Da bo šola super stvar: Se veseliš šole?

Da bo šola super stvar: Se veseliš šole? (foto: Shutterstock) Shutterstock
Vir: Jana
7. 9. 2018

Učenci in dijaki se praviloma veselijo prijateljev, učenja pa večina ne.

Po brezskrbnih počitnicah nekateri učenci komaj čakajo šolo, spet druge pa je vrnitve v šolo groza in strah. Kako doseči, da bo šolsko leto za otroke in mladostnike čim bolj sproščeno in uspešno, smo razmišljali skupaj s pedagoginjo, andragoginjo in avtorico knjige Moj otrok je brihten, samo učiti se mu ne da Manjo Kristanc, ustanoviteljico in direktorico Zavoda Manja 360°, in avtorjema knjiž­ne uspešnice Izštekani najstniki in starši, ki štekajo, Leonido in Albertom Mrgoletom iz zavoda Vezal. Pred kratkim sem na sprehodu slišala deklico, ki je na vprašanje, ali se veseli šole, odgovorila: »Veselim se, da bom spet videla sošolce, šole pa se ne veselim, ker se je treba učiti,« pripoveduje strokovnjakinja za učenje Manja Kristanc, ki meni, da je to verjetno najpogostejši odgovor slovenskih učencev in dijakov.

Zakaj? »Ne marajo se učiti. Razlogov za to stanje je verjetno več, veliko snovi, za katero pojma nimajo, zakaj se jo morajo učiti, kampanjsko učenje, ki ga do neke mere spodbuja tudi napovedano preverjanje znanja. Naslednji razlog je tudi, da so otroci ne znajo pravilno učiti. Pri učenju so pasivni, samo berejo in si poskušajo zapomniti. K negativnemu odnosu do šole lahko prispevajo tudi nerealno visoka pričakovanja staršev, ki v dobri veri, da delajo najbolje za svoje otroke, kar nekako ne želijo sprejeti dejstva, da vsi otroci pač nikoli ne bodo odličnjaki. Posebej bi omenila še skupino otrok z učnimi težavami, ki se morajo za soliden uspeh v šoli zelo truditi in trdo delati, pogosto s pomočjo staršev, in ti otroci se gotovo ne veselijo vrnitve v šolo.«

Čas počitka in čas dela

Mrgoletova iz zavoda Vezal poudarjata, da je lahko pri premagovanju popočitniškega stresa v veliko pomoč dnevna rutina: »Ob koncu počitnic je dobro, da se navadimo hoditi spat in vstajati bolj zgodaj. Da ujamemo neki časovni ritem, ki ga bomo potem živeli skozi šolsko obdobje. Seveda lahko govorimo tudi o stresu, če smo tako miselno naravnani, če nas je groza sprememb in če si bomo naložili preveč stvari. Več, kot jih zmoremo. Rada bi dodala še, da če je prostočasnih dejavnosti toliko, da spravljajo v stres nas odrasle, potem bodo spravljale v stres tudi otroke. Kar pomeni, da jih je preveč. Otrok nujno potrebuje prosti čas, da lahko pride v stik s sabo in da si lahko malo oddahne. Rutina pa je lahko povezana tudi z obredi, ki so prijetni. To ni samo vstajanje, učenje, tekanje na popoldanske dejavnosti. Rutina je tudi skupni obrok z družino v prijetnem vzdušju in ne nazadnje, rutina je, kako otroka sprejmemo, ko pride iz šole.«

Ne 'psihirajmo' otrok

Pedagoginja in andragoginja Manja Kristanc se pri osebnem svetovanju in na delavnicah za starše vse pogosteje srečuje z ljudmi, ki se zavedajo, da njihov otrok ni samo šolar, ampak osebnost, ki ima v življenju več vlog – je sin ali hči, brat ali sestra, prijatelj. Zato vedo tudi, da je kakovostno preživet čas v družini pomembnejši od odličnih ocen. »Takšni starši običajno nimajo neutemeljeno visokih pričakovanj za otrokov uspeh v šoli. Starši naj se zavedajo, da je bolj kot ocene pomembno, da ima otrok delovne navade, da je vztrajen in da se trudi. Nikoli ne bomo vsi blesteli pri matematiki in angleščini, morda pa smo zato odlični športniki ali pevci. Zlasti otroke, ki imajo splošne ali specifične učne težave, je treba spodbujati na področjih, kjer jim gre dobro. Zelo pomembno je, da starši naredimo vse, da se otrokov odpor do šole ne poglablja. Tu in tam pa naletim tudi na starše, ki otrokom vsak dan znova dajejo negativna sporočila, ki delujejo pogubno. Ko otroka spodbujamo in pohvalimo, to res deluje čudežno. Res pa je, da se svetovanja in delavnic, žal, pogosto udeležujejo predvsem tisti starši, ki že v osnovi pozitivno razmišljajo. Pogosto imajo težave tudi starši sami, pa se raje odločijo za zunanjo pomoč za otroka v stilu: »popravite mi otroka«.

V svoji praksi ugotavljam, da s starši, ki so pripravljeni na pogovor, ukvarjanje s sabo in na spremembe, lahko dosežemo neverjetno dobre rezultate. Ko se spremenijo starši, se 'čudežno' spremeni tudi otrok in njegov odnos do učenja, predvsem pa je manj treme in stresa.« V zadnjih letih se sicer številni starši, ne otroci, pogosto pritožujejo, da postaja šola za celotno družino vse večje breme. S takim pristopom gotovo vplivajo tudi na svoje otroke, opozarjata Mrgoletova: »Otroke psihira predvsem večno 'najedanje' nas odraslih. Na začetku leta je pomembno, da naredimo načrt skupaj z otrokom, da mu postane jasno, kaj so njegove odgovornosti in tudi, da bo vse posledice nosil sam. Kako otroka spustiti, mu zaupati in ga učiti samostojnosti? Preprost odgovor je, da tako, da ne delamo stvari namesto njega, da ga pustimo, da kdaj naredi napako, in ga spodbujamo, da jo sam tudi popravi. To so zlata vredne izkušnje.«

Učna rutina – red in struktura

Otroku pomagajmo pri načrtovanju časa, to je veščina, ki se jo mora šele naučiti: »Pomembno je, da otroku pomagamo načrtovati krajše etape učenja z obveznimi pogostimi odmori. Dolžino učnih etap prilagajamo otrokovi starosti. Postavimo nekaj ključnih in jasnih pravil. Za uspeh vsi potrebujemo red in strukturo. Tu vidim najpomembnejšo vlogo staršev, zato je prav, da otroke že zelo zgodaj navajamo na odgovornost in samostojnost. Otroke spodbujamo, da se učijo aktivno. S tem mislim na to, da ugotovimo, kakšen način učenja otroku najbolj ustreza. Med učenjem naj ima otrok vedno pri roki papir, svinčnik, barvice in flomastre. Naj si pomaga z risanjem, izpiski in podčrtovanjem. Naučimo ga, kako iz besedila postavi vprašanja in potem zapiše odgovore nanje. Ena od najbolj učinkovitih metod je ta, da otrok naučeno snov razloži nekomu drugemu. Otroci, ki težko sedijo pri miru, naj se med ponavljanjem premikajo. Tehnik in strategij uspešnega učenja je ogromno, le odkriti moramo, kaj posamezniku najbolj ustreza,« je prepričana strokovnjakinja za učenje Kristančeva.

Najstniki – zgodba zase

Za najstnike je šola pogosto sredstvo upora in njih je že pregovorno najtežje motivirati k učenju in disciplini. Mrgoletova sta o izštekanih najstnikih napisala knjižno uspešnico, a bolj kot prvi del naslova nas zanima drugi. Kako torej v najstniških očeh postati starš, ki šteka? »Odnosi niso vedno pozitivni, vsake toliko se dogajajo nestrinjanja, prihaja do težkih čustev ... To je normalno. Najstnik se osamosvaja in potrebuje svoj nevtralni prostor in starši imamo s tem velikokrat težave, saj nam je še do včeraj vse povedal. Pomembno je, da imamo z njim stik, ki ostaja tudi takrat, ko v odnos pridejo težki časi. Ne govorim o fizičnem stiku, govorim o tem, da smo varno navezani drug na drugega, da si upamo povedati tudi neprijetne reči, da vemo, kaj ima naš najstnik rad, kako razmišlja, da ga poznamo. To pomeni, da moramo kdaj delati z njim skupaj tudi tiste stvari, ki veselijo in zanimajo njega. Ne samo tiste, ki jih mora opraviti«, svetuje psiholog Albert Mrgole.

Nagrade in kazni

Na področju učenja te na dolgi rok, žal, ne delujejo, izstreli Manja Kristanc in pojasni: »Kadar otrokova motivacija pojenja, odrasli običajno ponudimo nagrado, da bi otroka motivirali. Nagrade pa delujejo le začasno, prispevajo samo h kratkoročni motivaciji. Kadar gre samo za to, da otrok prebrodi kratkotrajno krizo, je majhna nagrada lahko tu in tam celo učinkovita, vendar ima strategija nagrajevanja tudi številne slabosti. Čez čas se otroci navadijo na sistem nagrad. Otrokom ob nagradah pride na misel, da je delo pravzaprav neobvezno. Otrok se lahko odloči, da se mu ne splača truditi in se raje izogne delu in tudi nagradi. Nagrade so oblika zunanjega nadzora, mi pa želimo, da ima otrok notranjo motivacijo, ki izvira iz otrokovih vrednot oziroma iz tistega, kar ga veseli. Otroci morajo vedeti, da se morajo za privilegije potruditi in da jim stvari ne pripadajo same po sebi. Danes so mladi vse prevečkrat prepričani, da so upravičeni do vsega. Za nagrado po uspešno opravljenem delu izberimo raje prijetno skupno dejavnost. To je lahko ogled filma, obisk živalskega vrta ali podobno. Nikakor in nikoli otroka ne smemo podkupovati z denarjem ali z dragimi darili.«

Ko bolita glava in trebuh

Nekateri otroci imajo tak odpor do šole, da je včasih zanje vsega preveč in jih »bolita glava ali trebuh«. Kaj storiti takrat? Napisati opravičilo, se pogovoriti, ga brez milosti poslati v šolo? »Menim, da ni enoznačnega odgovora na to vprašanje. Če smo z otrokom v stiku in ga zares dobro poznamo, bomo v takem trenutku zelo dobro vedeli, kaj je dobro zanj. Včasih moramo tudi starši narediti kaj, kar nam je težko. Ga preprosto poslati 'v ogenj po žerjavico.' Življenje žal ni neskončno ujčkanje. Starši smo v vlogi vodnika. Včasih zgrešimo pravo pot, takrat ni nič narobe, če se znamo vrniti nazaj in poskusiti znova,« sta prepričana Leonida in Albert Mrgole iz zavoda Vezal. Z otroki se pogovarjamo o začetku novega šolskega leta, pogovorimo se o njihovih čustvih in morebitnih skrbeh ob vrnitvi v šolo, priporoča Kristančeva in razloži:

»Otroke lahko skrbijo različne stvari: kakšni bodo novi učitelji, ali bodo sami kos večjim zahtevam v višjem razredu, lahko jih skrbi tudi nadlegovanje in medvrstniško nasilje. Pri tem naj starši pokažejo, da otrokove skrbi jemljejo resno, jih spodbujajo k čim bolj samostojnemu reševanju problemov in jim dajo občutek, da jim stojijo ob strani ter da se nanje vedno lahko obrnejo po pomoč. Mnogo bolj učinkovito od pridiganja je vprašanje: »Kako se ob tem počutiš?« Otroke in mladostnike naučimo, da je neuspeh nujen del življenja, pomembno pa je, kako se z neuspehom spopadamo. Ena od največjih napak je, da za vse svoje neuspehe krivimo druge ljudi ali zunanje okoliščine. Starši naj otroka ob neuspehu vedno vprašajo, kakšna je bila njegova vloga pri tem, da mu ni uspelo in kaj bo naredil za to, da popravi slabo oceno. Pomembno je, da otroka naučimo tehnik sproščanja z različnimi vajami, kot so dihalne vaje in zgodbice za sproščanje«.

Prvič v šolo

»Vsekakor menim, da ni dobro, da se starši odzovejo na način, da je zdaj konec igre, šola je resna stvar. V resnici bi se morali bolj potruditi, da bi se otroci več učili prek igre, šola ni bavbav, da bi se morali tako s strahom spraševati, kako naj ga pripravim za šolo. Šola je super stvar! Tam so prijatelji, fajn učiteljice, končno boš znal izračunati, koliko moraš še privarčevati za nove lego kocke in babici boš lahko sam napisal razglednico z morja in ne nazadnje – tam so super kuharice, ki skuhajo najboljše kosilo na svetu. A ni tako?«

Albert Mrgole, zavod Vezal

Kdaj poiskati pomoč?

Strokovnjakinja za učenje Manja Kristanc svetuje, naj pomoč poiščemo ali ponudimo takrat, ko vidimo, da si otrok pravzaprav želi, da bi bil uspešen, pa mu to nikakor ne uspeva, čeprav sedi za mizo ob zvezkih in knjigah. »Otroci so med seboj zelo različni. Nekateri vztrajno zavračajo zunanjo pomoč in celo pomoč staršev. Drugi pa jo z veseljem sprejmejo in jim že sama prisotnost staršev med učenjem zelo pomaga. S tem ni nič narobe, če le starši ne delajo namesto otroka. Vpitje in tečnarjenje pa ne prispevata k uspehu, saj vzbujata odpor in ne delujeta motivacijsko. Tudi glede pomoči strokovnjaka se je treba dogovoriti z otrokom. Zunanja pomoč ne bo prispevala k uspehu, če jo otrok zavrača«.

Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer // Fotografije: Shutterstock, Igor Zaplatil, Goran Antley

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri