Donald Kalsched: "Travma otroku povzroči neznosno psihično bolečino!"

Po v slovenskem prostoru in širše v svetu izjemno dobro sprejeti knjigi jungovske analitičarke, nagrajene pesnice in pisateljice, post-travmatske specialistke in govornice dr. Clarisse Pinkole Estés Ženske, ki tečejo z volkovi, o kateri smo na našem spletnem mestu že pisali, je v slovenščini luč sveta ugledala še ena pomenljiva knjiga, ki se pereče, boleče in vseprisotne tematike travme loteva s prijemi t.i. desno-hemisferne znanosti.

Pri inštitutu Ipal je tako marca letos izšla nadvse pomembna knjiga s področja psihotravmatologije Notranji svet travme, ki je v originalu priznanega avtorja, kliničnega psihologa in jungovskega psihoanalitika Donalda Kalscheda sicer izšla že leta 1996.

Izid te knjige, ki bo zagotovo našla mesto na polici slehernega slovenskega psihoterapevta, pa tudi marsikaterega kliničnega psihologa in psihiatra, lahko zato na tem mestu zares toplo pozdravimo, v nadaljevanju pa se bomo potrudili, da bomo za branje knjige vendarle navdušili tudi laike.

Groza, ki lomi duha!

»... psihoanaliza se je začela s študijem travme skoraj pred stotimi leti, potem pa je utrpela nekakšno profesionalno amnezijo. Zadnja leta pa kažejo, da se poklic ponovno vrača k ’paradigmi travme’. Preporod raziskovanja travme sta spodbudili ’ponovno odkrivanje telesne in spolne zlorabe otrok ter obujeno zanimanje psihiatrov za disociativne motnje, še posebej za multiplo osebnostno motnjo in postravmatsko stresno motnjo,« piše v knjigi Kalsched in nadaljuje, da gre za travmo oceniti vsako izkušnjo, ki otroku povzroči neznosne psihične bolečine ali tesnobo. »Travma takih razsežnosti sega od akutne, uničujoče zlorabe otroka, ki je v sodobni literaturi tako poudarjena, do ’kumulativne travme’ neizpolnjenih potreb po odvisnosti, ki pri razvoju nekaterih otrok doseže uničujoč učinek, vključno z akutnejšimi deprivacijami v otroštvu, ki jih Winnicott opiše kot ’primitivne agonije’, katerih izkušnja je ’nepredstavljiva’. Posebna značilnost take travme je po Heinzu Kohutu ’dezintegracijska tesnoba’, neizrekljiva groza, povezana z grozečim razkrojem koherentnega selfa.«

Če doživimo takšno tesnobo, pojasnjuje dr. Kalsched, grozi otroški (in torej še ne do konca razviti) osebnosti popolno izničenje, čemur se mora ta seveda ogniti za vsako ceno. Zato se v primeru travme, ki se zgodi še pred dokončno vzpostavitvijo ega, pojavi druga vrsta obramb.

»Sanje in tudi najnovejše klinične raziskave razkrivajo, da ko travma prizadene otrokovo razvijajočo se psiho, pride do razdrobljene zavesti, v kateri se različni ’deli’ (Jung jih imenuje psihični drobci ali kompleksi) organizirajo po določenih arhaičnih in tipičnih (arhetipskih) vzorcih, najpogosteje diadah, ki jih sestavljajo personificirana ’bitja’. Značilno je, da en del ega regresira v infantilno obdobje, drugi del pa progresira, tj. prehitro zraste in postane prezgodaj prilagojen zunanjemu svetu, pogosto kot ’lažni self’. To diadno strukturo so neodvisno odkrili klinični zdravniki različnih teoretičnih prepričanj, kar posredno podpira njeno arhetipsko podlago.«

Ta arhaična obramba, ki bi jih v normalnih okoliščinah opravljal človekov delujoči ego, pa s seboj nosi specifično problematiko. Ko je obramba travme vzpostavljena na takšen način, se vsi odnosi z zunanjim svetom ’preverjajo’ s samozaščitnim sistemom. In kar je bilo sprva mišljeno kot obramba pred nadaljnjo travmo, kmalu postane glavni odpor do vseh spontanih (in potencialno nezaščitenih) izrazov selfa v zunanjem svetu. Oseba tako sicer preživi, ne more pa zares zaživeti. Slednje postane možno šele s pomočjo psihoterapije, ki pa zaradi izjemno močnega (preživetvenega) notranjega odpora v pacientu ni enostavna ne za pacienta in ne za terapevta. O ’dajmonski’ sili, ki je zavirala ali pa povsem onemogočila delo psihoanalize, je leta 1920 poročal že Freud, pri delu z žrtvami travme ali zlorab pa so taisto ’dajmonično’ figuro ali sile, ki jih je imel v mislih Freud, kasneje prepoznavali tudi drugi klinični zdravniki.

»Diabolična notranja figura je pogosto veliko bolj sadistična in brutalna kot katerikoli zunanji storilec, kar kaže, da gre pri tem za psihološki dejavnik, ki se ob travmi strga z verige – za arhetipski travmatični agens v sami psihi,« o tem nenavadnem notranjem zaščitniku, ki pa je hkrati tudi preganjalec, v knjigi piše Kalasched.

Čeprav gre zaščitnika/preganjalca videti kot otroku dobronameren agens, pa se zaradi ’primitivnosti obrambe’, ki sama po sebi ni učljiva in zato tudi v življenjskih priložnostih vidi zgolj nevarno grožnjo, v arhetipskih obrambah skriva tudi velika tragedija.

»’Nikoli več,’ pravi naš tiranski skrbnik, ’ne bo travmatizirani osebni duh tega otroka tako hudo trpel! Nikoli več ne bo tako nemočen pred kruto resničnostjo. Še preden bi se to lahko ponovilo, ga bom zdrobil na koščke (disociacija), ali ga vklenil in ga pomiril s fantazijo (shizoidni umik), ali ga otopil z opojnimi substancami (zasvojenost), ali ga trpinčil, da si ne bo drznil upati na življenje v tem svetu (depresija …) Na ta način bom ohranil, kar je ostalo od prezgodaj prekinjenega otroštva – od nedolžnosti, ki je trpela preveč in prekmalu!«

Travmatizirana psiha se tako znova in znova samotravmatizira, saj se tudi potem, ko je travma v zunanjem svetu že minila, nadaljuje v notranjem svetu žrtve. Naj si žrtev psihološke travme še tako prizadeva izboljšati življenje in odnose, ji nekaj močnejšega od ega neprestano spodkopava napredek in ubija upanje.

Prvobitnim obrambam sebstva je nazadnje lahko kos šele prava, globinska psihologija, ki ves čas opazuje življenje in spremenljivost človekovega duha (vključno z njegovimi temnimi manifestacijami). In le kje se bolj jasno razkrije stanje človekovega duha, če ne ravno v fantazijah in sanjah, ki jih imajo jungovski analitiki upravičeno za ’pravi čudež psihološkega življenja’.

Potrebno jim gre le zares prisluhniti.

Arhetipske obrambe

Knjigo Notranji svet travme so do danes prevedli že v številne tuje jezike, v strokovnih krogih pa je bila zaradi povezav z različni psihoterapevtskimi pristopi in novimi spoznanji dobro sprejeta tudi zunaj krogov jungovskega psihoterapevtskega pristopa. In medtem ko za analitične psihologe in jungovske psihoanalitike delo velja za praktično osnovni učbenik in temeljno referenčno delo, po njej pogosto posegajo tudi drugi psihoterapevti, ki se pri svojem delu s klienti srečujejo s posledicami zgodnje travme.

Ena največjih odlik knjige je po mnenju psihiatra in psihoterapevta Mirana Možine prav ta, da avtor v njej ne raziskuje le najbolj razdiralnih vidikov travme, temveč tudi njen progresivni potencial, kar gre spričo avtorjeve psihoanalitske orientiranosti morda pripisati tudi izvornim Jungovim zaključkom o ’usodi disociativne psihike’.

• »Občutljiv in resen mladenič z bujno domišljijo je začel trpeti za hudimi nočnimi morami, ki so mu vzbudile sram in občutek ’neznosne osamljenosti’. Njegova prizadevanja, da bi se o teh notranjih doživljanjih pogovoril s svojim dogmatičnim očetom duhovnikom ali s svojo razstreseno, depresivno materjo, so privedla le do tega, da se je počutil še slabše, zato je prenehal poskušati izraziti svoja čustva in se umaknil vase. Že v času latence je začel spoznavati, da ima v sebi v resnici dve osebi. Ena od njiju, je rekel, ’je hodila v šolo in bila manj inteligentna, pozorna, marljiva, spodobna in čednostna kot mnogi drugi; druga je bila, nasprotno, odrasla, da, stara, skeptična, nezaupljiva, daleč od človeškega sveta. Zato je bila zapisana naravi, zemlji, soncu, luni, vremenu, vsem živim bitjem in predvsem noči, sanjam in vsemu, kar je ’Bog’ vselej neposredno povzročil v njej. Temu stanju sem se lahko predal, brž ko sem bil sam. V teh trenutkih sem vedel, da sem vreden samega sebe. Zato sem iskal mir in samoto ’Drugega’, druge osebnosti.’«

O zgodnji travmi, ki je povzročila zgoraj omenjeni 'razcep' v psihi, je Carl G. Jung pisal že v knjigi Spomini, sanje, misli in v njej med drugim izrazil tudi prepričanje, da se aspekti disociativnosti preigravajo v psihi slehernika. 'Zasluge' za to, da jih ti v sebi pogosto niti ne zaznavajo, pa gre zgolj egu, ki zanje ni ’dojemljiv’ ali pa se z njimi enostavno ’ne želi ukvarjati’. Tako je Jung namesto, da bi jadikoval nad patologijo travmatizirane (torej tudi svoje lastne) psihe, storil ravno nasprotno: normaliziral (in celo povzdignil) je sebi lasten globoko introspektiven psihološki ustroj.

Kalschedu, ki z Jungom več kot očitno deli fascinacijo nad notranjim svetom psihe in nje najbolj arhaičnimi tipi obramb, tako tudi stoletje kasneje 'ni preostalo' drugega, kot da sodobnike pozove k nadaljevanju in nadgradnji Jungovega dela ter ponovno opozori pred 'demonizacijo' disociativnih obramb. Tokrat v sodobni literaturi.

»Medtem ko se vsi strinjajo, kako škodljive so te obrambe v kasnejšem življenju pacienta, le malo avtorjev priznava čudežno naravo teh obramb – njihovo dovršeno reševanje življenj ali njihov arhetipski značaj in pomen,« je zato v knjigi še jasen Kalsched.

Priporočamo v branje!

Notranji svet travme – arhetipske obrambe osebnega duha

• »Psiha ni fenomen sedanjosti. Nje temelji segajo milijone let v preteklost. Individualna zavest je le cvet in plod sezone, ki izvira iz starodavne korenike pod zemljo; in veliko bližje resnici o sebi bi bila, če bi na znanje vzela tudi obstoj te korenike. Prav korenika je namreč mati vseh stvari.« - Carl G. Jung

Čeravno je knjiga Notranji svet travme v prvi vrsti namenjena psihiatrični in psihoterapevtski stroki, bodo zaradi avtorjevega priljudnega pristopa do ’materije’, fascinantnih opisov naravnost magičnega notranjega življenja disociativcev, pa tudi zaradi pestre bere zanimivih kliničnih primerov (in njih razpletov) zagotovo po knjigi posegali tudi njihovi klienti in druga zainteresirana javnost.

• »Če preučujemo vpliv travme na psiho z enim očesom na travmatičnih zunanjih dogodkih in z drugim na sanjah in drugih spontanih produktih fantazije, ki je pojavijo kot odziv na zunanjo travmo, odkrijemo izredne mitopeoetske podobe, ki sestavljajo ’notranji svet travme’, kar je vznemirjalo tako Freuda kot Junga. In vendar niti Freudova niti Jungova interpretacija teh podob ni popolnoma zadovoljila številnih današnjih klinikov, vključno z mano. Iz tega razloga na naslednjih straneh sledi nova interpretacija s travmo povezane fantazije, ki združuje tako Freudove kot Jungove elemente. Ta ’nova’ interpretacija se močno opira na sanje, ki jih pacient sanja neposredno po določenem travmatičnem dogodku. Natančno preučevanje takih sanj v klinični situaciji vodi do naše glavne hipoteze, da so arhaične obrambe, povezane s travmo. Z drugimi besedami, sanjske podobe, povezane s travmo, predstavljajo avtoportret psihe in njenih arhaičnih obrambnih delovanj.«

Knjigo Notranji svet travme, ki so jo izdali pri Inštitutu Hermes Ipal in jo že lahko kupite v Konzorciju Mladinske knjige, zares toplo priporočamo v branje, hkrati pa vas želimo obvestiti tudi o dvodnevni strokovni mednarodni konferenci z naslovom Dinamika travme in poti njene integracije, ki bo potekala na vikend slovenskega kulturnega praznika naslednje leto. V pripravi so tudi izkustvene delavnice na temo travme in specialistični seminar o dinamiki travme v psihoanalizi za terapevte in svetovalce vseh smeri (ter vse ostale).

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord