Erazem B. Pintar (kolumna) o ego liberalizmu

Erazem B. Pintar (kolumna) o ego liberalizmu (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
12. 1. 2019

Pred par dnevi me je lakota na poti in Mengša ustavila v eni špagetariji v Trzinu, kjer so mi postregli z vrhunsko mineštro.

Kot neutruden pozitivec vedno vidim le dobre plati življenja in globalno segrevanje pač ni izjema, zato sem jih prepričal, da mi postrežejo zunaj. Konec decembra. Luštno. Med čakanjem sem si privoščil viski in manjšo cigaro. Ni hudič, da se je narisala neka dama, ki je sicer tudi kadila, vendar vseeno pripomnila, da jo moti dim moje cigare. Ker dam, ki s sabo vlačijo v plaščke oblečene pudlje, ne jemljem posebej resno, sem ji prijazno svetoval, da pritožbe sprejemajo za šankom.

Ljudje so liberalci, ker se to dobro sliši. Tako kot zaščitniki živali in okoljevarstveniki. Najbrž večina samodeklariranih liberalcev niti ne ve, kaj to pomeni. Ne volim desnih, nisem proti gejem in želim vso svobodo, torej sem liberalec. Tako nekako. Tem ljudem bi moral nekdo razložiti, da je svoboda kot posest. Ima namreč meje in lastništvo, katerih smisel je, da se ljudje držijo znotraj svojih svobod in teh ne širijo na področja svobod drugih. Drugi del, sicer precej utopične ideje o liberalizmu je strpnost oziroma toleranca. Tukaj se problemi povprečnega liberalca šele začno. Svoboda da, samo dokler nekdo ne stopi na moj ego. Potem se ego liberalizem takoj transformira v fašizem. Vse prepovedati in vse pobiti!

Včeraj sem na Facebooku navrgel kost, v kateri zavračam podpis peticije za popolno prepoved pirotehnike. Petarde, edini res nevaren del te zgodbe, so itak zakonsko prepovedane in prav je tako. Težaki, ki življenje vidijo kot brezskrbno vegetacijo, pa bi ukinili vse, kar ljudi zabava. Dodal sem še oris neprimernosti koncepta prepovedi, saj ta evidentno ne prinaša rezultatov, temveč le umetno proizvaja kriminalce. Dame iz kluba malomeščanskih tercijalk je zmotilo mnenje, da bodo cucki in mačkoni že potrpeli tistih par dni, in nasvet, naj se same med prazniki raje kot z njimi ukvarjajo z mularijo. Burno, dobrih sto komentarjev dolgo debato je inteligentno zaključil kolega Brane: “Več kot 86,7 milijona otrok, mlajših od sedem let, že vse življenje živi na vojnih območjih, dnevno posluša streljanje iz težkega orožja in eksplozije ... jebala vas pirotehnika in psi.”

No, nekatere redne bralce sem tokrat bojda resno razočaral. Nekdo bi me dal celo na verigo in minus dvajset ter pustil brez hrane in pijače. Bejž, no! Za nekatere so torej moji pogledi super, dokler se enkrat sami ne znajdejo na tarči. Nekateri le zato, ker niso razumeli poante teksta.

Ego liberalce žene naprej močna aktivistična volja, da drugim prepovedujejo stvari. Najprej s teženjem, potem s prijavami in peticijami, in če je cepcev dovolj, se zadeva uzakoni. Glede na trenutno obliko demokratične ureditve me preseneča, da države ne vodita kar nogometna reprezentanca in njen selektor. Najbrž le zato, ker tega še nihče ni predlagal. Če bo, nam to zanesljivo ne uide.

Okej, uradno. Nič nimam proti ljudem, ki se, bojda v imenu psov in mačk, s peticijami borijo za popolno prepoved pirotehnike. Niti proti tistim, ki se v imenu krav za prepoved uživanja mesa. Niti proti tistim, ki se v imenu korenja za prepoved korečkove juhe. Mogoče bi morali vsi aktivisti v imenu planeta narediti kar skupinski samomor, ne vem. Vem le, da bom v teh dneh kupil vsaj sto raket in šel z otrokoma in psom obstreljevat zvezde. Kot jih je moj oče z mano. Dokler je to še dovoljeno, mar ne?

 

Opomba: Mnenja izražena v kolumnah niso tudi mnenja uredništva Govori.se.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri