Dr. Sanela Banović: "Sprašujem se, od kdaj je lastna skrb za psihološko zdravje postala luksuz."

Dr. Sanela Banović: "Sprašujem se, od kdaj je lastna skrb za psihološko zdravje postala luksuz." (foto: Igor Zaplatil) Igor Zaplatil
Vir: Jana
12. 3. 2017

Dr. Sanela Banović je s svojim govorom na priznanem TedxLjubljana, ki je završal po slovenskem medmrežju, dosegla soglasno ljudsko mnenje, da je to govor, ki bi ga moral slišati sleherni Slovenec.

Enako je z gostovanjem na Žarenju novih energij v Cankarjevem domu navdušila do te mere, da ljudje še danes pošiljajo zahvale za njeno delo in iščejo priložnost, da bi slišali, kaj ima povedati. Sama pravi, da ljubi svoj poklic in svoje paciente, zato jim reče, da manjkrat, ko se srečajo na hodnikih gastroenterološkega oddelka Kliničnega centra, kjer je zaposlena, bolj je vesela. Ker bi jih raje srečala v hribih, toplicah ali na kavi. Ampak v glavah ljudi, pokaže praksa, je skrb za zdravo zadovoljstvo postala luksuz.

Spoznanje, da takšno mišljenje ni zdravo, pride za marsikoga prepozno, zato se Sanela že leta izobražuje na področju psihologije in deli svoje znanje med ljudi v službi, na predavanjih, na cesti. Pač tam, kjer so ušesa, ki hočejo slišati.

Občutek imam, da zelo zlahka združujete različna področja v svojem delu?

V zadnjih desetih letih svoje prakse sem videla nešteto primerov, ki dokazujejo, da sta človeška psihologija in fizično zdravje zelo povezana med sabo. Ljudem želim povedati, da je to resnično, da obstaja. S predavanji ne želim nikogar prepričati o nečem, ampak izobraziti, kako delujemo. Povedati, da je normalno, da se lahko, poleg telesa, iztroši tudi psiha in da ni sramotno ali narobe, da tudi za to poiščemo pomoč.

Je pomoč psihologa še vedno tabu?

Ljudje veliko bolj sami pri sebi opazijo, da so nezadovoljni, ampak večina jih ne ukrepa. Če imajo probleme z visokim krvnim tlakom, sladkorno, ni problem. Poiščejo zdravniško pomoč, povejo v javnosti, da je tako. Ko gre za psihološke težave, za depresije, utrujenosti, motnje v razmišljanju, pa ni tako. Ampak iztrošimo se lahko tako fizično kot psihično, oboje je normalno, lahko se zgodi vsakomur. Normalno je tudi, da si poiščemo pomoč. Ampak o tem, kako delujemo psihološko, smo premalo izobraženi, ne vemo niti osnov. Vemo, kako deluje avtomobil, poskrbimo zanj, zase pa ne znamo.

Kako pa delujemo v osnovi?

Po študiji najboljših znanstvenikov na Harvardu so s posnetki dokazali, da potrebujemo 27 minut v dnevu, da rehabilitiramo možgane. S tem misel, psihologija nista več nekaj neotipljivega, ampak fizična osnova, s katero lahko delamo.

V drugi znani študiji so spremljali veliko število ljudi in opazovali vpliv pozitivnih in negativnih misli. Znanstveno so potrdili, da se z mislimi začne vse.

Najprej začnemo nekaj misliti, potem začnemo to delati, potem to postane navada, karakter. In če začneš misliti, da je življenje težko, da je stresno, potem se boš začel tako tudi obnašati, počutiti. Tako postane ta predstava dejansko navada, ki jo živiš. Vendar vemo tudi to, da ljudje 40 % svojega časa govorijo mehanično, ne da bi razmišljali.

Začaran krog, torej.

Na predavanjih govorim iz lastnih izkušenj. Vem, kako je biti na dnu, ampak vem tudi, kako je biti na vrhu. Zato rečem: »Lepo je biti na vrhu. Lepo je.«

Rada bi naučila ljudi, da je možno, da pridejo tja. Brez tega, da vzamejo zdravila, brez tega, da opravijo vse obveznosti in podobno. Po navadi ljudje čakajo na počitnice, da bodo v pokoju in potem rečejo, da so vse življenje delali, da niso ničesar čutili in potem so kar naenkrat upokojeni in takrat pridejo k zdravniku. Problem je v tem, ker se nikoli niso napolnili. Vedno je še nekaj, kar morajo narediti, preden bodo uživali. To poslušam vsak dan.

Ko jih vprašam, kaj jih veseli, včasih kdo pove, da ima od malih nog neko veliko željo, ki je bila uresničljiva, pa si je nikoli niso uresničili. Potem pride bolezen in je prepozno.

Sprašujem se, od kdaj je lastna skrb za psihološko zdravje postala luksuz. Evropske statistike kažejo, da smo v Sloveniji zelo pridni kar se tiče skrbi za hišo in avto. Kaj pa zase?

Stereotipno Slovenci ne cenimo uživanja.

Generaliziranje sovražim. Vsi smo ljudje, vsak je posameznik, ki ima neko svojo zgodbo. Ampak lahko se naučimo razmišljati drugače. Problem, ki ga vidim vsak dan, je, da ljudje ne poslušajo sebe. Da ne vedo, kaj jih dela zadovoljne. 85 odstotkov ljudi ne ve, kaj jih veseli. Delamo samo po nalogah in odgovornostih, ki jih imamo v vlogah, ki jih živimo. O sebi pa dejansko nič ne mislimo. Razmišljamo o vsem mogočem, samo o sebi ne. Ko telo prosi za odmor, si ga ne vzamemo in delamo naprej ... Življenje smo veliko preveč zakomplicirali. Saj nam že po radiu govorijo: »Joj, spet je ponedeljek!« Potem je toliko slabe volje in je življenje težko.

Potem bi bilo veliko manj izgorelosti.

Izgorelosti je ogromno zato, ker se ne poslušamo več. Mislimo, da lahko vse leto garamo prek zmožnosti in potem mesec dni počivamo. To ne gre. Potem se še primerjamo z drugimi. Se bojimo, da bomo izločeni, če bomo rekli ne. Tako prihajajo k meni mladi ljudje, brez podedovanih bolezni, ki bi lahko premikali gore, in pravijo, da imajo bolečine v trebuhu, zgago in preostale funkcionalne motnje. Ko jih vprašam, kaj delajo, povejo, da delajo v nekem podjetju s 15-urnim delovnikom in da so zadovoljni tam. Potem jih vprašam, zakaj so potem pri meni. Če bi bili zadovoljni v resnici, jih ne bi bilo. Take bolečine so direktno povezane s psiho in pomanjkanjem serotonina. Delajo tako, ker so tako navadili šefa, ker delajo tako tudi kolegi ... čeprav čutijo, da ne morejo.

Pa smo narejeni za današnji tempo?

Na splošno vidim, da gremo čez meje svojih zmožnosti. Naše sposobnosti so dejansko ogromne, a način, kako smo živeli pred 30 leti in kako živimo zdaj, je čisto drugačen.

Danes velja, da lahko delaš in stojiš 12 ur na nogah, spiš 4 ure in podobno, ampak to nismo mi. Mi fiziološko in psihološko nismo narejeni tako, da bi funkcionirali v takšnem sistemu obremenitve, kot ga živimo zdaj.

Kaj pa velike količine informacij, internet?

Zadnjih 30 let smo vse možganske centre obremenili za 370 odstotkov več, kot pa imajo genetsko dejanske možnosti obremenitve. Da bi se temu prilagodili, se mora spremeniti genetika, in to traja cele generacije. Tako na podeželju, kjer telo, možgani že zaradi narave malo bolj mirujejo, ni funkcionalnih bolezni, povezanih s stresom. S tem, da se pogovarjamo po telefonu v noč, brskamo po spletu, vzdržujemo obremenitev, ne damo si priložnosti, da se umirimo. Pa tudi če se, ne vemo, kaj početi sami s sabo, z mirom.

Kako pa lahko to prekinemo?

Vse se začne s tem, da začnemo drugače razmišljati. Ko gremo spat, razmišljamo o tem, da ne bomo o ničemer razmišljati. Spremenimo navade.

Veliko ljudi, ki preživijo težke bolezni, pravi, da jim je izkušnja spremenila življenje na bolje. Ker začnejo ceniti življenje in če ne izgubijo teh misli, ko se pozdravijo, potem gre veliko bolje. Ko poslušamo sebe, delamo, kar nas veseli, se tudi fizično počutimo dobro. Vedno lahko naredimo kaj majhnega zase. Najdemo veselje, smeh. In nehamo delati nekaj zato, da bomo nekaj dosegli.

Res smo pozabili, da je življenje še kaj drugega kot obveznosti in produktivnost.

Življenje je živo, treba ga je živeti, ne životariti. Potem življenje ni več stres. Pred časom sem se odločila za eksperiment, ker sem želela živeti kot Sokrat. Sokrat me namreč navdušuje. To pomeni, da sem pustila denar, se odločila, da je moje najmočnejše orožje moje znanje, in šla živet življenje. Tako sem si s svojim znanjem 'na cesti' zagotovila preživetje za tri mesece. Nekateri so me čudno gledali, ampak je šlo. Nič nimam proti denarju, ampak denar ni vse. Denarju smo dali preveliko veljavo.

Ampak živimo v sistemu, kjer je denar, produktivnost zelo pomembna.

Radi prelagamo odgovornost. Zato se moramo nehati spraševati, kdo je kriv. Recimo si raje, da bomo začeli razmišljati drugače. Iskanje krivca je prelaganje odgovornosti na nekoga drugega. In to je velik problem. Ni pomembno, kdo je kriv, kako so nas vzgajali, kakšen je sistem. Pomembno je, ali nam je fino. Če nam ni, naredimo spremembo.

To je za številne trd oreh.

Težava je v tem, da nas je strah. Zato ne naredimo sprememb, ker ne vemo, kaj je za ovinkom. Ne vemo niti, da je najboljša lastnost možganov, da so plastični, kot glina. Samo vztrajati je treba in se lahko spremenijo, v kar hočemo.

Potem je vsak dan dober za spremembo?

Možgani se spreminjajo tako kot fizično telo, psiha, razmišljanje, in to traja vse življenje. Gube na telesu sprejemamo, spremembe psihe, interesov pa ne. Telo lahko ostari, to sprejmemo, novih potreb ali želja pa ne smemo imeti. V resnici pa se ljudje, telo in možgani, psiha spreminjajo do smrti. Tako za prevare recimo niso krive krize srednih let, ampak leta nezadovoljstva in spremembe, ki jih ne dovolimo. Ampak kdo je rekel, da kriza srednjih let sploh obstaja? To smo si sami izmislili, da bi preložili odgovornost. Potem lahko delamo, kar hočemo, in je kriva kriza.

Zakaj tako neradi sprejmemo odgovornost za svoje življenje?

Razlogov za to je mnogo. Eden izmed njih je, da smo se pustili prepričati, da ne zmoremo sami. Kar je v resnici posledica tega, da prenašamo svojo odgovornost na nekoga drugega. Na državo, zdravnike, partnerje. Potem mislimo, da se nam ni treba potruditi, ukvarjati s svojim dobrim počutjem, življenjem.

Kako lahko začnemo že danes živeti bolje?

Ljudje me sprašujejo, kaj naj naredijo, da bodo srečni. Pravim jim, naj delajo tisto, kar jih dela zadovoljne do te mere, da ne ogrožajo drugega. Biti zadovoljen sam s sabo, z življenjem je tisto, kar je dobro za nas. S tem se polnimo, to nam prinese hormone, ki jih potrebujemo. To ne pomeni, da je življenje srečno, ampak, da spremljamo, kaj damo v življenje vsak dan.

Objemajmo se, povejmo si več lepih in manj toksičnih stvari. Če danes komu rečeš, da je lep ali dobre volje, pomisli, kaj imaš za bregom. Če mu rečeš, da je tečen, pa to sprejme, ker je navajen.

Objeme zelo priporočate. Je res, da nam samo tri minute objemanja na dan popolnoma spremeni hormonsko sliko, počutje?

Sedem objemov na dan je 'moja' študija. Izvedli smo jo v Švici, kjer smo ugotovili, da sedem objemov na dan, bližina, pomeni toliko serotonina kot ena tableta. Zato pravim, da bolečino odžene objem.

Z otroki imamo kontakt, jih masiramo, imamo v naročju. Odraslim damo tableto proti bolečinam. Pri vizitah se včasih k ljudem, ki to sprejemajo, uležem na posteljo. Povejo, da so prestrašeni, da čutijo močne bolečine, po bližini pa zaspijo brez tablet.

Strokovnjaki napovedujejo, da nas čaka vse več depresij, pregorelosti.

Ja, neka skupina strokovnjakov je napovedala, da bo leta 2020 leto depresij, ta misel se je razširila in kar velja. Moj glavni cilj in želja je, da strokovnjaki tokrat ne bi imeli prav. Zakaj bi moralo biti tako? Zakaj prelagamo odgovornost in sprejemamo takšne misli za svoje? Ni nam treba. Lahko je drugače. Gandi je z besedami, brez enega naboja in s tem, kar je živel, spremenil vse. Dobra beseda je najmočnejše orodje. Enako je toksična misel katastrofa.

Besedilo: Maja Grilc // Fotografije: Igor Zaplatil

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri