Dominika Švarc Pipan o mednarodnem pravu: »Smo pozni in premehki«

Dominika Švarc Pipan o mednarodnem pravu: »Smo pozni in premehki« (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
13. 10. 2017

Če v povprečju vsaj enkrat na teden spremljate televizijska poročila, je velika verjetnost, da ste Dominiko Švarc Pipan že videli na malih zaslonih.

Prav mogoče je tudi, da ste bili presenečeni, ko kot gostja ni govorila o skrivnostih uspeha v manekenskih vodah, temveč o mednarodnem pravu in edinstvenem primeru razsodbe med Slovenijo in Hrvaško.

Kdaj ste se odločili za kariero mednarodne pravnice?

Že na začetku srednje šole sem se odločila, da grem študirat pravo. Vedno je bila to moja prva izbira. Največji motiv pa je bila pravzaprav vojna v nekdanji Jugoslaviji. Prizadele so me krivice in vsa grozodejstva, ki so se dogajala. Ravno ko sem bila v srednji šoli, se je ustanovilo kazensko sodišče v Haagu. Že v času mature sem si rekla, da bi rada nekega dne delala na tem tribunalu. V tistem trenutku sem že vedela, da si želim študirati tudi mednarodno pravo. V Ljubljani sem nato doštudirala pravo in se lotila magistrskega študija politologije na FDV. V Londonu sem na London School of Economics končala tudi magisterij iz mednarodnega prava. Ko sem delala v tujini, sem na daljavo na FDV tudi doktorirala.

V zadnjih mesecih smo vas lahko pogosto videli na malih zaslonih. Vaši nastopi, povezani z arbitražo, so nam gledalcem v glavnem vedno vlivali optimizem ...

Moj optimizem izhaja iz moje globoke vere v mednarodno pravo. Ta vera pa ni naivna. Mislim, da je to drugače pri tistih, ki v to pravo ne verjamejo in so črnogledi. Dojemajo ga kot nekaj abstraktnega, kar rešuje vse težave. Seveda ni tako, saj tovrstno pravo v veliki meri kreira politika in ga tudi uveljav­lja. Sama ga dojemam kot še eno izmed orodij, ki ga imamo na voljo. V okviru mednarodne politike deluje veliko bolje, kot si mi predstavljamo. Ljudje se pogosto osredotočajo na tiste elemente prava, ki ne učinkujejo – v mislih imam vojne in kratenje človekovih pravic, vendar pozabljamo, da se v veliki večini, če gledamo statistično, mednarodno pravo spoštuje. Tukaj smo spet pri stari prispodobi. Zame je kozarec optimistično do polovice poln, in ne do polovice prazen.

Zanimivo je, kako diametralno različno strokovnjaki gledajo na mejni spor med Slovenijo in Hrvaško.

Tega me doslej ni vprašal še noben novinar. Ko sem se v preteklosti pogovarjala s hrvaškimi mednarodnopravnimi strokovnjaki, so pravzaprav vsi delili naše mnenje. Kajti pravo je pravo. Ni povsem črno-belo, ampak nekatere stvari so povsem definirane. Mi smo se v bistvu skorajda na vseh točkah strinjali. Mislim, da je na hrvaški strani politika tista, ki meče pesek v oči ljudem na obeh straneh meje. Zakaj to počne, je politično vprašanje. Prav gotovo pa dela veliko škodo v mednarodnem pravu tako v domačih krogih kot v mednarodnih.

Če bi imeli v rokah škarje in platno, za kak­šne poteze bi se pri reševanju tega spora odločili?

Tukaj bo na žalost moj nasvet retroaktiven. Mislim, da je žal tisti ključni čas zamujen. Če bi imela v rokah škarje in platno, bi že pred razsodbo pripravila strateško-taktični načrt za uveljavitev te odločitve. Pri nas pa so odgovorni konkretne korake začeli pripravljati šele po razsodbi. Naša država bi morala že veliko prej imeti pripravljene odgovore na vse mogoče različne scenarije razsodbe. Potem bi jih lahko takoj potegnili iz predala in začeli uveljavljati. Mislim, da smo nekoliko pozni in nekoliko premehki.

Ljudje, ki se ne ukvarjajo veliko s politiko, se včasih sprašujejo, zakaj je tistih nekaj metrov morja tako zelo pomembnih?

Gre za kočljivo politično vprašanje in vprašanje nacionalnega interesa. Slovenija se zgodovinsko dojema kot pomorska država. To je vitalni nacionalni interes in s tega političnega stališča je bila ta zadeva tako odločilna. Veliko manj pomembna je bila s pravnega vidika, saj smo že prej imeli prehod prek hrvaškega teritorialnega morja. Kot smo lahko prebrali, pa je ta prehod zdaj pravno bistveno bolj utemeljen, kot bi bil brez te razsodbe. Zakaj pa je Hrvaški tako pomembno, da ne izgubi teh nekaj metrov morja, lahko le ugibam. V prvi vrsti gre prepogosto za stvar dnevne politike.

Zdi se, da rešitve spora žal še ni na vidiku. Kaj vam pove pogled v kristalno kroglo?

Zdaj lahko že vidimo določene konkretne ukrepe. Predvsem v luči do ljudi, ki so ostali na drugi strani meje. To je vsekakor dobrodošlo. Po drugi strani pa je, kar se tiče morja, nemogoče ugibati. Mislim, da bi se morala zamenjati celotna hrvaška politična mentaliteta, da bi prišlo do premikov. Upam, da bodo naši sosedje vendarle uvideli, da dolgoročno ne morejo tako ravnati z mednarodnim pravom in razsodbami. Kot ste lahko videli, jim to že škoduje. Blokada njihovega dostopa v OECD je bila za Hrvaško že določen udarec. Morda so bili sosedje presenečeni zato, ker je bila Slovenija v preteklosti zelo mehak sogovornik.

Marsikdo meni, da je Slovenija v preteklosti urejanju mejnega vprašanja posvečala premalo pozornosti.

Verjetno da. Ampak po bitki je lahko biti general. Takrat nihče ni razmišljal, da bo Jugoslavija nekoč razpadla. Pri kopenski meji so v mednarodnem pravu ključni katastri. Šele če teh katastrov ni, sodniki upoštevajo druga pravila. Ker sta se Slovenija in Hrvaška dogovorili, da bosta upoštevali mednarodno pravo, je zato v našem primeru kopenska meja še vedno precej 'cikcakasta'. Če bi dali obe državi sodišču več manevrskega prostora, bi bila kopenska meja gotovo bolj življenjska in prijaznejša do ljudi, ki živijo ob meji. Žal državi sodišču nista omogočili fleksibilnosti.

Kot lahko beremo, bi Hrvati vsak mejni spor s sosednjimi državami radi reševali na različen način. Kako lahko to komentirate?

Država ima pri pogajanjih na voljo različne pristope in lahko izbere tiste, ki so pravno možni in ji najbolj ustrezajo. To ni nujno narobe. Bistveno je, da se dve državi dogovorita.

Vsaj za zdaj je mejni spor neprijetno obvisel v zraku. Kaj lahko pravzaprav v prihodnjih tednih in mesecih naredi Slovenija? Kakšne vzvode ima na voljo?

Osebno mislim, da je tožba v Haagu trenut­no popolnoma nemogoča. Gre za pravne nianse, ki jih je včasih težko razložiti. To sodišče nima pristojnosti nad sporom, ki bi ga imeli državi pri uveljavljanju te razsodbe. Lahko bi se dogovorili za novo reševanje kje drugje, ampak do tega iz političnih razlogov ne bo prišlo. Za nas obstaja še druga, zapletenejša pot, in sicer Evropsko sodišče pravice v Luksemburgu. Blokada hrvaškega vstopa v OECD je nakazala to možnost, češ da Hrvaška ne spoštuje mednarodnega prava, ki je del evropskega prava. Sklepam, da vlada razmišl­ja tudi v smeri, da bi našla način, da bi zadevo v neki točki pripeljala tudi pred Evropsko sodišče.

Kot rečeno, pa so glede na to, da v mednarodnem pravu ni nekih neposrednih mehanizmov, s pomočjo katerih bi določeno državo lahko prepričali o spoštovanju sodb, prav gotovo zelo pomembna tudi zavezništva v tujini in diplomacija. Prav tako je ključna teža države v mednarodnih odnosih. Na primer Kitajska ima v odnosu do mejnega spora s Filipini v rokah močnejše karte kot Hrvaška v našem primeru. Slednja si namreč ne more privoščiti različnih sankcij in izgube ugleda zaradi nespoštovanja dogovorov. Državi, kot je naša južna soseda, na dolgi rok takšna drža prav gotovo ne more koristiti.

Kakšen nasvet bi dali študentom na začetku njihove poslovne poti?

Vsakemu študentu priporočam, da vsaj za nekaj časa preizkusi življenje v tujini. Mislim, da se mora človek na začetku svoje poti vprašati dve stvari. Prvič, kakšne so njegove dejanske zmožnosti, in drugič, kaj je njegova iskrena želja. Kaj si želi delati? Potem je prav, da najde med obema izhodiščema pravo sredino. Ko vse skupaj definira, potrebuje za uspeh le še pogum.

Zdi se, da ste sami odkrili idealno razmerje ...

Moja poslovna pot je bila pot nenehnih sprememb in križišč. Ko sem delala na Meddržavnem sodišču v Haagu, se mi je zdelo, da sem na tem področju pri svoji starosti dosegla vrh v karieri. Takšna služba je sanjska za vsakega mladega mednarodnega pravnika. Po nekaj letih pa me je začela utesnjevati. Po eni strani zaradi osebnih prepričanj, ker se nisem vedno strinjala z delovanjem sistema – politika, notranje razprtije ... po drugi strani pa me je vse skupaj utrujalo tudi v fizičnem smislu. Delo je bilo namreč izredno naporno. Včasih sem delala tudi po 80 ur na teden. Vedno pa sem si želela nekoč vrniti v Slovenijo. Zamenjala sem veliko služb. Na enem delovnem mestu sem najdlje zdržala štiri leta. Vedno sem iskala nove izzive. Trenutno opravljam delo zasebne svetovalke tujim vladam, oboroženim silam in gospodarstvenikom.

Pred kratkim ste se poročili. Verjetno tovrstne kariere ni bilo lahko usklajevati z družino.

To je bil velik izziv. Zase ne bi nikoli rekla, da sem bila karieristka. Življenje me je nekako usmerilo v to smer. Je pa res, da je verjetno pri vsem skupaj nehote tudi trpela zasebna plat. Tudi zato sem se odločila za vrnitev v Slovenijo, ker mi je bilo jasno, da bo v nasprotnem primeru zmanjkalo časa za družino. Ko sem prišla nazaj, sem tudi spoznala svojega bodočega moža, s katerim zdaj načrtujeva družino. To je trenutno moja prioriteta.

Čeprav ne sodim ravno med nižje predstavnike svojega spola, se gledava iz oči v oči. Glede videza pa prav tako niste nekdo, ki bi si ga človek ravno predstavljal zatopljenega v debele pravne učbenike.

Moj občutek je, da so gospodje v moji prisotnosti pogosto malo prestrašeni in hkrati očarani. Tega se zavedam in pri delu tudi izkoriščam. V smislu, da vem, da s svojo višino, ko stopim v prostor, naredim določen vtis. Nikakor to ne pomeni, da postavljam svoj videz pred stroko. Zavedam se namreč, da ženski v tem poslu ni lahko. Če ni dovolj samozavestna in prepričana o svojem znanju, se lahko izgubi v svetu, kjer je prisotnega še veliko moškega šovinizma. Vsekakor pa je izzivov veliko. Ženska lahko na primer hitro začne izgubljati svojo ženstvenost. Pri tem lahko izgubi svoje naravne atribute. Pa ne mislim na fizični videz, temveč na energijo in naš način razmišljanja. Nekako postajaš moški. Sama sem se soočila s tem izzivom in se zavestno odločila, da ohranjam svojo ženstvenost in mehkobo. To dobro deluje tudi v tem moškem svetu.

Vrniva se malce še k vaši višini, da si bodo bralci lahko predstavljali, koliko ste pravzaprav visoki.

185 centimetrov.

Ko k temu dodamo še visoke pete, verjetno pridemo do številnih zanimivih anekdot.

Teh zgodb je prav gotovo precej. Spominjam se enega izmed televizijskih snemanj. Voditelj je bil bistveno nižji, zato so morali v studiu njegov stol dvigniti do konca, mojega pa povsem spustiti. Zdi se mi, da je bil potem prisoten tudi določen psihološki učinek na sogovornika, ki je postal kar malce prestrašen. V preteklosti sem veliko delala tudi kot predavateljica za zvezo NATO na področju protiterorizma. Večinoma v izrazito moško patriarhalnih okoljih. Bila sem v Afganistanu, v BiH, v Turčiji, Alžiriji ... Poslušalci so bili izključno moški, med njimi je bila redkokatera ženska ...

Tole me malce spominja na film Top Gun.

Ja, to so bili približno podobni prizori. Dostikrat sem bila edina ženska v celotni predavateljski ekipi. Ko sem prvič prišla v predavalnico, sem v očeh vojakov lahko prebrala, da so si mislili – le kaj pa nam bo tale 'bimba', zdaj povedala? Seveda moram priznati, da mi je bilo težko. Pripraviti sem se morala vsaj dvakrat tako dobro kot moji moški kolegi. Po predavanjih pa so se ti isti vojaki, med njimi tudi generali in oficirji drugih visokih činov, vsuli do mene in me spoštljivo ogovarjali z gospa profesor ter spraševali za nasvete pri reševanju določenih težav. Lahko sem videla, kako se v 45 minutah odnos popolnoma spremeni in koliko je še vedno predsodkov.

Besedilo: Boštjan Belčič
Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri