Dr. Tina Bregant: Starši in otroci na vrtiljaku pubertete

Dr. Tina Bregant: Starši in otroci na vrtiljaku pubertete (foto: Shutterstock) Shutterstock
Vir: Jana
2. 9. 2017

Puberteta je mejnik v družinskem življenju, o katerem slišimo več slabega kot dobrega. Nemočni starši, nerazumljeni otroci in strah, ali se bo vse dobro izteklo. Po možnosti s čim manj pretresov.

Po drugačen pogled na obdobje odraščanja sem se odpravila k dr. Tini Bregant, za katero pravijo, da ljubi najstnike in obdobje, ki je naporno, a hkrati velik zaklad, če ga znamo tako preživeti.

Kako vi vidite obdobje najstništva?

Prav je, da so najstniki drugačni, kot smo mi. Morajo se upirati, to je tista njihova velika biološka prednost. Morajo se odcepiti in se spuščati v konflikte z nami. Mi imamo dolžnost, da jih razumemo. To ne pomeni, da jim ne postavljamo omejitev, ne pomeni, da jim pustimo vse, pomeni samo, da jih poskušamo razumeti in hkrati usmeriti na pot, na kateri bodo lahko izrazili sebe.

Za najstništvo pravijo, da je najlepše obdobje v življenju. A če se spomnimo svojega, se bo marsikdo spomnil, da ni bilo tako preprosto. Takrat začneš zares spoznavati, kdo si, primerjaš se z drugimi. Dejansko je tako, da so abstraktne veščine mišljenja pri 15-, 16-letniku na vrhuncu in povsem enakovredne odraslim. Kar zadeva socialni in čustveni svet ... tukaj pa je najstnik relativno bos. Zaradi tega neravnovesja med racionalnostjo, abstraktnim mišljenjem ter socialno-čustvenim vedenjem in veščinami pa je mladostnik zelo ranljiv.

Za najstnike je značilen občutek nerazumljenosti.

Zelo. Najstnik se lahko počuti zelo zelo osamljenega. Občutek ima, da ga nihče ne razume, in se počuti zelo drugačnega od drugih. To je nekaj, kar najstniki povedo sami. Velikokrat rečejo »ti me ne razumeš«. Toda to dejansko drži. Mi, z zrelimi možgani, ne razumemo najstnika, ki še nima odraslih možganov. Nima nadzora, ne zmore predvidevati posledic in hoče več, hitreje, bolje. To neravnovesje najstnike sili v bolj tvegana vedenja, ne razmislijo o vseh posledicah, in to je seveda zelo drugače od odraslega.

Kako se najstniki znajdejo v današnji družbi?

Velikokrat slišim, da imajo mladi vse, češ kaj več še hočejo. Po eni strani sta jim seveda dostopni hrana in zdravstvena oskrba. V Sloveniji ni nevarnosti vojn, hujšega nasilja, ni zlorabljanja za delovno silo. To vse drži. Vendar, ali imajo pristne odnose s svojo družino, občutek vrednosti takšni, kot so, samo zato, ker so? Vsega, česar ne moremo kupiti z denarjem, je veliko premalo.

Naša družba je družba perfekcionizma. Vsi mislimo, da moramo biti lepi, krasni, brez napak. Če hočeš biti dober potrošnik, moraš biti stalno nezadovoljen. Ta občutek nezadovoljstva se začne zelo zgodaj vsajati v človeka. Mlad človek se s tem sooča in mu je težko.

Vedenjskih težav je vse več, ne zato, ker bi se spremenili možgani, ampak zato, ker se je okolje, v katerem živimo, zelo spremenilo. Postalo je izredno zahtevno, zelo tekmovalno, časa pa je izjemno malo. Čas si moramo danes vzeti, saj nam ga nihče ne bo dal. Za situacijo, ki smo jo ustvarili, pa niso odgovorni najstniki. Odgovorni smo mi in naši starši.

Ob izzivih pubertete starši hitro kaznujejo in omejujejo.

Ja, na zelo nevljuden in zelo avtoritaren način začnemo izražati svojo stisko, a v resnici izkoriščamo svojo moč, da smo starejši, močnejši, tisti, ki ga preživljamo. In na ta način smo zelo slab zgled mladostniku. Ne smemo pozabiti, mladostnik nas ves čas gleda, opazuje, ves čas presoja. Malo drugače kot dvoletnik, petletnik, ki je vedno pripravljen žrtvovati svojo integriteto, ker nas ima rad. Najstnik ne več. Prav v tem obdobju bi morali biti izjemno avtentični, izjemno iskreni tudi do samih sebe, in ne izkoriščati te nepravične moči, ki jo imamo.

Zdi se mi, da se moramo o spoštovanju otrok na splošno odrasli še marsikaj naučiti.

Marsičesa se tudi mi nismo mogli naučiti od svojih staršev. Mladostniki so zelo dobrodošli, saj nam povedo in pokažejo stvari o nas samih, ki nam jih nihče drug ne bo povedal. Edino mladostnik bo dovolj pogumen ali pa tudi dovolj nespameten, da nam bo povedal kaj novega o nas. Zato je delati z mladostniki naporno, saj zahteva ukvarjanje s sabo, ampak je tudi zelo nagrajujoče. Odnosi z njimi so zelo močni, čustveni in intelektualno zahtevni.

Katere so pogoste napake, ki jih delamo starši?

Mislimo, da imamo pravico vpadati v mladostnikov notranji prostor, tako kot smo vpadali, ko je bil še otrok. Pa vendar moramo imeti spoštovanje do njegovega notranjega prostora. Postavljati meje, ki ne gradijo zidov, temveč varujejo našo integriteto.

In kljub temu da smo odrasli, velikokrat na primer ne razumemo, da mladostnikovo vedenje ni uperjeno proti nam. Gre za preizkušanje mej, za iskanje lastne identitete. To nima velike povezave z nami. Lahko pa se ob tem počutimo prizadete, še zlasti če mislimo, da to je povezano z nami. V resnici nas ne sme zanimati lasten položaj moči, ampak to, kaj se je zgodilo. »Kako to, da se danes vedeš tako?«

Če mu bomo vrnili na enak način – in to se velikokrat zgodi, da naši zreli možgani ne delujejo tako, kot bi si želeli – in se spustili na isto raven kot najstnik (s slabo delujočimi čelnimi režnji), se znajdemo v bitki, kjer bosta oba poražena. Imamo zrele možgane, ki so sposobni ozavestiti stvari, odzvati se znamo drugače kot najstnik.

Iz svoje pubertete se spomnim, da mi je bilo zelo pomembno, da so mi starši zaupali. In da je prekinjen stik tisti, ki odpira vrata za neumnosti.

Ja, vemo, da najstnik potrebuje največ zaupanja prav takrat, ko si ga najmanj zasluži. Občutek zaupanja je izjemno pomemben za samopodobo. Samopodoba najstnika je zelo krhka. Najstnik ni neumen, presoja, katere so njegove šibke in močne strani. Želi si biti dober, želi si imeti dobre odnose, vendar tega ne zmore vedno. Če mu kot starši nalagamo dodatno breme, da mu ne zaupamo, da ni dovolj dober, ga pehamo v velike stiske, saj so pričakovanja staršev še vedno zelo pomembna.

Starši pogosto mislijo, da so najpomembnejše osebe v življenju otroka prijatelji, vendar mladostniki velikokrat povedo, da sta to še vedno v več kot 80 odstotkih oče in mama. Tako se potem v skladu z našimi pričakovanji tudi obnašajo.

Kaj narediti, če imamo otroka, ki je že zlorabil naše zaupanje?

Če smo že tam, ne moremo rešiti vseh stvari za nazaj. Vsako vedenje ima svoj razlog. Lahko se trudimo odpraviti razloge in zavedati se moramo, da otrok še vedno potrebuje naše zaupanje.

Zelo se je vredno pogovoriti. Najstniki so opremljeni za abstraktne pogovore. Treba mu je odpreti polje zaupanja. Tega ne naredimo z vprašanji »zakaj?« in zasliševanjem, ampak z vprašanji, ki nakazujejo, da nas zanima, in to so vprašanja, ki se začnejo s »kako?«. Kako si se počutil, kako to, da si naredil nekaj takega, kaj te je pripeljalo do tega? To so vprašanja, ki ponovno poskušajo vzpostaviti zaupanje in odnos z mladostnikom. Mi smo odrasli in naša naloga je, da vzpostavljamo zaupanje.

Z otroki smo enakovredni, vendar še nismo enakopravni, zato smo za odnos odgovorni mi. Tudi če je mladostnik zlorabil naše zaupanje, je naša naloga, da ga poskusimo vzpostaviti nazaj. Mladostniki nam velikokrat ponujajo roko, ki pa je nočemo sprejeti, ker je zlorabil zaupanje. Vendar to ni ustrezen način, s tem gradimo zidove, ne odnosa.

Najstnik je lahko tudi zaradi mozolja na robu obupa.

Stiske so resnične. Vsa občutja so realna. Takoj ko rečemo, da to ni tako, razvrednotimo človeka, njegova občutja. Mladostnik si želi biti prepoznan, mi ga pa razvrednotimo, in to ni pot do dobrih odnosov.

Kaj pa najbolj tvegana vedenja, samopoškodbe in podobno?

Trenutno so pogosta samopoškodbena vedenja, ki so izraz stisk, osamljenosti in nerazumljenosti. Vendar jim bolečina da občutek, da so živi. In na ta način prinese kratkoročno olajšanje velike stiske. Seveda na dolgi rok ne deluje, saj je stiska globlja.

Pravi odgovor na te stiske je, da se res ne razumemo. Ti ne razumeš mene in jaz ne razumem tebe, vendar te želim razumeti, zanimaš me ti kot človek.

Kdaj vedenje zahteva posredovanje?

Kadar se najstnik vede moteče in agresivno ter se ovira pri izražanju lastnih želja, potreb in potencialov, to vedenje zahteva pomoč. To so lahko delinkventno vedenje, zloraba substanc, zapiranje v sobo, depresivno vedenje, samopoškodbeno vedenje, anoreksija, bulimija. Ne gre za občasno vedenje, ampak za sistematično početje, ki tako močno vpliva na življenje mladostnika.

Mladi in tehnologija?

Najstnika moramo voditi, da bo znal sam presojati, koliko uporabljati sodobne tehnologije in na kakšen način. Prepoved ni pravi recept. Najstnik mora dobiti moč odločanja, sam se mora znati odločati, kdaj in kaj bo počel na spletu.

Rojeni so bili v to dobo, so domorodci digitalne tehnologije. Ukrepati začnemo, ko to vpliva na njihov vsakdan. Ko namesto pogovora s prijateljem izbere digitalnega prijatelja. Ko napetost raje kot s telesno aktivnostjo sprosti za zaslonom. Vse to so opozorilni dejavniki.

Kako ravnati takrat?

Potrebujemo sočloveka, telesno aktivnost. Edini način, da mladostnik to prepozna pri sebi, je, da pozna svoje telo, da pozna svoje potrebe, da zna biti čustveno in socialno aktiven. To mora znati prepoznati in se naučiti že prej. Če smo mu mi prej vse strukturirali in urejali, bo težko kaj prepoznal.

Kaj jim lahko damo?

Najstnik si v resnici izjemno želi biti voden. Počuti se sila negotovega. Zakaj kot starši ne bi bili tisti, ki smo dober zgled, dober vodnik? A če hočemo biti to, moramo biti pripravljeni priznati napake sebi in njim. Vedeti, da naša podoba v ogledalu ni tako idealna, kot bi si želeli. Če smo avtentični s to podobo, ni toliko težav, kot če nosimo maske.

Mladostniki od nas, odraslih, potrebujejo, da jih uzremo, da jih vidimo kot človeka, tako kot to potrebujemo mi. Samo zato, ker smo, z vsemi plusi in minusi, ki jih imamo.

Besedilo: Maja Grilc
Fotografije: Goran Antley, Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri