Čez leto delajo v tujini, za praznike pa se najraje vrnejo najbližjim

Čez leto delajo v tujini, za praznike pa se najraje vrnejo najbližjim (foto: Shutterstock) Shutterstock
Vir: Jana
28. 12. 2016

Veliko Slovencev dela v tujini. Božič je čas, ko se vrnejo domov in ga preživijo s svojimi najbližjimi.

Božič je čas, ki ga preživimo v družinskem krogu. Večina ljudi se z veseljem spominja božiča, ko so bili otroci – ko smo skupaj okrasili smrečico in vso noč čakali, kaj nam je prinesel Božiček. To je praznik, ko zadiši po babičinih piškotih in ko ogrnjeni v toplo odejo skozi okno gledamo snežinke. To je praznik, ko se vrnemo domov in poskušamo ujeti čim več družinskih trenutkov, ki so se nam med letom izmuznili.

Jan: »Veselim se decembra, da bom s svojo družino.«

Jan je star 23 let in že dve leti živi v nemškem Nürnbergu. Najprej je šel tja študirat. Ker je bil v Ljubljani vpisan na mednarodni oddelek na Fakulteti za ekonomijo, si je želel izkušnje pridobiti tudi v tujini. Njegovo dekle, ki jo je spoznal med študijem, prihaja iz Rusije, zato ji selitev drugam ni pomenila ovire. Tako sta se odločila, da gresta v Nemčijo. Tam sta se dobro ujela z njihovim življenjskim slogom in pozneje tudi opravila prakso. Potem pa sta oba dobila službo. Jan je dobil zaposlitev za nedoločen čas v podjetju Adidas. Ker je ljubitelj športa, je službo v takem podjetju zagrabil z obema rokama. Verjetno bo v Nemčiji ostal dalj časa. »Ampak vedno se za praznike vrnem domov,« razloži Jan. Čeprav se do Ljubljane vozi več kot sedem ur, mu je pomembno, da praznike preživi z družino. »Sploh božični prazniki meni pomenijo druženje z družino, z mojimi najbližjimi, zato se zares veselim decembra, ko bo mami skuhala in bo vsa družina skupaj jedla večerjo.«

»Ko se seliš v tujino, je to super, saj veš, da boš imel več možnosti, ker je trg večji. Tvoji otroci bodo imeli več možnosti. Vendar moraš hkrati pretrgati stike s svojimi prijatelji in domačimi. Seveda obstaja Skype, obstaja Viber, tako da se lahko vsak dan slišim z njimi, ampak vseeno je drugače. Tu v Nemčiji imam zdaj drugo življenje in druge prijatelje. Težko je ohranjati stike s tistimi doma. Babica in dedek sta se pri osemdesetih naučila uporabljati tablico, da lahko klepetamo, saj sta zelo navezana name in jaz na njiju. Tudi mami ni bila nikoli tehnološki tip, pa zdaj uporablja Viber, da se lahko pogovarjava.

Kljub skoraj vsakodnevnim stikom pa to ni isto, kot da bi sedel doma na kavču in govoril z njimi. Zato vedno komaj čakam praznike, da jih vidim in se objamemo. Težko je začeti na novo v tuji državi, kjer ne poznaš nikogar in ne znaš jezika. Vendar se z voljo in trdim delom da preskočiti marsikatero oviro. Sploh se mi zdi, da je dobro delo v tujini mnogo bolj cenjeno kot pri nas. In na srečo je v Nemčiji prebivalstvo zelo raznoliko, tako da vedno lahko najdeš Slovence ali prijatelje iz sosednjih držav, s katerimi se družiš in vsaj malo omiliš domotožje.«

Ker je njegova punca iz Rusije, morata seveda obiskati obe družini. Navadno gresta najprej v Slovenijo, potem pa v Rusijo, tako lahko praznujeta oba božiča. »Najlepše mi je, ko pridem domov in vem, da bomo dobro jedli, se zabavali, si izmenjevali darila in pogovarjali, kot da nikoli ne bi odšel. Prazniki so zame nekaj najlepšega. Vsi se dobimo pri mami, ona skuha večerjo, prideta babica in dedek, pa sestra in brat s svojim dekletom. Seveda se najemo do onemoglosti in poskušamo nadomestiti vse trenutke, ki smo jih med letom zgrešili. Smrekica je že postavljena, pod njo so darila in seveda celo večerjo komaj čakamo, da jih odpremo, kot takrat, ko smo bili otroci. Mami je srečna, ko se vrnem domov, še bolj pa babica in dedek. Moj dedek vedno govori, da je povsod lepo, doma pa je najlepše. Jaz pa pravim, da je dom tam, kjer so moji bližnji, in med prazniki, ki jih preživim z njimi, se res počutim doma. Všeč mi je tudi to, da ravno zato, ker se ne vidimo vsak dan ali vsak teden, potem še bolj izkoristimo trenutke, ko smo skupaj. Zato je božič zame še bolj poseben, odkar živim v tujini,« pravi Jan.

Slovenci v Nemčiji

Gospodarski kazalci in napovedi za trg dela pravijo, da se bodo razmere v letu 2016 nekoliko izboljšale, a je še vedno ogromno brezposelnih. Trenutno je v bazi Zavoda za zaposlovanje okoli 113 tisoč iskalcev dela, število prostih delovnih mest pa se giblje okoli tisoč. Številni zato odhajajo čez mejo.

Po podatkih je bilo junija 2015 v Nemčiji zaposlenih 9.835 Slovencev, kar pomeni 0,03 odstotka vseh zaposlenih v Nemčiji. Rast zanimanja Slovencev za delo pri njih pa beležijo predvsem od leta 2010. V obdobju od 2010 do 2015 se je namreč število slovenskih delavcev v Nemčiji povečalo za kar 39,4 odstotka. In kaj v Nemčiji Slovenci najpogosteje počnejo? Kot kažejo številke, jih 2.052 dela v predelovalni industriji, po več kot tisoč pa še v gradbeništvu, trgovini, storitvenih dejavnostih ter zdravstvu in socialnem varstvu.

Darko: »Hvaležen sem, da ujamem vsaj kakšen trenutek.«

Darkova zgodba je malo drugačna. »Pred dvema letoma sem izgubil službo. Pol leta smo z družino životarili. Hodil sem na vse mogoče razgovore in nikjer nisem dobil dela. Potem pa so mi ponudili delo v avstrijskem Linzu. Vendar je to pomenilo, da bom večino časa živel tam, brez svoje družine, brez žene in otrok. Imam dva majhna otroka, stara sta pet in sedem let. Z ženo sva se pogovorila in ugotovila, da ne bo šlo drugače, kot da službo sprejmem. Ko sem prišel v svojo novo sobo na severu Avstrije, sem se počutil tako osamljeno. Moja otroka sta odraščala, jaz pa sem vse to zamujal. Počasi sem se sicer nekako sprijaznil s situacijo, vendar mi je še vedno hudo. Vsak božič preživimo skupaj. Komaj čakam, da pride ta čas, da se lahko vrnem v Slovenijo in preživim čas s svojo družino, po drugi strani pa se vsakič, ko se skupaj usedemo za mizo in vidim svoje otroke, zavem, kaj vse zamujam. Zato so prazniki zame tako srečni kot tudi zelo žalostni. Moja žena vsako leto naredi pravo pojedino. Skuha vse moje najljubše jedi. Skupaj sedimo po več ur, se pogovarjamo, igramo. Vedno me počakajo, da se vrnem domov in skupaj okrasimo smrečico. Manca, to je mlajša hčerka, je za zadnji božič sama nataknila zvezdo na vrh smrečice. Ko sem jo gledal, sem ugotovil, kako zelo je zrasla in oči so se mi orosile. Žalostno je, da moramo zaradi dela zamuditi najlepše trenutke, a hkrati vsaj nekaj njih ujamemo. Kot je na primer božična večerja. Za to sem hvaležen.«

Slovenci v Avstriji

V Avstriji je zaposlenih več kot 14 tisoč Slovencev, predvsem v obmejnih regijah. Ljudje v Avstriji delo iščejo večinoma zaradi pomanjkanja delovnih mest doma in zaradi večjega zaslužka. Na zavodu za zaposlovanje opažajo, da so zaposleni v Avstriji običajno zadovoljni z delovnimi razmerami in odnosom delodajalcev, saj ti praviloma spoštujejo delovno zakonodajo.

Maja: »Rada se vračam domov.«

Maja sicer ne živi v tujini, ampak dela v Ljubljani, čeprav je rojena na Ptuju in tam je tudi celotna njena družina. »Že kot študentka sem živela v Ljubljani, zdaj pa sem tu dobila še službo. V vzhodni slovenski regiji je precej manj možnosti za zaposlitev kot tu, v Ljubljani. Zato sem se brez razmišljanja preselila sem. Trenutno živim s fantom, ki je iz Nove Gorice. Včasih greva med vikendom na obisk na Ptuj, včasih v Novo Gorico, včasih pa ostaneva kar doma, v Ljubljani. Na začetku je bilo zelo težko, saj sem se morala odpovedati svojim prijateljem – v resnici se mi je zdelo, kot da grem na drug konec sveta, pa sem še vedno v isti državi. Do doma imam dve uri vožnje, kar pomeni, da sem lahko doma, kadarkoli želim. A vseeno imam ogromno dela v Ljubljani, pa še nove prijatelje, zato se redkeje vračam,« pojasnjuje.

»Božič je bil od nekdaj moj najljubši praznik. Kot otrok sem komaj čakala, da pojemo večerjo in gremo spat, saj sem se naslednji dan zbudila in pod smrekico je bilo ogromno daril. Zbrali smo se in skupaj odprli darila, potem pa pojedli zajtrk. To so moji najlepši spomini iz otroštva. Zato se vsako leto za božič vračam domov, da spet podoživim te občutke. Letos grem že nekaj dni prej, da bom izkoristila čas, da obiščem vse in poklepetam z njimi. Odkar ima moja sestra majhna otroka, pa je božič še lepši, saj se skupaj spet veselimo Božička kot takrat, ko sem bila sama otrok. Vsako leto prižgem tudi svečko za babico, ki je ni več z nami, saj je ravno ona vedno pričarala najlepši božič. Spomnim se, kako mi je zvečer brala pravljice in pripovedovala o Božičku, ki se vozi po nebu. Skupaj sva ga poskušali zagledati. Po uro ali dve sva sedeli ob oknu in gledali v nebo. To zdaj počnem s svojimi nečaki, in ko bom imela svoje otroke, bom tudi njim povedala to zgodbo.«

Besedilo: Petra Znoj // Fotografije: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri