"Nekoč sem imela hude tesnobne napade, ne vem, koliko jih je bilo, vsega skupaj pet. Potem se mi je življenje umirilo, izločila sem vse stresne situacije in ljudi, ki so slabo vplivali name, tako je bilo skorajda celo desetletje popolnoma brez tesnobe in napadov. Zdaj pa sem zamenjala službo, pravzaprav sem prekarna delavka in delam za minimalca, čeprav časa zase skorajda nimam. Pred tremi tedni sem spet doživela napad, včeraj pa še enega res hudega, da sem morala potem samo počivati. Ne upam si odpovedati dela, po drugi strani pa me to delo zelo obremenjuje. V njem niti malo ne uživam, gre zgolj za to, da dobim nekaj denarja za preživetje. Vendar to ni to in ne vem, kaj naj naredim." Nina
Damjana Bakarič svetuje:
- Nina, zdi se mi, da ni tako malo ljudi, ki so prekarci in ki opravljajo delo le zato, da lahko preživijo. Torej, da v tem ne čutijo zadovoljstva, kaj šele veselja. In to ni dobro. Ne zanje ne za podjetje, v katerem so. Skandinavci imajo izvrstne načine: namreč, napredna podjetja prisluhnejo delavcu, ga opazujejo, morda z njim naredijo nekaj testov, da vidijo, kakšno delo mu najbolj ustreza, ker jim je jasno, da samo tako lahko vsi skupaj delajo dobro. Osebno mislim, da sta ta dva napada izzvana zaradi dela, ki vas obremenjuje, poleg tega pa ste zanj še slabo plačani. Nekako razumemo ljudi, ki nekaj delajo, kar jim ne ustreza, če so za to izvrstno plačani in si lahko naložijo del denarja za čase, ko bodo začeli delati tisto, kar jih v resnici zanima. Pri vas pa ni tako. Panična napada sta opozorilo; ne smete ignorirati tega, poskušajte se z nekom pogovoriti. Z nekom, ki vas dobro pozna in je razumen. Premislite, koliko vas to obremenjuje, in če vam načenja zdravje, kot očitno ga, potem morate resno razmišljati o spremembi. Vem, da je hudo, ker nas finančni okvirji hitro stisnejo, pa vendarle, morda pa imate kakšne drugačne možnosti. Na tem svetu smo na kratkem obisku in resno ne vidim smisla, da bi človek trpel. Če zares ni nujno. Poleg tega, ja, telo vas opozarja. Morda pa imate v življenju še kaj drugega, kar vas mori od znotraj, pa se ne zavedate. Treba je biti sila pošten in odkrit do sebe ter resno razmisliti, česa vas je strah. To je, verjemite, najtežje. Sebi priznati, da nečesa nočeš, ker te je strah. Ker se takoj oglasi občutek krivde v obliki stavka: »Aha, lena si.« Ali pa: »Joj, kaj bodo rekli drugi, da sem obupna oseba.« Ne, niste leni, če vas nekaj obremenjuje in onesrečuje ter si želite stran od tega. To je normalno, to je volja po življenju, in ne lenoba. V življenju imamo že tako in tako preveč obremenitev, ki so nujnejše in ki jih zares ne moremo odstraniti. Delo, ki vas obremenjuje, pa lahko odstranite. Le nekaj drugega, kar vas veseli, morate najti. In naj vas ne bo strah. Poskusite. Če tega ne boste storili, vam bo žal. Premislite vse, imejte rezervni načrt in začnite po korakih. Kaj si želite? In zakaj tega ne delate, česa vas je strah? Kaj bi lahko storili za to? Kaj je tisto, kar vas zares obremenjuje – morda pa to vendarle ni delo in je kaj drugega. Včasih smo taki mojstri, da si zaradi strahu zakrivamo bistvo. Prej ali slej pa pride dan, ko to ni več mogoče. In takrat počimo kot žoga. Zato je bolje ravnati preventivno. Nina, naj vam uspe.
Zaupajte nam svojo težavo. Damjani Bakarič lahko pišete na: info@revijajana.si ali FB 'Na Tesnobi'.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
