Vem, da veliko razmišljate o smrti.
Vsi to počnemo. In vem, da se je bojite. Seveda, kdo pa se je ne. Saj je res strašna, vsa temna in globoka, tako globoka, da ji ni videti dna. Človek pa se muči, da bi jo zatipal, zaobjel, jo izmeril, osmislil in končno, se ji izognil. Dan za dnem pri sebi razpredamo teorije, iz katerih črpamo upanje, in postavljamo zapletene miselne mreže, v katero poskušamo ujeti njo, najtežje, najbolj gosto in najbolj ostro dejstvo izmed vseh.
Toda ne gre. Včasih se nam že zdi, da smo na pravi poti in da smo našli razlago, v katero je moč verjeti. A dovolj je že bežen stik s praznino in celotna notranja struktura se nam sesuje v prah. Ko stojimo ob grobu pokojnika, ki smo ga ljubili, ni prostora za blef. Samo razprta ilovica, veter na čelu in tesnoba v srcu. So pač reči, ki jih ni moč razumeti, temveč zgolj izkusiti. Kajti misel je ptica, ki lahko poleti čez prostranstva tega sveta, v globine medzvezdne teme pa ne seže. Zato je ni treba pošiljati na to pot.
Živeti v trenutku, to je največ, kar je mogoče. Ne biti ni opcija. Biti – to, tukaj, sedaj. In nemara ne le to, nemara ne le tukaj in nemara ne le sedaj. Ni pomembno; pomembne so stvari, na katere lahko vplivamo. Te stvari sestavljajo proces, ki je naše življenje. In le življenje lahko odžene smrt in misel nanjo. Hromeči tesnobi se upremo tako, da živimo, polno in strastno, kolikor nam dopušča srce in kakor dolgo zmore.
Kajti življenje je čudež čudežev – izgubljamo, dokler končno nekdo ne izgubi nas, toda na koncu ni nihče na izgubi. Zato plešite, pojte, pišite, ljubite, se prepirajte in pobotajte, jočite in smejte, žalujte in krpajte, ustvarjajte in končno prenehajte – a le, ko pride vaš čas. Ne pa prej in ne od strahu. Naj bo vsak vaš dan na tem svetu Dan živih. Od prvega diha do zadnjega.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
