati!?

Vedno, ko berem polpismene komentarje in globokoumna razmišljanja povprečnega najmanjšega gradnika nečesa, čemur rečemo družba, postajam skeptičen. Skeptičen, da je bila ideja o vsesplošni 'pismenosti' res dobra. Malo me stisne strah pred okoljem, v katerem živim, in nisem daleč, da začnem prodajati vse, kar imam, zato, da postavim okrog hiše visok in debel zid in zaščitim družino od prepametnih ljudskih množic.

Skratka, med komentarji so sicer kraljevali stereotipi, ki jih ljudje nekje sproti poberejo, ker se jim zdijo neverjetno kunštni, na primer, otrok potrebuje očeta in mamo, ne dedka in babice, in njihove izpeljanke o potencialnih psihičnih problemih otrok, ki se sramujejo starosti svojih staršev. Nekateri, bolj radikalni, bi starševstvo za moške po petdesetem zakonsko prepovedali, ženske pa prisilno sterilizirali že pri štiridesetih. En mladec se boji, katera mu bo pustila narediti otroka, če ji zakon dovoljuje, da ga ji naredi tudi situiran šestdesetletnik? Saj crkneš. Nekdo predava, da je popoln egoizem že to, da si po šestdesetem omisliš psa, kaj šele otroka.

Dragi moji, vsaj dokler zgoraj omenjeni veleumi ne postanejo uradno zakonodajalsko telo, delajte otroke, če le imate veselje, do stotega leta. Ob tem, da današnja mularija, tako psihološko kot ekonomsko, odrašča res pozno in še potem daje prednost karieri, ob obupni nataliteti, ob dejstvu, da (pre)mladi starši dandanes vse prevečkrat podlegajo permisivni vzgoji, veganstvu in drugim hudim zablodam, če jih apliciramo pri otrocih, in vsem drugem novodobnem sranju, bi morala biti družba prekleto vesela vsakega vašega mladička. Skratka, abrahamčki moji, samo gas!

Nova Lady že v prodaji

Lady

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri