Po dolgem času me je pred nekaj dnevi pot spet vodila po centru Ljubljane. Glede na to, da sem deset let 'uradoval' na sami enici Prešernovega trga, priznam, da centra še vedno ne pogrešam.
No, tudi poslovne navade so drugačne. Aristokracija, pa naj govorim o delu družbe, o odnosu do sebe in okolice ali o poslovnem pristopu, je vedno imela svoje dobre in slabe plati, vendar se me polašča občutek, da tiste dobre počasi bledijo, slabe pa se krepijo ali celo z veseljem množijo v neke nove koncepte. Koncepte, ki imajo v očeh stare džentelmenske šole s pravo aristokracijo približno toliko skupnega, kolikor ima sodobna glasba z glasbo ali sodobna hrana s hrano. Ali šport s športom.
Če je bilo še pred 15 leti prekleto pomembno, v kakšne poslovne prostore boš pripeljal morebitnega poslovnega partnerja, se lahko danes z večino dobivaš v McDonaldsu. Tudi oblečeni so večinoma tako. Pet od desetih te bo poskušalo itak načrtno ogoljufati, štirje pa ti bodo prodajali bučke, v katere še sami ne verjamejo.
No, v pasaži Cankarjevega doma me je premamil vonj ene prvih, če ne celo prve picerije v Ljubljani. Picerije Parma. Nostalgija mi ni dovolila ravnodušnosti in seveda sem zavil noter. Ilirija z jajcem ima še vedno isti vonj, tudi okus se ni kaj bistveno spremenil, čeprav povsem enak pa tudi ni. Zraven sem naročil borovničev sok in pričakoval, da me bo mlada dama, ki je stregla, pogledala s tistim pogledom 'od kje se je pa ta fosil pritepel'. Vendar ne, očitno tudi to še 'laufa'.
Prvič sem tu jedel pred dobrimi 40 leti. Dobro se spominjam dneva, ko sem po šoli šel peš do Medvod na petnajstico. Oče mi je doma narisal, kako od Bavarskega dvora pridem do njegove službe, in ko sem prišel, me je peljal na pico v Parmo. Tam so ljudje stali pri vhodu in čakali, da se kakšen od fiksnih barskih stolov ob ozkem, tekočem pultu sprosti. Najbolj čudno se mi je zdelo, da nisva sedela skupaj, saj je mene poslal na prvi prosti stol, sam pa potem zasedel naslednjega. Tako sva se gledala na pet ali šest metrov. Okej, že ve kaj dela, sem si mislil in užival ob pici in borovničevem soku. Soka se tudi posebej spomnim. Ko so se nekaj let pozneje po Ljubljani začele razmnoževati kitajske restavracije, sem kot 12-letnik pomislil, da so očitno vsi Kitajci, ki so priromali v Ljubljano, jedli v Parmi in skopirali sok. To je bilo namreč obdobje, ko so Kitajci kopirali vse. Kdo si je mislil, da se bodo stvari tako hitro obrnile, mar ne?
To sva z očetom potem še velikokrat ponovila. Če sem prišel s treninga, me je po Iliriji z jajcem vedno vprašal, ali bom še eno sadno. Ne vem, ali sadno pico tudi še delajo, bom pa naslednjič preveril še to. Slastnih pečenih marelic tudi še nisem pozabil.
Nazadnje sem tam jedel kot študent. Bolj slučajno kot ne, saj smo študentje raje zahajali v kakšne bolj kultne lokale. Potem pa dobrih 25 let ne. Za obleko in kravato tisti pult ni bil najbolj prijazna zadeva. Pa tudi malice smo obenem izkoriščali kot sestanke.
Nič, še ta mlajšega škorca počakam, da gre v šolo, potem ju oba peljem v Parmo. Zdaj imajo tudi nekaj miz, samo nalašč nas bom razsedel po celi dolžinu pulta. Zanima me reakcija in mogoče jima uspem pričarati enega tistih zlatih nesmrtnih spominov, kot ga je meni oče.
Foto: Helena Kermelj
