»Če se s Trumpom ne strinjaš, po njegovem preprosto nimaš prav. Če ga prikažeš v luči, ki se ne sklada z njegovo predstavo o samem sebi, si zguba. Takšen pristop do življenja morda deluje v poslovnem svetu (kjer Trump lahko odide in ne sklepa poslov z ljudmi, ki mu ne ustrezajo), toda državniški voditelji si tega ne morejo privoščiti, še najmanj pa predsednik Združenih držav,« je v svoji knjigi o Trumpu zapisal David Cay Johnston.
In David Cay Johnston ni kar nekdo onkraj luže.
David Cay Johnston je priznani raziskovalni novinar, ki je za svoje delo že dobil tudi prestižno Pulitzerjevo nagrado. Za časa svoje izjemne kariere raziskovalnega novinarja je zbiral informacije za časnike San Jose Mercury, Detroit Free Press, Los Angeles Times, Philadelphia Inquirer in New York Times ter pripomogel k spreminjanju zakonov in 'v splošnem povzročal preglavice' mnogim veljakom. Zaradi njegovega raziskovanja je prenehala oddajati celo televizijska družba potem, ko je odkril, da prireja vesti, o katerih poroča, človek, ki je bil po nedolžnem za zapahi, pa se je po Davidovem soočenju s pravim morilcem rešil obsodbe na dosmrtno ječo. In čeprav bi lahko na tem mestu nizali odmevne uspehe, pod katerimi se je tako ali drugače podpisal prav David Cay Johnston, vam želimo v nadaljevanju predstaviti knjigo, s katero razkrinka in 'povsem sleče' aktualnega ameriškega predsednika.
To je knjiga, ki jo bodo z izjemo Donalda Trumpa zagotovo prebrali vsi.
David Cay Johnston, ki je Donalda Trumpa srečal leta 1988, ko je v Atlantic Cityju za Philadelphia Inquirer raziskoval pravico domorodnih Američanov do lastništva igralnic, Trumpa pa nanj že takrat ni naredil najboljšega vtisa: »Ocenil sem ga kot sodobno različico cirkusanta P. T. Barnuma, ki je nekoč množicam lahkovernežev prodajal vstopnice za oglede svojih potvorjenih čudežev, kakršna je bila na primer 'morska deklica s Fidžija'. Trump je bil nadvse nadut. Kmalu sem izvedel, da o igralnicah ne ve praktično nič, poznal ni niti iger na srečo.«
Ker ga je kot raziskovalnega novinarja kot pojava vendarle zintrigiral, je v naslednjih tridesetih letih veliko sledil Trumpu. Večkrat ga je intervjuval, leta 1990 pa je objavil tudi članek, da Trumpovo premoženje ni vredno več milijard dolarjev (s čimer se je ta hvalisal), temveč je njegov saldo celo negativen: »... kaotičnemu padcu v osebni stečaj pa se je izognil le zato, ker se je država postavila na njegovo stran, in ne na stran banke.«
Davidov dosje na temo Donalda Trumpa je v nekaj desetletjih postal tako obširen, da je zbrano papirologijo spravil v velike škatle, te pa skupaj z gradivi o drugih vidnih Američanih hranil v dveh najetih hrambenih prostorih.
Šele, ko je Trump najavil, da se bo potegoval za republikansko nominacijo na volitvah leta 2016, in je bil David eden redkih, ki je verjel, da s tem misli resno, se je odločil, da bo zbrano gradivo uredil v knjigo, za katero si bo Donald Trump želel, da ne bi nikoli izšla.
Iz knjige, ki je Davidov prispevek k razkrinkanju lažnega kralja Midasa, za katerega se Trump ima (čeprav se marsikaj, česar se dotakne, spremeni v izmeček, in ne zlato), bomo v nadaljevanju nanizali le nekaj najbolj šokantnih detajlov. Za popolno sliko o resničnem Donaldu Trumpu pa vas vabimo, da si ob priliki v roke vzamete Davidovo knjigo: Donald Trump – resnica o poti na vrh. Lahko nam verjamete, da je vredna vašega časa.
Trump, ki je v resnici Drumpf!
Trumpovi predniki, ki so v sedemnajstem stoletju živeli v Nemčiji, so se pisali Drumpf, družinski priimek pa se je leta 1648 spremenil v Trump. Donaldov dedek Friedrich Trump pa je bil tisti, ki je iz jugozahodne Nemčije odpotoval čez lužo leta 1885, da bi se kot šestnajstletnik tako ognil služenju obveznega vojaškega roka. Friedrich, ki si je kasneje nadel amerikanizirano ime Frederick, je v Ameriki obogatel z restavracijo in bordelom ter se že preizkušal v gradbeništvu (med drugim je na tujem zemljišču zgradil nekakšen hotel).
Potem, ko je leta 1918 Frederick postal ena od dvajset milijonov žrtev pandemije gripe, ga je nasledil drugi podjetni Trump, Donaldov oče Fred.
Donaldova diploma iz ekonomije!
Čeprav se Donald Trump rad postavlja s svojo diplomo iz ekonomije iz leta 1968 in trdi, da se je na podiplomski poslovni šoli Wharton naučil 'vrhunsko genialne zadeve', je bil na univerzi tako redek gost, da se ga takratni študenti in učitelji praktično ne spomnijo. In čeprav je voditeljici televizijske oddaje The View Barbari Walters povedal: »Resnično dober študent sem bil na najboljši univerzi. Kar precej pameten sem,« so ga večkrat ujeli, da ne pozna in ne razume niti najbolj osnovnih pojmov, ki bi jih sredi noči znali razložiti tudi povprečni študentje finančnih smeri.
Milo za drago, oko za oko!
Da Donalda Trumpa skozi življenje (in posel) vodijo nenavadne vrednote, je bilo v minulih letih mogoče večkrat slišati v njegovih govorih in videti v njegovih dejanjih. Med drugim naj bi Trump drugim rad svetoval, naj ne zaupajo nikomur, saj jih bodo drugi zagotovo skušali oskubiti, ter da naj vsakomur vrnejo 'milo za drago': »Če vas kdo nategne, ga vi nategnite nazaj desetkratno. Ob tem se boste vsaj dobro počutili. Jaz se počutim krasno.«
In vse to misli še kako resno. Naj ponazorimo s primerom: Ko se je Donald Trump v začetku devetdesetih let znašel v finančni zagati, je od svoje takratne delavke zahteval, da telefonira svojemu prijatelju, ki je bil na visokem položaju v banki. Ker tega ni želela storiti, jo je ne le odpustil, ampak ji tudi uničil življenje: »Potem, ko sem toliko storil zanjo, se je obrnila proti meni. Prosil sem jo za eno samo protiuslugo, pa je gladko odklonila. Na koncu je bila ob hišo. Mož, ki je bil z njo le zaradi denarja, jo je zapustil, in tega sem se razveselil. Pozneje je klicalo veliko ljudi, da bi me vprašali glede priporočil zanjo. Vedno sem ji dal le slaba priporočila. Ne prenesem nelojalnosti ... in zdaj se prav posebej potrudim, da ji škodujem.«
Ameriški nogomet in posli s sumljivimi tipi
S postavljanjem veličastnih stavb si Donald Trump ni pridobil tolikšne pozornosti širše javnosti, kot si je želel. Zelo znan je postal šele zaradi ameriškega nogometa. Njegov vstop v svet profesionalnega nogometa pa je hkrati tudi eden od zgodnejših zgledov njegove poslovne kariere, ki temelji na kršenju, ignoriranju in izmišljanju pravil.
Donaldu pa tiste dni ni bilo tuje niti sodelovanje s številnimi kriminalci, med katerimi je bila najbolj skrivnostna naveza s trikratnim obsojencem in preprodajalcem mamil Josephom Weichselbaumom, za katerega je Trump delal nenavadne usluge, s katerimi je ogrožal celo svojo donosno igralniško licenco. A Weichselbaum niti ni bil edini sumljivi človek, s katerim se je Trump zbližal. »V novejšem času se je odločil sodelovati z obsojenim tatom umetniških del, ki mu pravijo Joey Bosonogec, prav tako pa še s sinom ruskega mafijskega šefa, čigar preteklost je polna nasilja ... kar dokazuje celo videoposnetek.«
Trumpova lažna dobrodelnost
Trump se sicer rad hvali s svojo dobrodelnostjo, a se pod težo dokazov ta zdi na precej trhlih temeljih.
Naj kot primer iz knjige navedemo le eno od njegovih 'dobrodelnih' akcij za časa predvolilne prireditve v Iowi, s katero naj bi zbirali denar za veterane. Že istega dne začetka akcije naj bi zbrali več kot milijonov dolarjev, ko pa so novinarji hoteli izvedeti, katere veteranske organizacije so denar dobile, niso prejeli nobenega odgovora. Minili so štirje meseci, preden je Washington Post objavil članek o tem, kam vse ni šel denar, Trump pa je z nočno pošto poslal čeke veteranskim organizacijam (katerih skupni znesek je bil milijon in pol manjši od šestih milijonov, kot jih je kasneje navajal vodja njegove kampanje) in nekaj dni kasneje napadel novinarje v obče, enega od njih pa označil za pokvarjenca.
Namišljene ljubice
Potem ko se je leta 1991 s poročilom v oddaji NBC Today Show objavila vest, da je Donald Trump pravkar pustil dolgoletno dekle Marlo Maples in začel razmerje z italijansko manekenko in pevko Carlo Bruni, je novinarka revije People Sue Carswell poklicala na Trump Organisation in ob pogovoru z Johnom Millerjem (za katerega se je izkazalo, da je le Trumpov psevdonim oz. alter ego) vklopila snemalnik. John Miller (alias Donald Trump) ji je pod pretvezo, da je Trumpov uradni predstavnik za stike z javnostjo, kot Donaldove ljubice naštel še Madonno in Kim Basinger.
Potem, ko se je klobčič Johna Millerja pričel razpletati, se je izkazalo, da je na dolgem seznamu ljubic zgolj ena, s katero je Trump dejansko kdaj spal, to je bila Marla Maples, Brunijeva pa je nekaj mesecev kasneje za londonski časnik Daily Mail izjavila, da je Trum očitno norec in da je vse povsem neresnično. »Sem močno prizadeta,« naj bi še rekla.
Za več branja o resničnem Donaldu Trumpu vabimo k branju izjemne knjige Donald Trump – resnica o poti na vrh Davida Caya Johnstona.
Priporočamo!
Donald Trump je potomec nemških priseljencev in sin nepremičninskega mogotca, ki je obogatel tudi na račun državnih subvencij. Predsednik ZDA je postal z obljubami, da bo zmanjšal davke, izgnal nelegalne priseljence in poskrbel za revne.
Ugledni novinar in Pulitzerjev nagrajenec David C. Johnston, ki je Trumpa spremljal več desetletij, odgrinja zastor pred skrbno oblikovanim javnim likom, družinsko zgodovino in poslovanjem, osvetljuje tudi njegove številne povezave s kriminalci – goljufi in prevaranti in mafijci – ter njegovo neizmerno slo po bogastvu in moči.
Odzivi na knjigo:
- "Kdo res verjame, da je novinar, za katerega ni še nihče slišal, 'šel do poštnega predala' in našel moje davčne napovedi? LAŽNE NOVICE!" - Donald Trump o Johnstonu
- "[Johnston] postreže z dovolj dokazi, da ima Trump značilnosti diktatorja in zavajalca in bi da bil v Ovalni pisarni prava katastrofa." - Financial Times o Trumpu in Johnstonu
