Edward de Bono: »Na neki točki je prav razmišljati napačno, da bi dosegli pravilno rešitev!«

6. 10. 2018
Deli
Edward de Bono: »Na neki točki je prav razmišljati napačno, da bi dosegli pravilno rešitev!« (foto: profimedia)
profimedia


»Razmislite o razliki med verigo in vrvjo. Pri verigi mora biti trden prav vsak člen, sicer bo neuporabna in se bo strgala. Pri vrvi pa ni nujno, da je močno prav vsako vlakno. Nekatera so lahko šibka; obremenitev bodo nase prevzela druga. Vrv je ’paralelni’ sistem, veriga pa zaporedni.«

Zdravnik in psiholog dr. Edward de Bono v svetu velja za svetovno avtoriteto kreativnega mišljenja in neposrednega poučevanja razmišljanja kot spretnosti.

S svojimi metodami, ki jih je razvijal več desetletij, in s preko 60 knjigami, ki so izšle v kar 40 jezikih, orje ledino paralelnemu načinu razmišljanja, ki za razliko od splošno sprejetega standardnega zahodnega modela uspeva bolje odgovoriti na sodobne izzive. Medtem ko sokratske metode odpravljanja napak, zmede in napačnih domnev delujejo, a le do neke mere, pa šele paralelnemu načinu razmišljanja uspeva spodbuditi boljše zamisli in se dokopati do rešitev. Šele paralelno razmišljanje namreč dovoli bohotenje tudi najbolj divjih, norih in posledično kreativnih idej, medtem ko na zahodu uveljavljeni pristopi vsakršen vznik novega zaduši silovito kritizerstvo.

Ali povedano bolj plastično …

Bojišče, kritika in ego

»Zamislite si šest dobro usposobljenih kritičnih mislecev, ki za mizo razpravljajo o novem mostu. Nihče ne more začeti, dokler nekdo ne predstavi osnovnega predloga oziroma načrta.«

Misleci bi se brez osnovnega predloga, ki ga s svojim pristopom do stvari niti niso sposobni sproducirati, tako le debelo gledali, saj ne bi bilo pred njimi ničesar, kar bi bilo mogoče presojati. V kolikor pa bi se našel nekdo, ki bi na mizo postavil idejo, bi misleci oživeli. Kritiziranje je namreč čustveno nadvse privlačno in zadovoljujoče, še posebno za tiste, ki so tega vešči.

Naenkrat bi v pogovoru pričeli tekmovati med seboj, kdo bo v svoji kritiki bolj opažen, to pa je seveda najlažje doseči prav s pomočjo negativizma tipa: »Že, vendar ...« ali pa »Kaj pa ta nevarnost?«

Veliko lažje se je namreč posvetiti nekaj odstotkom tistega, kar se ne bo obneslo, kot pa prikimati 95 odstotkom tega, kar se bo in je dobro. Kritika je tudi ena redkih poti, ki neustvarjalnim ljudem omogoča, da postanejo slišani in vplivni.

»Povedati je treba, da je kritiziranje zelo preprosto in zahteva razmeroma majhen intelektualni napor. Ta pripomba ne zaobsega vsega spektra kritike, temveč zgolj njeno večino,« v knjigi Paralelno razmišljanje, ki je pred dnevi v slovenščini izšla pri Mladinski knjigi, piše dr. Edwad de Bono.

»Če se namenite kritizirati, boste zlahka našli predmet za to oziroma oblikovali svojo razlago napisanega izrečenega ali naslikanega. Če izberete drugačno presojo kot arhitekt, lahko kritizirate razliko med zgradbo in vaših izbranim okvirom. Če je zgradba preprosta, ji lahko očitate, da je hladna, dolgočasna in v slogu Bauhausa. Če je zgradba umetelna, ji lahko očitate načičkanost, prostaškost, bahavost in viktorijanski slog. Če ne najdete ničesar, lahko še vedno rečete, da je posnemovalna (torej imitira delo nekoga drugega) ali ponavljalna (posnema druga dela istega arhitekta). Obstaja pravi repertoar takšnih pripomb, ki jih lahko uporabimo za karkoli, pa kljub temu zvenijo utemeljeno in učeno.«

Vendar pa, kaj je arhitekt s takšnim pristopom zares doprinesel k ustvarjalnemu prizadevanju tako kolega kot stroke v obče?

De Bono zato opozarja, da je zahodna kultura od nekdaj veliko previsoko cenila kritično razmišljanje, in kategorično zavrača, da bi kritično razmišljanje lahko veljalo za najvišjo vajo človeškega intelekta.

»Če voznik avtomobila ne dela napak, še ni nujno dober voznik. Morda ima avtomobil ves čas v garaži in se tako izogiba morebitnim napakam. Človek, ki je tesno zvezan z vrvjo, ne more igrati violine. Toda ali samodejno postane violinist, če odstranimo vrv?«

Za naše prepričanje, da je za ustvarjanje dobrih stvari dovolj zgolj odstranitev slabih stvari (tako, kot je veliko vrtnarjev prepričanih, da je za lep vrt dovolj le ’pletje’), de Bono ’krivi’ usodne vplive druščine velikih treh, t.j. Sokrata, Platona in Aristotla, a pri tem ne pozabi poudariti, da je veščina paralelnega razmišljanja, ki jo uči in zagovarja sam, veliko starejšega veka. Za razliko od pogosto cenene in preproste kritike, ki si prizadeva razvrednotiti vsak uspeh, dosežek ali ljudi, to namreč skupaj s potrebno previdnostjo izpostavi predvsem potencial še ene možnosti.

»Paralelno razmišljanje ni nujno ostro presojanje, ki ga v sokratskem sistemu zahtevajo ’trgovci z resnico’. Dvojnost resničnega ali napačnega mehča ’možnost’ prekrivanja in nejasnih robov. Alternativni pogledi so lahko tudi drug ob drugem – vzporedno.«

Metoda šestih klobukov

klobukParalelno razmišljanje po de Bonu pomeni alternativno metoda razmišljanja, s pomočjo katere postavimo dve zamisli drugo ob drugo, brez prekrivanj, nasprotovanj in kritičnega presojanja njihove resničnosti ali zmotnosti.

De Bono primer paralelnega razmišljanja v praksi ponazori kar s priliko (in svojo slavno metodo) šestih namišljenih klobukov (ki predstavljajo šest različnih funkcij intelekta), od katerih je vsak drugačne barve.

  • Beli klobuk

Ta klobuk pomeni podatke. Bela barva asociira na list papirja, prav tako sporoča tudi nevtralnost. Ko je v rabi ’bel klobuk’, se vsi na sestanku vzporedno posvečajo podatkom. Katere informacije so na voljo in katere manjkajo? Gre za trdna dejstva ali zgolj govorice?

V primeru kakršnih koli nejasnosti posamezne različice preprosto postavi drugo ob drugo, da bi podatke lahko preverili tudi kasneje.

  • Rdeči klobuk

Nakazuje občutke, čustva, intuicijo in slutnje. Rdeča barva namreč simbolizira ogenj, toploto in občutke.

Čeprav intuicija in občutki nimajo vedno prav, pa ima tudi šesti čut pravico do obstoja. Taisto velja tudi za naše občutke. V sistemu klobukov zato občutke izražamo neposredno, brez občutka krivde in opravičevanja.

  • Črni klobuk

Po de Bonu gre celo za enega najpomembnejših klobukov, saj zaznamuje previdnost. S pomočjo tega klobuka ugotavljamo tveganje in se zato poslužimo tudi kritike. »To je nujen del razmišljanja, če nočemo delati napak in stvari, ki so nevarne za nas in škodljive za druge.«

Črni klobuk uporabljamo, da z njim prevetrimo podatke, izkušnje, cilje, vrednote, našo politiko in etiko.

Glavno svarilo, ki je tu na mestu, pa je, naj črnega klobuka nikar ne uporabljamo čezmerno. »Hrana je nujna, toda preveč hrane škoduje; vino je odlično, toda preveč vina škoduje.«

  • Rumeni klobuk

Ob rumeni barvi pomislimo na sonce in optimizem. Takšno je tudi poslanstvo rumenega klobuka. Z njih vsi za mizo vzporedno iščejo prednosti in koristi. Pod njim se trudimo ugotoviti, kako lahko nekaj naredimo.

Tako rumen kot črn klobuk pa zahtevata tudi logično podporo, zato morate za svoje trditve navesti tudi razloge. Ob tem boste kmalu spoznali, da je rumeni klobuk veliko težji od črnega, saj je iskanje težav in nevarnosti lažje in bolj naravno od iskanja koristi (in vrednosti).

  • Zeleni klobuk

Zelena barva spominja na rastlinje in rast, zeleni klobuk pa naj bi spodbujal ustvarjalna prizadevanja. Pod njim iščemo alternative in nove ideje. Sem spadajo izzivanje, ’premiki’ in specifični procesi lateralnega razmišljanja.

Zeleni klobuk je najmočneje povezan prav z alternativnimi ’možnostmi’.

  • Modri klobuk

Ste pomislili na nebo in z njim širino pregleda? Modri klobuk je po de Bonu klobuk za razmišljanje o razmišljanju. Ponavadi ga uporablja predsedujoči oziroma moderator, vendar lahko pod modrim klobukom daje prav vsak svoje predloge o postopku.

Modri klobuk skratka vodi miselni proces tako, kot hoče dirigent iz orkestra izvabiti le najboljše.

Tako. Zdaj veste. Vendar pa, ali deluje?

»Vse je zelo preprosto. Vendar sijajno deluje,« trdi de Bono in nadaljuje: »Zakaj? Deloma prav zato, ker je tako preprosto. Toda razlogov je še več.«

V paralelnem načinu razmišljanja namreč ni oporekanj, iger moči in ega, svoj prostor pod soncem pa končno najdejo ustvarjalnost, previdnost, izražanje občutkov, iskanje koristi in razmišljanje o razmišljanju. Zaradi vzporednega osredinjenja in paralelnega razmišljanja odpade veliko običajnih izmenjav, ki nam zgolj kradejo čas, ljudje pa se razveselijo občutka svobode, ki poskrbi, da jim ni potrebno svojih idej neprestano le braniti.

De Bono gre v nadaljevanju nato še nekoliko dlje, ko ustaljenemu zaporednemu mišljenju pripiše lastnosti ’bistrosti’, kar je za Sokrata gotovo veljalo, po drugi strani pa paralelni model primerja z modrostjo.

»Modrost se na široko razgleduje in brez takojšnjih posledic tudi pogleduje v prihodnost. Modrost se posveča kontekstu in okoliščinam. Modrost išče medsebojne povezave in vplive. Ogleduje si možnosti in alternative. Upošteva različne možnosti in nima potrebe po tem, da bi izbrala eno, druge pa zavrgla. Modrost upošteva vedenje nelinearnih modelov, namesto da bi vse tlačila v linearni model. Modrost vključuje dvome, ugibanja in nekaj tveganj. Nima namena ’dokazovati’, temveč želi slediti možnostim. Modrost je pragmatična, ne avtoritativna.«

Priporočamo!

De Bono – Paralelno razmišljanje

Paralelno razmišljanje : od sokratskega do debonovskega razmišljanja

knjiga

"Zahodno razmišljanje odpoveduje, ker ni bilo narejeno za spoprijemanje s spremembami. Glavni krivci za to so spoštovanje, čaščenje in samozadovoljnost, zaradi katerih smo si dovolili, da smo se zadovoljili s pomanjkljivim sistemom. Ali to pomeni, da je koncept tradicionalnega zahodnega razmišljanja, ki ga je oblikovala grška »druščina treh« (Sokrat, Platon in Aristotel), napačen? Če bi na to vprašanje odgovorili s preprostim »da« ali »ne«, bi uporabili presojevalno izrazoslovje taistega sistema. Iskanje zlata ni enako projektiranju in gradnji hiše; ko je treba snovati pot naprej, sta razčlemba in presoja premalo." - iz uvoda de Bonove knjige Paralelno razmišljanje.

 

O knjigi so povedali:

  • "Vodje z različnih področij, od spretnih obrtnikov do jedrskih fizikov in od fizičnih delavcev do prodajalcev, imajo nekaj skupnega: zmožnost jasnega razmišljanja. Osebno sem videl, kako so de Bonovi koncepti sprožili ideje, navdušenje in pozitiven odnos na vseh ravneh delovanja podjetja." - Paul MacCready, AeroVironment Inc.
  • "Ljudje pogosto zamenjujejo inteligentnost za veščino razmišljanja. Avtor te knjige pravi, da je inteligentnost potencial, s katerim uporabljamo možgane; razmišljanje pa je operacijska veščina, s katero izkoriščamo ta potencial. Avtomobil je potencial, vendar je od vaše šoferske veščine odvisno, ali ga boste kam premaknili. Spretni vozniki dobro vozijo tudi slabe avtomobile, slabi vozniki pa celo najboljših ne." - Nastja Mulej

Edward de Bono se je rodil 19. maja 1933 na Malti. Med vojno je obiskoval kolidž St. Edward’s, nato pa Univerzo na Malti. Diplomiral je na medicinski fakulteti in delal kot kardiolog, potem pa nadaljeval šolanje v Oxfordu. Tam je dobil častno diplomo iz psihologije in fiziologije, pozneje še doktorat iz medicine. Ima tudi doktorat Univerze v Cambridgeu. Služboval je na univerzah v Oxfordu, Londonu, Cambridgeu in Harvardu.
Zdravnik in psiholog dr. Edward de Bono, ki se najraje predstavi kot »razmišljevalec«, je vodilna svetovna avtoriteta na področju kreativnega mišljenja in neposrednega poučevanja razmišljanja kot spretnosti. Razvil je metode, s pomočjo katerih uporabljamo možgane na drugačen način, kot smo se jih »učili« uporabljati. Napisal je več kot 60 knjig, ki so prevedene v več kot 40 jezikov. Povabili so ga na predavanja v več kot 60 držav, osemkrat je obiskal tudi Slovenijo.

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju