Erazem B. Pintar (kolumna) o gnusu posiljevanja

Erazem B. Pintar (kolumna) o gnusu posiljevanja (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
25. 10. 2018

To, da se posilstva kot pogovorna tema pogosto pojavljajo na prežvekovalni tapeti naroda, ni posebej presenetljivo.

Konec koncev gre za čustveno občutljivo temo na eni strani in prikrito spolno vzburjanje razpravljavcev na drugi. Prikrito zato, ker svet še ni pripravljen sprejeti koncepta “to so pač moja spolna nagnjenja, nisem sam kriv zanje, ne morem jih utišati, jih pa uspešno kontroliram”, ki so ga pred kratkim tudi pri nas poskušali prodati nekateri propagandisti izrojenega liberalizma.

Močno upam, da ga tudi še en lep čas ne bo, saj menim, da tudi s tem, da dandanes lahko najrazličnejši spolni degeneriranci javno razkazujejo svoje spolne prakse, nismo kaj prida pridobili.  V nasprotju s številnimi, ki se kot jaz deklarirajo za liberalce, se mi to v resnici ne zdi prav nič liberalno. Gre le za kvaziosvoboditev lastne travme in za hinavski prenos odgovornosti name kot opazovalca. Poenostavljeno, ljudje z nenaravnimi spolnimi identitetami in željami, lasten, res da neupravičen občutek krivde ubijejo s tem, ko se 'razodenejo' javnosti, meni kot opazovalcu pa ga s tem povzročijo.

Um mi namreč veleva, da lahko čutijo in počnejo, kar pač želijo, tehnično pa se mi, na primer, lizanje dveh tipov pri sosednji mizi pač gabi. Jebi ga! Gre za to, da peščica drugače spolno usmerjenih ljudi lahko javno maltretira večino. Kje so bili kvaziliberalci pri rojevanju kadilskega zakona? Seveda, našel se bo kak pametnjakovič, ki bo zapisal, kdo pa si ti, da lahko sodiš, kaj so nenaravne spolne identitete. Potem smo pa tam ... 'flat earth society'!

Da ne bo kakšne pomote, nisem homofob. Nekatere geje in lezbijke imam za prijatelje, nekatere zaposlujem in načeloma nisem nikjer diskriminatoren. Osebno bi jim dovolil poroke, posvajanje otrok in še marsikaj. Bi jim pa prepovedal javno prakticiranje določenih stvari. Tako kot tistim, ki se radi bičajo, tistim, ki se za predigro vsakič porežejo do krvi, in tudi tistim, ki radi ližejo pasja jajca.

Naj se vrnem k posilstvom. Zdi se, da v tem pogledu delamo ogromno napak, začenši s tem, da vsa posilstva mečemo v isti koš. Če sedemletnega otroka posili duhovnik, ki mu je bil otrok od staršev zaupan (IQ teh staršev ni predmet te kolumne), ali pa posilstvo triindvajsetletnice, ki se je po lastni volji, pijana in nasnifana s kitaristom lokalnega benda znašla v hotelski sobi, pač ne more biti ista stvar. Če je koncept nezastaranja smiseln pri posilstvih otrok, pa v primeru spolnih zlorab starejših najstnikov in odraslih oseb naredi več škode kot koristi.

Nikakor ne želim podcenjevati velikosti travm žrtev posilstev, vendar bi, v primeru polnoletnih oseb, čas za prijavo teh, zelo omejil. Na nekaj dni, na primer. Razen če se seveda pokaže, da je bila žrtev ugrabljena, hospitalizirana ali kakorkoli drugače zadrževana. Možnost prijave posilstev po 20 letih zanesljivo zmanjša število upravičenih prijav in enormno poveča število neupravičenih prijav. Kot koncept je postal orožje v rokah ostarelih odpisanih filmskih zvezd, zapuščenih oboževalk, odpuščenih tajnic in cele vrste deklin in tudi fantov, ki iščejo svojih pet minut slave ali maščevanja.

Zato predlagam, da se vseeno pridržano naslajate, ko berete o Cristianu, Morganu ali Donaldu. 'What goes around, comes around' ali v ponesrečenem prevodu: Vse se vrača, vse se plača.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri