Dr. med. Ivica Flis Smaka: Mladi spreminjajo odnos do sebe

27. 8. 2017 | Vir: Jana
Deli
Dr. med. Ivica Flis Smaka: Mladi spreminjajo odnos do sebe (foto: Jure Veber)
Jure Veber

»Kadar nekomu ponudim roko, je ne bom v naslednjem trenutku umaknila,« sočutno pravi Ivica Flis Smaka, specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine, ki poskuša s pomočjo različnih medicinskih znanj najti rešitev za bolnikove stiske in težave.

Bolnika obravnava celostno, prav tako pa se zaveda, da človek ne potrebuje spodbude le takrat, ko je naročen pri zdravniku, zato je svojim bolnikom na voljo tudi zunaj delovnega časa. Verjame namreč, da je tako poslanstvo tega poklica.

Prisegate na holistični pristop. Kaj vse upoštevate pri obravnavi pacienta?

Predvsem tisto, kar je za bolnika pomembno, kar najdem ob pregledu, a tudi njegovi posnetki in predhodni izvidi. Nikdar ne bom usvojila ideje, da je lahko eno zdravilo primerno za vse, zato tudi terapijo izberem človeku primerno. Šele ko začutim človeka, ki je pred menoj, se odločim za pristop in to, kako bom predstavila terapijo, da bo čim bolj sprejemljiva zanj. Vsi namreč niso naklonjeni domačim pripravkom ali zdravilnim zeliščem, še manj tistim, ki izvirajo iz kitajske ali ajurvedske zakladnice. Pogosto apeliram na bolnika, da spremeni življenjski slog, da si privošči več spanja in da izloči določene vrste hrane. Pričakujem, da vključijo redno telesno aktivnost in sproščanje v svoj dnevni urnik. Med pregledom nimam takoj na voljo laboratorija ali rentgena in diagnostičnih aparatov, zato so osnovne veščine kitajske medicine z opazovanjem (izraz na obrazu človeka, zarisane poteze, pregled jezika, pulza in telesnih znakov) zelo koristne. To spontano uporabljam v praksi, a upoštevam tudi vse znanje klasične šolske zahodne medicine. Kadar razmišljam in rešujem določeno težavo, ne razmišljam izolirano, npr. po kitajsko, ortodoksno ali ajurvedsko, ampak se v moji glavi vsa znanja preprosto prepletajo.

V nekem intervjuju ste dejali, da je medicina servis, ki ti lahko pomaga le, če si tudi sam pripravljen aktivno sodelovati in spremeniti svoje navade. So po vaših izkušnjah ljudje pripravljeni sodelovati pri zdravljenju ali pričakujejo hitre rešitve?

Sistem prejšnje države je vzgajal ljudi tako, da so prišli k zdravniku, in ta naj bi odpravil vse njihove težave – kot da je čarovnik! A bolezni so najpogosteje posledica slabih navad in vzorcev v našem vsakdanjem življenju in zdravnik jih res ne more razrešiti v pičlih desetih minutah. V zadnjih letih se spreminja odnos do samega sebe, zlasti pri mlajših, kar me izredno veseli. Prevzemajo odgovornost zase in za svoje zdravje. V mojo ambulanto prihaja vse manj takih, ki bi pričakovali, da bom jaz naredila vse namesto njih. A prav vsi želijo, da težave čim prej izginejo in da bi obstajala čarobna formula, ki bi jih odpravila čez noč. Vprašanje pa je, kaj bi se zgodilo, če bi poznali takšno formulo. Če se človeku stvari uredijo čez noč, običajno čez noč porabi vse, kar je naglo pridobil. Čarobnih rešitev ni veliko. Na hitro se lahko odpravijo kakšni krči, nespečnost ali izgorelost, ki ni pregloboka. Tudi apetit je možno hitro urediti, vendar je potrebno redno spremljanje bolnika, treba ga je voditi, nadzirati, da spet ne zabrede.

Omenili ste izgorelost. Jo ljudje pravočasno prepoznajo?

Po mojih izkušnjah so moški bolj odzivni in si prej priznajo, da nekaj ni v redu, čeprav njihovi laboratorijski izvidi sploh še niso tako zelo slabi. Je pa njihovo počutje po njihovi oceni zelo slabo. Moškim se opozorilna lučka prej prižge. Pri ženskah pa je drugače. Imam precej takih, ki zabredejo zelo globoko in so izrazito izčrpane ter utrujene. Ob tem imajo tudi številne simptome, kot so krči, motnje vida, motnje v prebavilih, zmanjšan libido, nestrpnost do okolice, nezmožnost normalnega komuniciranja z okolico – one pa tega realno ne zaznajo, niso kritične do sebe in svojega počutja. Zabredejo precej globoko, včasih sploh ne vidijo izhoda, zato potrebujejo večplasten pristop. Nujni so neizmerna disciplina in neizprosno vodenje ter nenehna pozornost, da ne padejo nazaj v začarani krog izgorevanja. Namreč, že ob prvih izboljšanjih počutja bi najraje spet zbežale v stare vzorce obnašanja, kar je lahko za zdravje celo usodno.

Kako se obvarujete pred stiskami pacientov, da jih ne prevzamete nase?

Narejena sem tako, da nujno potrebujem telesno aktivnost, zato hodim, kolesarim in telovadim. Velikokrat se prepustim branju, pisanju, rada imam glasbo, tudi šivam in slikam na platno. Vse to in meditacija – to mi pomaga čistiti, kar sem nabrala čez dan. Pogosto mi ne uspe v celoti in v nedogled premlevam, iščem rešitve. A to je del mene, v tem delu sem sprejela sebe takšno, kot sem.

Se vam zdi pomembno, da s pacienti vzpostavite oseben odnos?

V medicini je to osnova in je super, če ti uspe. Vendar se je ob tem težko toliko oddaljiti, da ne vpleteš kakšne podrobnosti iz lastnega življenja. Pri nekaterih je to lahko breme, saj znajo to obrniti v nepravo smer. Toda zadnje čase se okolje vse bolj spreminja, med bolniki je vse več takih, ki imajo poseben odnos do sebe in do drugih, so odrasli, zavestni in zreli. Pri teh se kot zdravnik lahko razkriješ in jih s svojo izkušnjo spodbudiš k razmišljanju in iskanju lastnih rešitev. Tako se preprosto vzpostavi drugačen in globlji odnos. In naš etični kodeks tega ne prepoveduje.

V svojo prakso ste že pred leti začeli uvajati bioidentične hormone. Kaj je njihova posebnost?

Bioidentični hormoni so samo del revitalizacijske medicine ali antiaging medicine, ki jo v Sloveniji prevajamo kot medicina proti staranju, ki ni povezana z glajenjem gub in s spreminjanjem videza. Zgodovina bioidentičnih hormonov sega v 19. stoletje. Bioidentični hormoni so po kemijski formuli popolnoma identični hormonom, ki jih proizvaja človeško telo. Za široko porabo jih izdelajo v laboratoriju na osnovi rastlinskih izvlečkov. Tudi v Sloveniji imamo v lekarnah nekatere izdelke z bioidentičnimi hormoni, a niso tako deklarirani. Na splošno je na svetovnem trgu več ženskih bioidentičnih hormonov, na primer, le progesteron, ki je popolnoma enak progesteronu v človeškem telesu, se lahko imenuje bioidentični progesteron. Progestini in progestageni so umetno narejeni hormoni, zato se razlikujejo od progesterona v našem telesu. Naravni progesteron ima veliko pozitivnih učinkov na telo. Umetni progestin je ohranil le nekaj pozitivnih učinkov progesterona, veliko jih manjka ali imajo zelo negativne učinke na telo. Na primer, progesteron je glavni hormon, ki se izloča med nosečnostjo in ohranja plod. Po drugi strani pa bi sintetični progestin plod ubil. Vsaka jutranja tabletka za prekinitev nosečnosti vsebuje sintetični progestin.

Največjo kampanjo v ozaveščanju je povzročila ženska civilna iniciativa, ko je leta 2000 objavila osupljive rezultate večletnega spremljanja žensk (več kot milijon jih je sodelovalo), ki so uporabljale različne oblike kontracepcije. Veliko pred tem je dr. Jonathana V. Wrighta presenetila bolnica, ki ji je predpisal zdravljenje s hormoni. Pojasnil ji je, da potrebuje določeno obliko hormonov, ona pa mu je zabrusila, da ne bo jemala prašičjih hormonov. Vprašala ga je, ali se mu zdi podobna prašiču!? Ta in podobni dogodki so ga prisilili k razmišljanju o bolj ustreznih oblikah hormonov.

Torej, odsvetujete uporabo kontracepcijskih tablet?

Klasična hormonska kontracepcija zagotovo ima mesto v medicini, a le v določenih primerih. Ob tem je nujno upoštevati vsa pravila predpisovanja: preden se predpišejo kontracepcijske tablete, je treba narediti laboratorijske analize in nato izbrati primerno obliko zaščite. Ob sedanji zelo pestri ponudbi kontracepcije, med katere sodijo tudi hormonski obliži, res ne vidim razloga, zakaj bi najstnice začele tako zgodaj uživati škodljive hormone.

Za zdravje je zelo pomembno hormonsko ravnovesje. Se ženske dovolj dobro zavedamo, kako pomembno je, da vzpostavimo in vzdržujemo hormonsko ravnovesje?

Lastnega počutja se začnemo zavedati šele takrat, ko nam zdravje začne pešati. In redki imajo odlično hormonsko sliko, kar je posledica različnih dejavnikov. Nekateri se namreč rodijo z manj energije: če je bila mama večkrat noseča, je bila že zelo izčrpana, imela je zelo malo lastnih hormonskih in drugih zalog. Plod se namreč razvija v materi. In če se razvija v opustošenem okolju z minimalno spodbude za rast, potem plod ni močan, ni kakovosten in nima veliko energije. Podobno je pri semenu, ki se razvija v zemlji. Če je zemlja izžeta, se bo plod zagotovo težko razvijal in bodo sadeži bistveno slabši. Enako je pri ljudeh, saj smo del narave. Nekateri se rodijo z manj energije, nekateri jo hitro izgubijo, pri nekaterih pa je pomanjkanje energije posledica okolja, v katerem živijo, odnosov, načina življenja, obremenitev, slabega partnerja, slabega delodajalca. Odnosi nas zelo izčrpavajo. Toda zelo pomembno vlogo odigra življenjski slog, predvsem prehranjevanje in spanje, na kar vedno znova pozabimo.

Bi se lahko izognili številnim boleznim, če bi se zdravo prehranjevali?

Seveda. Zelo potrebujemo zdrave tekočine in maščobe, čeprav se ljudje tega ne zavedajo. Telo ne potrebuje obilice sladkarij, zlasti ne umetnih – so le balast v našem življenju.

Toda ljudje, predvsem otroci, se težko uprejo sladkorju. Vse več je tudi odvisnih od sladkorja.

Otroku gradimo okolje predvsem starši, šola je šele na drugem mestu. Če je otrok navajen uživati kečap, majonezo, čips, kupljeno pecivo iz škatel, umetne jogurte, potem ga s tem navajamo in zavajamo v odvisnost od sladkorja. Ojačevalci okusov vsebujejo sladkorje in ti povzročajo, da isti izdelek kupimo še večkrat. Podobno je z gaziranimi pijačami, ki vsebujejo veliko sladkorja. Črna čokolada ni sporna, tudi skodelica biokave ne. Življenje, kjer strogo sledimo pravilom in omejitvam, nas tudi izčrpa! Sporni so umetno narejeni izdelki: peciva, rogljički, ameriški krofi, mafini, čipsi ... To ne raste v naravi in tudi človeško telo se temu upre, zboli. Če poenostavim, sladkor povzroča naraščanje inzulina, kar vpliva na to, da se telo čez čas inzulina naveliča in ga neha upoštevati, zato se začne sladkor odlagati povsod po telesu, tudi med mišice in živčevje, ne le na trebuh. Pojavi se sladkorna bolezen tipa 3, pa tudi Alzheimerjeva bolezen, demenca, Parkinsonova bolezen. Telo bremeni tudi sladkor, ki se nalaga v obliki slabih maščob – te težko sčistimo. Ob pravočasni pomoči se ga ne moremo rešiti čez noč, ampak traja najmanj štiri mesece (pogosto tudi več), da se telo očisti.

So vaši pacienti vztrajni ali pa hitro obupajo?

To je odvisno od človeka, njegovega značaja in spola. Moški so bolj vztrajni in bolj sledijo kot ženske. Odvisno je tudi od tega, kako daleč je nekdo zabredel. Tisti, ki so že večkrat poskusili odpraviti težave in je to zanje zadnja ter edina rešitev, so pogosto bolj ubogljivi, zlasti po tem, ko vidijo prve uspehe. Večini je lažje, ker sem jim vedno na voljo. Kadar nekomu ponudim roko, je ne bom v naslednjem trenutku umaknila, ker je plačal samo 30 minut ali eno uro. Človek namreč ne potrebuje spodbude le takrat, ko je naročen, temveč vsakič, ko se znajde v težkih situacijah. Moja dolžnost je, da z znanjem pomagam.

Velja torej, da je dober zdravnik dober človek?

Pred kratkim sem brala rezultate raziskave, ki je pokazala, da bolnike najbolj moti neprimeren odnos arogantnih, vzvišenih in neprijaznih zdravnikov. Strokovnost je po dognanjih te raziskave manj pomembna. Res je včasih težko najti pravo mero odločnosti in radovednosti, ko postavljam bolnikom vprašanja, zato da pridobim podatke, potrebne za zdravljenje, in ob tem ohraniti prijaznost. V resnici ne želim, da me kdo začuti kot arogantno, nesramno ali vsiljivo. Če omenjena študija drži, bolniki pri zdravniku najbolj cenijo primeren odnos, dostopnost in prijaznost. <

Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: osebni arhiv, Jure Veber in Shutterstock

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju