Erazem Pintar

Po nekaj obupnih izkušnjah v prejšnjem tednu sem ob polnočni vožnji domov razmišljal, kaj se je z nami in med nami v zadnjih 30 letih spremenilo.

Po eni strani čisto vse, po drugi ne prav veliko. Čisto vse na področjih tehnike in tehnologije ter nanju nalepljenih stvari, ne prav veliko pri bolj pomembnih zadevah. Ljudje še vedno hodijo v službe, imajo otroke in jamrajo. O spremembah bi tako lahko razpredali v nedogled ali pa se sprijaznili z nekaj ciničnimi poenostavitvami. Kakor pač komu paše.

Tisto, kar me je n-krat razjezilo ta teden, je odnos povprečnega posameznika do pomembnosti denarja. Ne mislim na prvinsko pomembnost. Le idealistični romantiki lahko namreč kujejo kvaziteorije o stvareh, ki jih denar težko ali ne more kupiti. Govorim o našem posledičnem odnosu do soljudi in taktu, ki smo ga sposobni vzdrževati ob tem, da denar pač potrebujemo vsi in da je z njim mogoče kupiti praktično vse. Izobrazbo, zdravje, otroke, družbeni status, celo ljubezni, ki statistično dosegajo že boljše rezultate kot 'prave' ljubezni. Vendar, mar ni dejstvo, da je denar resnično sveta vladar, že samo dovolj grozno? Mar je res treba še v naši vsakdanji komunikaciji in reakcijah neprestano kazati svojo najprimitivnejšo stran in najbolj sramotno plat napredka nas kot vrste?

Še nekaj. Če nekdo jamra čez odnose med ljudmi, ki so posledica človeškega odnosa do denarja, potem lahko dokaj dobro ugibamo, od kod je. Iz Amerike že ne. Tam so se za pest dolarjev streljali že v obdobju Divjega zahoda. Danes je razlika le v tem, da je divji tudi vzhod. Iz Nemčije, Francije ali Anglije tudi ne. Zahodni svet kar a priori odpade, njihovi sistemi, kar se usekanosti na denar tiče, samo počasi evoluirajo ali deevoluirajo, odvisno od zornega kot pač. Ljudje iz držav nedavnih ekonomskih tranzicij pa se dobro spomnimo časov pristnih medčloveških odnosov, kjer ljudje drug drugega niso nategovali za ceno litra mleka. Sem daleč od jugonostalgije, cenim podjetnost pri ljudeh, vendar to, da se vsak Boldrik brez sramu primitivno grebe za vsak evro, mi gre pa na jetra. Pa tudi to, da ima večina ljudi kačo v žepu, ko je treba plačati kavo, pustiti mladi kelnarici nekaj deset centov, nekoga zapeljati dva kilometra, posoditi vrtno kosilnico, nahraniti sošolce lastnega mulca, povabiti nekoga na malico in podobno. Najboljši so tisti, ki te povabijo na pijačo, ker si od tebe želijo neko pomoč ali informacijo, potem pa si jo pustijo plačati. Če bi čakal, da bodo oni zahtevali račun, bi bržkone sedel tam do večera. Svojevrsten paradoks je tudi to, da imajo veliko bolj normalen odnos do denarja tisti, ki ga nimajo, kot tisti, ki ga imajo preveč.

Če so iz nas naredili sužnje denarja in sistema, to še ne pomeni, da se moramo med sabo tako tudi obnašati. Konec koncev se s tem odrečemo še tistemu, česar nam ne more odvzeti nihče. Lastnemu ponosu. In ne nazadnje, nikomur še ni uspelo vzeti ničesar s seboj, tistih par evrov na teden, ki delajo razliko med tem, ali se znaš obnašati ali ne, pa tudi še iz nikogar ni naredilo bogataša.

13. september 2017 Zanimivosti
Lady

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Lady

Naročite se na revijo Lady:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Cosmopolitan

Letna naročnina (12 izvodov)

Cena s popustom: 38,30 €

REDNA CENA: 47,88 €

NAROČITE ZDAJ

Elle

6-mesečna naročnina (6 izvodov)

Cena s popustom: 25,45 €

REDNA CENA: 29,94 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri