Prof. dr. Sara Dolničar se ukvarja z zelenim turizmom, poučuje in raziskuje na avstralski The University of Queensland. Zaradi svojih odmevnih raziskav spada med najuspešnejše raziskovalce s tega področja.
Je Avstrijka, rojena v Ljubljani. Kmalu po rojstvu se je z družino preselila na Dunaj in tam odrasla, a po zaslugi slovenskih staršev, predvsem mame, odlično govori slovensko. Zdaj je njen dom Avstralija. Zaradi svetovno prepoznavnega in vplivnega akademskega dela ter sodelovanja s slovenskimi fakultetami ji je vlada RS leta 2016 podelila naziv ambasadorka znanosti Republike Slovenije.
Glede na to, da nikdar niste živeli v Sloveniji, zelo dobro govorite slovensko ...
Res je, nikdar nisem živela v Sloveniji, čeprav sta oba starša iz Ljubljane. Sem pa šolske počitnice pogosto preživljala v Ljubljani. Moja mama je bila glede jezika precej stroga. Učila me je slovensko, ker je bila prepričana, da se bomo vrnili. A se nismo. Ostali smo na Dunaju. Tam sem doštudirala in osem let delala na tamkajšnji univerzi. Potem pa sem si želela živeti nekje ob morju, na toplem, znam pa le slovensko, nemško in angleško. Španija je torej odpadla (smeh), zato sem šla v Avstralijo. Najprej v Wollongong, ker je bil tam akademik, ki sem ga občudovala in se od njega želela učiti. Pred tremi leti sem se preselila v Brisbane, kjer živim z možem in dvema otrokoma.
Spadate med dva odstotka najvplivnejših raziskovalcev na področju marketinga in turizma. Vam to veliko pomeni?
Pravzaprav ne. Je le dokaz, da dobro raziskujemo. Pred leti sem raziskovala, kdo ceni zeleni turizem, pa potem malce pozabila na to. Dokler ni k meni prišel slovenski študent Emil Juvan (danes priznani in večkrat nagrajeni profesor na portoroški Turistici), ki je izrazil željo, da bi iz te teme rad doktoriral. Razvili smo program, na katerega sem ponosna. To pa mi veliko pomeni.
Kaj ste ugotovili? Kdo torej ceni zeleni turizem?
Vsi mislimo, da turisti znajo paziti na naravo v kraju, ki ga obiščejo. To ne drži. Če mene v Avstraliji, kjer živim, prepričujejo, naj varčujem z elektriko, ker je to dobro za okolje, bom varčevala. Ker je to dobro tudi za moj proračun. Če pa turist pride v hotel in plača 100 evrov za prenočitev, o skrbi za okolje ne razmišlja. Turist pride v hotelsko sobo, prižge televizijo, klimo, si privošči dolgo kopel. Turist pride uživat in se predvsem ne želi obremenjevati s problemi svojega vsakodnevnega življenja.
Kar je tudi razumljivo, glede na to, da ima(mo) nekaj tednov dopusta na leto ...
Tako je, dopust je poseben čas. Takrat čutimo, da smo si zaslužili, da na dopustu uživamo.
Kako potem turista prepričati, motivirati, da postane 'zelen'?
Iskali smo načine, kako jih prepričati, da je skrb za okolje pomembna. Ugotovili smo, da jih ne smemo prepričevati. Zakaj? Ker ni problem v tem, da turist ne bi razumel, da je skrb za okolje pomembna. Turist to zelo dobro ve. Gradili smo na tem, da je v hotelu za okolje najbolje, če se zmanjša obseg čiščenja hotelskih sob. Saj vsi vemo, da nam hoteli v večini sobo čistijo vsak dan našega bivanja, pa to nikakor ni potrebno. S to idejo smo se s kolegi z Ekonomske fakultete v Ljubljani ukvarjali v bohinjskem ECO Park hotelu.
Najprej smo izračunali, kolikšen je okoljski davek čiščenja posamezne sobe: torej koliko vode, čistil, elektrike se porabi ... Številke, ki smo jih ugotovili, so enormne, in to je bil dokaz, da smo na pravi poti. Seveda smo se zavedali, da v štirizvezdničnem hotelu turistom ne moreš kar odreči čiščenja, četudi na račun varovanja okolja, saj bodo hitro naredili matematiko in ugotavljali, da s tem največ privarčuje hotel. Da bi se temu izognili in predvsem zato, ker nas je vodila ideja, da delamo v dobro okolja, smo hotelskim gostom, ki so na vrata svojih sob obesili znak za nečiščenje (se torej odrekli čiščenju), ponudili brezplačno pijačo. Hotel je privarčeval, turist nekaj pridobil. Zmaga za obe strani. Obseg čiščenja smo tako zmanjšali za 42 odstotkov.
To je velik uspeh. Čeprav so se turisti za nečiščenje sob odločili zaradi lastne koristi, in ne zaradi skrbi za okolje ...
Glavni razlog za turiste je bil: nekaj imamo od tega. A pomembno je, da zaradi nečiščenja sob niso bili nič manj zadovoljni in srečni. Pomembno je tudi, da lahko to rešitev, ki dokazano deluje, vsak hotel uvede brez večjih težav, ker nikogar nič ne stane, pridobi pa okolje.
Ljubljana je bila lani zelena prestolnica Evrope. Kako vidite do okolja prijazen turizem v Ljubljani?
Zeleni turizem se deli na dvoje. Eno je, kaj vidi turist. Drugo, kaj vidi Ljubljančan, ki tukaj živi. Z vidika turista menim, da je Slovenija neverjetna. Narava je neverjetna. Ljubezen Slovencev do narave je neverjetna. To je zame kot strokovnjakinjo v marketingu edinstvena prodajna priložnost, izjemna marketinška strategija. To je nekaj, kar Slovenijo dela drugačno od Avstrije, Italije, Hrvaške in vseh drugih.
Se vam zdi, da našo naravo in našo ljubezen do nje znamo 'prodati'?
Ravno to sem premišljevala. Imate slogan I feel Slovenia, ki v zelenem napisu vsebuje besedo ljubezen. Zame v Sloveniji izstopata dve stvari: narava in prisrčnost ljudi, o kateri pa govorite premalo. Slovenci so prisrčni in turisti to čutijo. Slogan se mi zato zdi odličen, ker simbolizira ravno to. Lahko bi bolj poudarjali ne samo, da imate lepo naravo, ampak tudi da jo cenite in da pazite nanjo. To bi pritegnilo tistih 12 odstotkov turističnih idealistov, ki jim narava res nekaj pomeni in ki načeloma iščejo turistična doživetja v naravi in pri tem pazijo, da vendarle pustijo čim manj negativnih vplivov.
V okviru zelenega turizma ste raziskovali tudi, koliko hrane zavržejo hoteli. Kaj ste ugotovili?
Zagotovo ste že sami kdaj opazili, koliko hrane si v hotelih na krožnike naložijo, naložimo gosti. To je noro. Ljudje si serviramo, kot da bo vojna. Nekateri se prav grebejo za hrano. Namesto ene žemljice si jih vzamejo pet. In veliko te hrane ostaja, gre v smeti. To je tragedija. To hrano je treba proizvesti, jo transportirati, jo pripraviti in postreči. Pri tem okolje neizmerno trpi. Na koncu pa gre velik del te hrane v smeti, kjer gnije in proizvaja okolju zelo škodljiv metan. Tukaj torej ne gre le za socialno dimenzijo, v smislu, da nekateri ljudje hrano mečejo v smeti, drugi pa so lačni, ampak tudi za velik okoljski davek.
Kje je rešitev? Kako ljudi pripraviti do tega, da si vzamejo manj hrane?
Pri tem programu raziskovanja nam je v Sloveniji na pomoč priskočilo podjetje Hoteli Bernardin. S kolegi s Fakultete za Turistične Študije UP smo ugotovili, da so najhujše družine, to ve vsak, ki jo ima in ki je z družino bival v hotelu. Imam dva otroka in vem, kako je. Lačne oči zahtevajo, da je na krožniku vsaka druga tortica iz bifeja, želodec tega seveda ne zmore.
Slovenci in Avstrijci so sicer pri hrani najbolj ozaveščeni, najmanj jo zavržejo. Rešitev je seveda več, trenutno pa se igramo s kar nekaj rešitvami, ki jih je hotelirjem preprosto vpeljati in bi lahko vodile v občutno zmanjšanje prehranskih odpadkov. Ena rešitev je v tem, da hrano odmaknemo od oči. Da zmanjšamo občutek, da je hrane neskončno veliko. Pri tem nas vodi logika, da so velik krivec za naše prehranske navade 'lačne oči'.
Druga rešitev je morda glasba. Vemo, da glasba spreminja vedenje ljudi; na primer, hitra glasba naj bi ljudi vodila k temu, da hitreje pojejo in spijejo. Naša hipoteza je: če hitreje pojejo, manj vržejo stran. V počasnem glasbenem vzdušju pa bodo k bifeju stopili večkrat in v neki točki preprosto ne bodo mogli pojesti vsega, kar so vzeli. To bomo v praksi še preverili. Še ena zanimivost: na Finskem so zmanjšali premer krožnikov za dva centimetra in za 21 odstotkov zmanjšali obseg odpadne hrane.
Veliko zanimivih raziskav vas torej čaka. Univerza v Queenslandu je, pravite, povsem drugačna od slovenskih univerz. V čem se razlikuje?
Naša univerza je za akademike raj na zemlji. Njen princip je povsem preprost. Mi želimo dobro učiti in delati dobre raziskave. V Sloveniji opažam pritisk na univerze, ki ga sama ne poznam. Ne razumem, zakaj mora profesor dobiti primerne ocene od študentov, da sploh lahko poučuje. Zakaj mora objaviti čim več člankov v strokovnih publikacijah, ne glede na to, ali so te objave kakovostne ali ne. To je mednarodni trend, ki me skrbi. Predvsem zato, ker mlade akademike uči le zbiranje akademskih točk in ocen. Žal pa jih ne uči tudi veščin, navdušenja in učenja za potrebe kakovostnega raziskovanja. Sistem nabiranja točk ne uči raziskovalca o tem, kako izvesti kakovostno raziskavo, ki daje teoretično in praktično uporabne in dragocene rezultate. Seveda tudi nas v Avstraliji ocenjujejo, a zaradi tega ne čutimo prav nič pritiska, mi sledimo začrtanim ciljem. Moj delovni dan je 'just another day in paradise', še en dan v raju.
Besedilo: Maja Sodja // Fotografije: Igor Zaplatil, Shutterstock
