"Merite svoje življenje v ljubezni. Nič drugega ni smiselno."
Dr. Sue Johnson je raziskovalna profesorica na Mednarodni univerzi Alliant v San Diegu v Kaliforniji, profesorica klinične psihologije na kanadski Univerzi v Ottawi in utemeljiteljica v čustva usmerjene partnerske terapije s pomočjo EFT. Je tudi članica Ameriškega združenja psihologov, ki je za svoje delo prejela številna priznanja, med drugim priznanje za izjemne dosežke na področju partnerske in družinske terapije, ki ga podeljuje Ameriško združenje za zakonsko in družinsko terapijo.
71-letna kanadska psihologinja pa je tudi plodovita avtorica knjižnih uspešnic s področja odnosov. V slovenščini smo po knjigi Močno me objemi te dni tako dobili še prevod knjige Ker ima ljubezen smisel, s katero želi avtorica posredovati najnovejša spoznanja s področja psihologije in partnerske psihoterapije ter podpreti pare pri vzpostavljanju globlje čustveno-intimne vezi.
Knjiga je prišla na trg ravno v času, ko postaja jasno, kako visoko ceno zahteva življenje v visoko individualiziranih družbah zahoda.
Ljubezen kot enigma
Zdi se, kot da smo danes bolj kot kadar koli poprej obsedeni z ljubezenskimi razmerji, pri tem v resnici še vedno ne vemo, kaj ljubezen je.
- »Nagonsko vemo, da nobena druga izkušnja ne bo močneje vplivala na naše življenje – našo srečo in zdravje – kakor naša uspešnost pri tem, da ljubimo in smo ljubljeni. Vemo, da nas ljubezen dela ranljive, vemo pa tudi, da nikoli nismo tako varni in močni kot tedaj, ko smo z gotovostjo prepričani, da smo ljubljeni. Vemo, da v najbolj težavnih trenutkih v našem življenju ne zaleže nič razen tolažbe tistih, ki jih ljubimo. Toda četudi ob koncu prvega desetletja 21. stoletja človeška vrsta premore dovolj bistroumja, da razcepi atom in poleti v vesolje, je videti, kot da še zmeraj ne zmoremo jasno ali dosledno razumeti silovite povezanosti, ki je tako ključna za naše bivanje.«
Dr. Sue Johnson je v knjigi Ker ima ljubezen smisel med drugim zbrala znanstvena spoznanja zadnjih treh desetletij kliničnih raziskav, laboratorijskih eksperimentov in uporabljene terapije. Temu je dodala tudi izsledke iz lastne prakse in torej dela z na tisoči obupanimi pari, pa tudi zgodbe številnih parov v njihovih najintimnejših trenutkih.
Avtorica že uvodoma obljublja, da bodo bralci njene knjige presenečeni in celo osupli nad prebranim, vendar naj bi na koncu doumeli ne zgolj narave ljubezni na osebni ravni, temveč tudi, kaj ljubezen pomeni nam kot človeškim bitjem, druži in svetu.
- »Vse raziskave potrjujejo, da je stabilno, ljubeče razmerje absoluten nosilni kamen za človeško srečo in splošno blaginjo. Dober odnos je boljše zdravstveno zavarovanje kakor pozorna dieta in boljša pomlajevalna strategija kakor jemanje vitaminov. Ljubeče razmerje je tudi ključ do ustvarjanja družin, v katerih se učimo o nujnih veščinah za ohranjanje civilizirane družbe – zaupanju, empatiji in sodelovanju. Ljubezen je sama duša naše vrste in našega sveta.«
6 novih znanstvenih spoznanj o ljubezni
Med najbolj provokativna aktualna spoznanja s področja ljubezni in odnosov sodijo:
- 1. Prvi in prvobitni nagon ljudi ni ne seks ne agresija. Naš prvi nagon je, da iščemo stike in tolažečo povezanost.
Angleški psihiater John Bowlby je kot prvi ponudil vizijo tistega, kar danes imenujemo navezanost ali povezovanje. Trdil je, da smo ljudje zasnovani tako, da ljubimo nekaj dragocenih drugih, ki nas bodo tolažili in varovali v trenutkih stiske. Prepričan je bil, da je na delu načrt narave za preživetje vrste, kasnejše raziskave pa so ga v iskanju tega prirojenega gona po povezovanju tudi podprle.
- 2. Romantična ljubezen med odraslimi je vez navezanosti, prav tako kot vez med materjo in otrokom.
Prepričanje, da odrasli z zorenjem sčasoma prerasem potrebo po intenzivni bližini, negovanju in tolažbi, velja danes za zastarelo. Naša potreba po tem, da potrebujemo pomembnega nekoga, ki ga lahko pokličemo, ko potrebujemo pomoč, v resnici traja do konca našega življenja. Kot odrasli to preprosto prenesemo s primernega skrbnika na svojega ljubimca, zato se romantična ljubezen nikakor ne zdi več naključna. Ko odrastemo, je potreba po otipljivi navzočnosti manj absolutna kot pri otroku, navezanost pa vendarle še naprej potrebujemo, pa naj smo doktorji psihologije ali Dalajlama.
- 3. Razgret seks ne vodi do varne ljubezni. Prej velja, da varna navezanost vodi do razgretega seksa – pa tudi do trajne ljubezni. Monogamija ni mit.
Revijalni tisk nas je desetletja prepričeval, je fizična intimnost nujen pogoj za romantično ljubezen, zaradi česar smo kratkovidno vlagali svojo energijo in denar v to, da bi popestrili svoje seksualno življenje. Znanstveniki pa zdaj pravijo, da smo ’bika zagrabili za rep, namesto za roge’. Ni namreč dober seks tisti, ki vodi do zadovoljujočega in varnega odnosa, temveč je varna ljubezen in z njo navezanost tista, ki vodi do dobrega, celo najboljšega seksa. Prav zaupanje, ki se z navezanostjo vzpostavi, pa povzroči, da ljubezen nato tudi traja. In ker so naša telesa v prvi vrsti zasnovana tako, da tvorijo slap kemičnih snovi, ki nas trdno privežejo na naše ljubljene, gre pritrditi možnosti, da je monogamija pravzaprav naše naravno stanje.
- 4. Čustvena odvisnost ni nezrela ali patološka, temveč je naš najmočnejši adut.
V zahodni družbi je beseda ’odvisnost’ postala grda beseda, za zdravo odraslost pa velja, da naj bi bil človek kar se da neodvisen in samozadosten. Tudi tem postulatom aktualna znanstvena dognanja nasprotujejo. Izkazalo se je, da ljudje čustveno povezanost potrebujemo za preživetje. Povezanost potrebujemo za to, da vzcvetimo, dejansko pa smo tudi bolj zdravi in srečni, ko smo si blizu in povezani. Nevroznanost tako zdaj le poudarja, kar smo morda vedno čutili v srcu.
- 5. Biti »najboljši, kot si lahko« je v resnici izvedljivo edinole, ko ste globoko povezani z drugim. Popolna osamitev je za planete, ne za ljudi.
Življenje je veliko lažje, ko vemo, da nam nekdo krije hrbet. Ko smo tako okrepljeni, postanemo polni zaupanja vase in v naše zmožnosti, da smo sposobni opraviti z izzivi. To je ironični paradoks: da nas to, da smo odvisni, pravzaprav dela bolj neodvisne.
- 6. Nismo ustvarjeni sebični, temveč smo zasnovani tako, da smo empatični. Naša prirojena nagnjenost je, da čutimo skupaj z drugimi in zanje.
Ali kakor pravi biolog Frans de Waal: ’Danes nas ne bi bilo tukaj, če bi bili naši predniki družbeno hladni.’ Preživetje naše vrste je skratka močno vezano na našo sposobnost sodelovanja, naši možgani pa so naravnani tako, da razbiramo obraze drugih in sozvenimo s tistim, kar vidimo na njih. Prav ta naša čustvena odzivnost in zmožnost skupnega dela nam je pomagala, da smo postali najbolj prevladujoča žival na planetu, znanost pa o tem, da so vezi ljubezni ne le naša prirojena pravica in največji vir, nikakor ne dvomi več.
Za več branja o tem priporočamo …
Ker ima ljubezen smisel
Nova znanost nam je dala nekaj, kar dr. Sue Johnson rada imenuje enotna terenska teorija ljubezni. Avtorica namreč trdi, da je znanosti uspelo razvozlati šifro ljubezni in da zdaj torej z gotovostjo vedo, kako je videti in čutiti dobro ljubezensko razmerje. Še več. Zdaj naj bi vedeli tudi, kako ga lahko oblikujemo.
- »Prvič imamo zemljevid, ki nas lahko privede do ustvarjanja, zdravljenja in ohranjanja ljubezni. To je dovršeni preboj.«
Knjig Ker ima ljubezen smisel je izšla pri založbi Primus.
