Zadnjo noč, ko sem pozvonila na njena vrata, mi je odprla: "Kaj, po knjigo si prišla? Pa ... veš ... Ne boš je dobila! Kar znajdi se! Sita sem te – te tvoje lahkotnosti, s katero plavaš skozi življenje ... Za nič se ti ni treba boriti, le roko stegneš in vse dobiš. Tokrat pač ne boš!" je povedala in mi zaloputnila vrata pred nosom.
Šok. Doživela sem največji in najbolj zahrbten udarec v dotedanjem življenju.
Pa ne zaradi knjige. Baudelaira sem znala na pamet, vse pesmi in njihove razlage sem imela v malem prstu. Šlo je za izdajo moje ljubezni do nje, zaupanja, vere v najin čist odnos! Tako me je prizadelo kot nikoli prej nič. Prizadela me je njena sposobnost dve leti igrati prijateljstvo, v sebi pa čutiti sovraštvo. In moja nesposobnost prepoznati to!!! Domov sem se privlekla z bolečino, ki mi je trgala želodec in srce.
Dobro, da smo kmalu potem odpotovali na morje, da je morska voda prevzela vase in nase moje razočaranje ... Morski valovi ljubljenega Bola na Braču so za vedno izbrisali njeno ime, bolečino in spomin.
Vstanem od pisalne mize in se napotim udobju mojega mehkega, rdečega kavča. Zamižim ...
Le s Saro se redno videvava in imava še vedno nespremenjen odnos –spremenjen je le v tem smislu, da je najina ljubezen poglobljena in odnos zrel, kot se le da. Tudi najina moža sta postala prijatelja. Moj mož je bil presenečen, ko je doživel, da mi ona, hitreje kot on, položi najlepši kos ribe in največjega škampa na krožnik. Da me objame kot sestro z neizmerno nežnostjo. Da mi še vedno hoče vse olajšati kot včasih, ko sva bili najstnici. Priznal mi je: "To je edina tvoja prijateljica, ki ji zaupam. Edina, ki te ima enako rada kot jaz. Vem, da ne boš sama, če bi se meni kaj zgodilo." Razumem, da je ljubezen energija. Ko enkrat steče med dvema človekoma, ne glede na spol, večno ostane. Traja tako dolgo kot življenje dveh, skozi katera je stekla in ju povezala v dokončni ples večne ljubezni.
