Dr. Ranko Rajović: Naučimo otroka misliti

Dr. Ranko Rajović: Naučimo otroka misliti (foto: osebni arhiv, Shutterstock) osebni arhiv, Shutterstock
Vir: Jana
27. 9. 2017

Srbski strokovnjak Ranko Rajovič je v Ljubljani nastopil na Otroškem bazarju. Njegovo predavanje je minilo, kot da bi trajalo pičlih nekaj minut, čeprav je bilo v resnici precej daljše.

Je luciden in zabaven govornik, ki pritegne še tako zahtevno uho. Njegove besede pa tako smiselne, da se v človeku zasidrajo in pustijo globok vtis.

Okolje ali genetika?

Kaj je pomembno za razvoj otrokove inteligence? To je bilo uvodno vprašanje v predavanje dr. Rajovića. »Kaj bi rekli v odstotkih?« je izzval občinstvo, ki so ga sestavljale predvsem mlade mame in nosečnice, sem ter tja je sedel tudi kak očka. »Nekatere knjige pravijo, da okolje na razvoj otrokove inteligence vpliva v 70 odstotkih, genetika pa v 30. Druge, da vplivata enakovredno. Tretje govorijo v prid genetski zasnovi.«

A predstavljajte si naslednjo družino, je nadaljeval Rajović. Mama in oče sta oba nadpovprečno inteligentna. Imata sina in ta otrok cele dneve in noči preživi sam v sobi brez kakršnekoli komunikacije z okoljem. »V takšnem primeru bo otrok mentalno zaostal, ne glede na to, kako inteligentna sta starša.« Okolje je izjemno pomembno, ker se tudi najbolj spreminja. Naši otroci danes rastejo v povsem drugačnem okolju v primerjavi s tistim, v katerem smo rasli mi ali naši starši ali naši stari starši.

Mobilni telefon in hrana

»Ste vedeli, da mobilni telefon vpliva na razvoj možganske skorje pri še nerojenem otroku?« Vsaka današnja nosečnica (vsaj v razvitem svetu) praviloma vsak dan uporablja mobilni telefon. Pogosto ga drži tik nad trebuščkom, v katerem raste njeno dete. »Eno je telefoniranje, na hitro, kolikor je pač nujno. A danes mobilni telefoni bolj služijo za selfieje. Ali pa tik pred spanjem 'visijo' na socialnih omrežjih, berejo novice in forume.« Dve uri zatem, ko telefon damo iz rok, epifiza ne dela. To je žleza, ki leži v zadnjem delu velikih možganov in med drugim izloča melatonin, ki je pomemben za dober spanec. »Kako to nedelovanje epifize vpliva na plod, danes še ne vemo. Bomo videli čez deset let.«

Še en velik problem, ki ga je omenil dr. Rajović, je hrana. »Nosečnica misli, da lahko je, kar hoče. Stari običaj pravi, da nosečnica je za dva in da ji moramo ustreči v vseh njenih prehranskih željah.« Danes vemo, da to ne drži. »Hamburger ali riba? Riba! Gazirane pijače ali voda? Voda! Čokolada in čips ali korenček in jabolko? Korenček in jabolko!« Neki harvardski profesor je že pred 30 leti zapisal, da na avtizem pomembno vpliva tudi hrana, ki jo mama zaužije med nosečnostjo. Danes vemo, da prehrana med nosečnostjo zagotovo vpliva na pojav diabetesa pri otroku. Ta bolezen pa tudi v Sloveniji postaja vse večji javnozdravstveni problem, o čemer smo v Jani že pisali.

Cilj programa je otroke naučiti, da razmišljajo

»Kaj je podobno gobi in je vedno mokro? Mislite, uporabite domišljijo,« je zbrane spet izzval Rajović. Odgovor je meduza. »Kako so goske pripomogle, da se je ohranil eden največjih dosežkov človeštva? S svojim perjem, ki so ga uporabljali za pisanje.« Rajović je s temi vprašanji želel ponazoriti razliko med njegovimi in klasičnimi šolskimi vprašanji. Slednje bi se glasilo: s čim so ljudje nekoč pisali? Pravilen odgovor bi bil: z gosjim peresom.

Program NTC za vrtce in šole, katerega avtor je Rajović, je sistem razmišljanja in pridobivanja uporabnega znanja, ki sta pomembna za razvoj in napredek. Učenje po metodi NTC ni rezervirano samo za nadarjene, ampak za vsakogar. »Učitelji opažajo, da se učenci, ki delajo po naši metodi, lažje naučijo snovi, da ne razvijejo strahu pred odgovarjanjem na učiteljeva vprašanja in da na šolo gledajo predvsem kot na kraj, kjer se igrajo. To je tudi naš cilj. Da se z različnimi metodami, ki spominjajo na igro, učenci naučijo lekcije, pri tem razmišljajo, uporabljajo predhodna znanja in povezujejo informacije.«

»Mi ne znamo povezovati, kako bi potem to znal naš otrok?«

»Nas povezovanja informacij nikoli niso učili, zato tega ne znamo.« V šolah bolj kot ne še vedno učijo na pamet, to je učenje golih podatkov, ki ne ostanejo v glavi. »Z otrokom se morate pogovarjati tako, kot da razume vse, zato da otrok posluša, misli in povezuje.« Primer za vse vas – nam je to isto nalogo dal na predavanju: v 15 sekundah naštejte evropske države, ki imajo v imenu številko. Odgovor na koncu članka.

Kaj starši počnejo narobe?

Dober primer je, da otrokom kupujejo čevlje na ježka. Posledica je, da si polovica otrok pri osmih letih ne zna zavezati vezalk. Še en primer je hrana, ki jo starši pretlačijo, da se otrok ne bi zadavil ali pa ker nepretlačene hrane noče jesti. Da otrokom ne dovolijo, da plezajo po drevesih in skačejo po lužah. »Kupite jim škornje do kolen, pa naj uživajo.« Takšno otroštvo namreč spodbuja razvoj možganov, saj možgani dobijo na milijarde informacij, ki jih povezujejo. Še en primer, ki je posledica zavijanja v vato: več kot polovica otrok, nekje v mestih celo 70 odstotkov, ima danes ploska stopala, medtem ko je bilo takšnih pred 30 leti zgolj od 10 do 15 odstotkov. Zakaj? Ker otroci malo hodijo in ker ne hodijo bosi. »Starši jih do tretjega leta raje prevažajo v otroških vozičkih, ker jim je tako lažje. Ker hitreje pridejo od točke A do točke B in ker želijo voziček, če so ga že drago plačali, izkoristiti do maksimuma.«

Zanimanje za NTC vse večje

Program je dinamičen in prežet z novimi spoznanji nevrofiziologije in z izkušnjami iz praktičnega dela z otroki. S pomočjo NTC se otrok osvobodi strahu pred odgovarjanjem in strahu pred napačnimi odgovori ter s tem pridobi več samozavesti, zaupanja v svoje odgovore, v reševanje nalog in komentiranje očitnih primerov. »Ko se v šoli učijo o divjih živalih, se od otrok zahteva, da snov nekajkrat preberejo, in se jo na ta način naučijo na pamet ali pa imajo v najboljšem primeru za lažje učenje podobe živali, ki se jih morajo naučiti. Učenje skozi podobe otroku pomaga, da si zapomni informacije, vendar pa možgani na takšen način, ko se učimo s pomočjo slik oz. podob, delujejo na nižjem nivoju. Moramo zagnati dodatne zmogljivosti možganov, takrat se učenje dogaja mimogrede, saj otroci misijo, da se igrajo. Potem pa se lahko ukvarjamo s povezovanjem podatkov, razvojem funkcionalnega znanja.«

Ko otroku postaviš zvito vprašanje, ga otrok začne reševati, išče nove ideje, povezuje vse, kar zna z določenega področja, a tudi spoznava nove informacije, ki si jih lažje zapomni, kot če bi se jih učil na pamet. »Tako opogumljeni in spodbujeni otroci z veseljem sodelujejo pri reševanju vprašanj in ugank.« In še odgovor, ki smo ga obljubili za konec: evropski državi, ki imata v imenu številko, sta Avstrija (v imenu ima številko 3) in Estonija (v imenu ima številko 100).

Besedilo: Maja Sodja
Fotografije: osebni arhiv, Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri