Dr. Emilija Stojmenova Duh za več žensk v svetu elektrotehnike

Danes je docentka na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani ter pobudnica in koordinatorka nacionalne mreže ustvarjalnih laboratorijev FabLab, katerih cilj je spodbuditi več inovacij in prispevati k razvoju lokalnega gospodarstva. Rada reče, da so povsod ljudje, ki si želijo nekaj več.

Rojeni ste v Makedoniji, od koder ste v želji po boljši prihodnosti odšli, stari rosnih 16 let. Za današnji čas se zdi to nekaj neverjetnega.

Zame je bilo to še prepozno, želela sem iti že prej, pa mi starši niso dovolili. Rojena sem v majhnem mestu, kjer se vsi poznajo. Če želiš karkoli narediti v življenju, je bolj kot tvoje znanje pomembno, kdo so tvoji starši. To ni bilo v skladu z mojim načinom razmišljanja. V drugem letniku srednje šole sem v razrednikovi redovalnici zasledila možnost štipendiranja v Sloveniji, na kar sem se brez vednosti staršev tudi prijavila. Nisem bežala od svoje družine, starši so me vedno zelo spodbujali, samo hotela sem nekaj več. V Skopje sem šla na intervju z ravnateljem Druge gimnazije Maribor Ivanom Lorenčičem, ki bi moral trajati četrt ure, jaz pa sem ostala 45 minut, tako sem si želela v Slovenijo. Druga gimnazija je takrat začela program mednarodne mature, na katerega so vabili tudi dijakinje in dijake iz drugih jugoslovanskih republik, štirje smo bili iz Makedonije.

Potem ste mladoletni prišli v Maribor, v drugo kulturo. Je bil to za vas šok?

Seveda. Rojena sem leta 1985, v šoli se nismo učili srbohrvaško, da bi mi bili jeziki drugih republik blizu, slovenščina mi je bila čisto tuja, nisem znala ene besede. Morala sem recimo spremeniti miselni proces, kako se šteje, s sošolci smo se pogovarjali v angleščini. Živela sem v dijaškem domu, skoncentrirala sem se na pot od doma do šole in do Europarka.

Naravoslovje vas je zanimalo že od otroštva.

Fizika in matematika sta mi bili vedno blizu. S sestro Kristino sva se igrali z avtomobilčki, včasih nama jih je oče prinesel s poslovnih potovanj, še največkrat pa sva jih sestavili kar sami. Že v srednji šoli sem se odločila, da grem študirat elektrotehniko, čeprav so me starši svarili, da to ni poklic za dekleta. Prepričevali so me, naj se raje vpišem na ekonomijo. Tik pred vpisom sem poklicala očeta in mu rekla, da ne morem, da bom vseeno poskusila z elektrotehniko, če mi ne bo šlo, pa se bom prepisala drugam. Niti eno uro mi ni bilo žal za to odločitev.

Odločili ste se za Fakulteto za elektrotehniko in računalniške znanosti v Mariboru?

Najprej sem bila vpisana na ljubljansko fakulteto za elektrotehniko, ker pa sem si po dveh letih v Mariboru ravno ustvarila krog prijateljev, sem si želela tam še malo ostati. Takrat sem se začela tudi učiti slovensko, v eni roki sem imela knjigo, v drugi pa slovar. Hvaležna sem sošolcem, ki so mi veliko pomagali. Na prvem kolokviju smo morali izračunati volumen škripca, jaz pa nisem vedela, kaj pomeni beseda škripec, nerodno pa mi je bilo vprašati. Zdaj sem tudi sama tutorica tujim študentom in jim poskušam pomagati, kadar imajo kakšne takšne zagate.

Katere so tiste biološke razlike pri moških in ženskah, ki odločajo, da se za svet tehnike večinoma odločajo moški?

Ne vem, ali te razlike zares so, se pa o tem, ali gre za vrojene danosti ali predvsem za vzgojo in vpliv okolja, večkrat pogovarjamo. Nedavno sem opazovala eksperiment, pri katerem so leto dni starim otrokom zamenjali oblačila. Najeli so nekaj ljudi, da se z otroki igrajo, in ti so avtomatično s fantkom, ki je bil preoblečen v punčko, začeli ravnati drugače – z njim so se pogovarjali z milejšim glasom, mu ponujali roza igračke ... Ko so ljudje izvedeli, da gre za eksperiment, so bili presenečeni nad stereotipi, ki se jih vsi oklepamo. Verjetno gre za nekakšno kombinacijo tako bioloških razlik kot trdovratnih družbenih stereotipov.

Prizadevate si za več žensk v znanosti – kakšen je trend, se število mladih inženirk kaj povečuje?

Moram povedati, da je v Makedoniji razmerje med ženskami in moškimi na fakulteti za elektrotehniko 40 : 60, prav tako v Rusiji, v Sloveniji pa je odstotek žensk v tehniki odvisen od študijskega programa, na multmediji jih je dobrih 20 odstotkov, na drugih smereh pa je ta odstotek zanemarljiv. Ko sem jaz študirala, sem imela 149 sošolcev in nobene sošolke. Usedla sem se v predavalnico, kjer so me vsi čudno gledali, češ, najbrž si se zmotila ... To je bilo edinkrat, da sem podvomila o svoji odločitvi in poklicala očeta. Profesorji so me, dokler me niso spoznali, ves čas spraševali: »Emilija, a vi razumete?« Šele potem smo nadaljevali s snovjo. Nazadnje je bilo tako, da sem bila prva, ki sem diplomirala in najboljša študentka v generaciji.

Za moške je značilno, da so usmerjeni na določen cilj, medtem ko smo ženske dobre v povezovanju in večopravilnosti. Kako vam to pride prav v svetu elektrotehnike?

Nasploh je boljše, da so ekipe mešane. Ko sem delala v razvoju v Iskratelu, so rekli, da so se po mojem prihodu vsaj začeli kulturno vesti in se lepše oblačiti. Način komunikacije, obnašanja in delovanja je v mešanih timih precej drugačen. V našem laboratoriju za telekomunikacije na fakulteti za elektrotehniko nas je približno pet žensk in smo zato zagotovo uspešnejši. Je pa problem, ker od ženske velikokrat pričakujejo, da ne bo samo inženirka, ampak tudi tajnica.

Kako ženske prepričujete, da bi stopile v svet inženiringa, ali je to, da je v tehniki več služb, dovolj.

Ženske so v tehniških poklicih zelo dobre. Da se za to odločijo, pa morajo videti druge ženske na delovnih mestih v tehniki, da so lahko profesorice, da so na vodilnih položajih, v komisijah, ki odločajo ... Poskušam biti dober zgled. Žal pa z navduševanjem žensk za tehniške poklice začnemo prepozno, morali bi začeti že v vrtcu, v srednji šoli je prepozno. Lego ima odlične komplete sestavljivih tehničnih igrač. Imam triletnega sina in na rojstnodnevni zabavi v vrtcu bomo programirali vsi – fantki in punčke.

Se kdaj ukvarjate z vprašanjem, kako je tehnologija spremenila človeka ali kako ga še bo, glede na to, da so nam dane enake biološke danosti kot v srednjem veku, mi pa poskušamo hkrati srfati po internetu in voziti avto.

Mislim, da nam je tehnologija življenje precej olajšala in spremenila na boljš. Če smo pametni, jo lahko izkoristimo za učenje in ustvarjanje ter manj za zabavo. Stvari se spreminjajo in mi se moramo prilagajati. Seveda se moramo zaščititi pred pastmi, ki jih prinaša tehnologija, vendar to velja za vse spremembe. Bolje je, da jo čim prej spoznamo, namesto da se ji izogibamo.

Kateri dosežek na področju tehnologije se vam zdi najbolj pomemben – je to pralni stroj, hladilnik, telefon, avtomobil?

Nikoli nisem razmišljala o tem, vsi našteti se mi zdijo pomembni. Dolgo nisem imela pralnega stroja, zelo sem se razveselila, ko sem si ga lahko končno kupila. Ker sem šla že pri šestnajstih od doma, so zame osebno zelo pomembna tudi družbena omrežja, na ta način sem povezana s prijatelji iz otroštva, redno se slišim s starši po Skypu. Z internetom nam je vse postalo dostopno, vsak lahko sodeluje v virtualni predavalnici katere od tujih univerz, imamo več informacij in znanja, in to nam daje moč.

Vodili ste mednarodni projekt sodelovanja študentov in podjetij Demola, katerega nadgradnja je novi projekt ustvarjalnih laboratorijev FabLab.

Demola je bil finski koncept povezovanja študentov različnih fakultet in podjetij, ki so skupaj sestavljali multidisciplinarne skupine za oblikovanje konceptov in idej, medtem ko bo sodelovanje na ravni FabLabov bolj operativno, želimo si bolj konkretnih inovacij, dejanskih produktov, sodelovanja z industrijo. Želim si, da se predvsem povezujemo in sodelujemo med sabo, to je edini način, da smo lahko uspešni. Čeprav projekt vodimo na fakulteti za elektrotehniko, pa to ne pomeni, da morajo biti inovacije izključno digitalnega značaja. Navezovali se bomo na potrebe industrije in temu bo prilagojena tudi oprema v laboratorijih.

Polje inovacij je lahko zelo nepredvidljivo. Nenehno se pojavljajo špekulacije, da nas bodo roboti oziroma umetna inteligenca uničili.

Ne smemo razmišljati, kaj vse gre lahko narobe. Robotov pa se ne bojim, ljudje smo jih ustvarili, zato smo verjetno tudi pametnejši.

Tema vašega doktorata je bila, kako s sodobnimi elektronskimi napravami olajšati življenje starejšim.

Kot družba se staramo in se moramo na to ustrezno pripraviti. Razvijamo naprave, ki starejšim pomagajo pri vsakodnevnih opravilih, jih spomnijo, kdaj morajo vzeti zdravila, zaznajo urgentne situacije, v katerih starejši potrebuje medicinsko pomoč, do njihovega aktivnega vključevanja v družbo in zlasti digitalnega povezovanja na ravni družine.

Imajo starejši morda odklonilen odnos do digitalnih novotarij?

Sploh ne, navdušeni so in komaj čakajo, da bodo dobili v roke recimo tablico. Veliko delamo z Domom Danice Vogrinec v Mariboru. Ko sem prvič prišla tja in videla, kako so starejši navdušeni nad novimi tehnologijami, nisem mogla verjeti. Mislila sem, da sem slučajno naletela na takšno skupino starostnikov, ker so se sami prijavili za testiranje. V domu za ostarele v Preddvoru sem srečala gospo, ki jo je čisto očarala tablica, čeprav je bila stara več kot 90 let. Pred časom so v družbi Samsung naredili uporabniško študijo, kakšen telefon naj naredijo za starejše, in ugotovili, da starejši nočejo drugačnega telefona, vse, kar potrebujejo, so drugačna navodila za uporabo.

Vaše življenjsko vodilo je Per aspera ad astra – s trdim delom do zvezd. Verjamete v življenje na drugih planetih, to možnost ste kot znanstvenica gotovo preučili.

Vesolje je tako veliko, da si ne znam predstavljati, da ne bi bilo še kje drugje kaj, ne vem, v kakšni obliki, ampak verjetno je.

Radi potujete. Doma ste iz Makedonije. Česa turist, ki jo obišče, ne sme zamuditi?

Absolutno so to Ohrid, Sveti Naum, Bitola, samostan Jovan Bigorski ... Skopje je zanimivo, čeprav mi ni všeč, kaj se je s prestolnico zgodilo v zadnjih letih, ne daje prave slike o Makedoniji. Žal ne hodim prav pogosto v Makedonijo, z družino več raziskujemo Evropo in Ameriko, tudi poslovno.

Ponosni ste, da ste raziskovalka, koordinatorica, mama in žena. Ali ste kdaj utrujeni, s čim napajate svoje telo, je kava res dovolj?

Kava kar pomaga, sicer pa me najbolj osrečuje in hrani, ko vidim, da so ljudje navdušeni, da delamo nekaj dobrega. 

Besedilo: Smilja Štravs // Fotografije: Igor Zaplatil

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord