Pričevanje očividca o černobilski katastrofi

Pričevanje očividca o černobilski katastrofi (foto: profimedia) profimedia
6. 3. 2015

''Bilo je garaško delo in tvegali smo življenja, toda opravljali smo le svojo službo.''

Dne 26. aprila 1986 je v bližini ukrajinskega mesta Černobil eksplodiral reaktor v eni izmed največjih jedrskih elektrarn na svetu, pri čemer se je v zrak sprostilo na tisoče ton radioaktivnih delcev. Ognjeni zublji v reaktorju številka štiri so po nesreči divjali še devet dni. Zelo malo ljudem so povedali, če sploh komu, kako veliko in nevarno delo bodo morali opraviti v naslednjih dneh. Eden tistih, ki je vedel, kako obsežna je nesreča, je bil Anatolij Gubarjev, takrat 26-letni inženir v gasilskem bataljonu elektrarne.

"Bilo je 4. maja. Pravkar sem se vrnil domov. Ko sem odprl vrata, sem pred seboj zagledal moškega, ki je v roki držal mapo. 'Si ti Gubarjev?' me je vprašal. Odgovoril sem mu, da sem, on pa je dejal: 'Podpiši, da si prejel tole!' Na mapi je pisalo: Sodna zapoved. V eni uri se morate zglasiti na tem kraju srečanja. Oditi sem moral v Palačo pionirjev Ordžonikidze v okrožju Harkiv," opiše Gubarjev.

Reševalni akciji, ki je sledila, so se pridružili gasilci, piloti helikopterjev in medicinsko osebje z različnih koncev države. Ljudi je pozneje razjezila ugotovitev, kako malo informacij jim je bila pripravljena o katastrofi posredovati takratna sovjetska vlada (Ukrajina je bila do leta 1989 del Sovjetske zveze) in kako močno so se vladni možje trudili prikriti resnico.

"Še sanjalo se mi ni, kako obsežna je bila katastrofa. Na tretji strani Komsomolskaje pravde (ruski tabloidni časnik, op. p.) sem o tem 29. aprila prebral kratko novico, in to je bilo to. Pozneje mi je iz novic prepovedanih zahodnjaških medijskih virov, kot sta radijski postaji Glas Amerike in Svobodna Evropa, uspelo izvedeti več o tem." Gubarjev se spominja trenutka, ko so se zbrani odpravili proti elektrarni, da bi pomagali zajeziti nastalo škodo: "Tam je bilo okrog deset avtobusov. Nekdo se je hotel malce pošaliti, a ni bilo odobravanja. V tistem trenutku smo spoznali, da so okoliščine zelo resne in da je nekaj zelo narobe."

"V naslednjih petih dneh so sestavili ekipe, ki so se znale kosati z ognjenimi zublji. Vsi smo sprejeli dejstvo, da moramo v Černobil. Vkrcali smo se na avtobuse in odpeljali. Spremstvo, v okviru katerega smo potovali, se je zdelo neskončno. Spremljali so nas policijski avtomobili, naši inštruktorji in nazadnje še posebna gasilska vozila. Dve stvari sta mi od takrat ostali še posebej v spominu. Prva so bili vodnjaki, prekriti s plastično folijo, druga pa mlada družina, zakonca in dveletna hčerka, ki je poskušala na starem mopedu ubežati sevanju."

Mesti, najbližje jedrski elektrarni, sta bili Pripjat in Černobil in skupaj sta imeli 68 tisoč prebivalcev. Toda oblasti so evakuacijo začele šele 36 ur po nesreči. Ko se je evakuacijsko območje povečalo na premer 30 kilometrov, so evakuirali 130 tisoč ljudi. Reševalne ekipe so se noč in dan trudile zavarovati kontaminirano območje, ki je ogrožalo na tisoče in tisoče življenj. Piloti helikopterjev so reaktor zasuli z mešanico peska, svinca in bora.

"Vsi, ki so v Černobil prispeli prej, so bili oblečeni v nenavadna oblačila," pove Gubarjev, "nekateri so nosili bele jopiče in bele hlače, drugi pa modre. Ljudje so se vsak po svoje odzivali na to, kar se je dogajalo. Eni so bili previdni, drugi očitno nezadovoljni, spet tretji so se delali pogumne. Zdaj sem na lastne oči videl uničen betonski reaktor številka štiri in slaboten oblak pare, ki se je dvigal iz njega. Nad reaktorjem je vztrajal do 20. maja. Odpeljali smo se do reaktorja in se ustavili okrog 100 metrov stran. Od tam smo se na prizorišče nesreče lahko odpeljali le s pehotnim bojnim vozilom."

V Moskvi so se do takrat že zavedali obsežnosti jedrske nesreče in njenih tragičnih posledic, kljub temu pa so na kraj nesreče še vedno pošiljali reševalce, ki naj bi čim prej zajezili škodo in v elektrarni obnovili prejšnje običajne razmere. Ker se niso hoteli osramotiti pred radovednimi zahodnimi očmi, so vztrajali pri skrivnostnosti, zato je javnost še vedno dobivala le okrnjene podatke o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo.

"Naš bataljon je bil odgovoren za pogasitev požara in postavitev požarne zaščite v polmeru 30 kilometrov in v sami jedrski elektrarni. Na tem območju smo torej morali pogasiti vse možne požare. 19. maja ob približno 15.15 smo nenadoma zaslišali poziv: Bataljon! Pozor! Bodite pripravljeni v eni minuti! Čez nekaj minut sem se že vozil v karavani gasilskih avtov proti černobilski jedrski elektrarni," razloži Gubarjev, "zagledali smo pravokoten zabojnik, poln joda, v katerega smo morali pomočiti škornje, in mladega vojaka, ki je sedel ob cestni zapori. Bil je vidno prestrašen in ni vedel, kaj se dogaja."

"Potem smo začeli izvajati svoje naloge. Najprej je tja odšla prva ekipa reševalcev, čez pol ure pa se jih je odpravilo še več. Potem je bilo vse tiho in več kot uro smo čakali, dokler nam ni bilo ukazano, naj vzamemo dve cevi in se podvizamo." To je pomenilo, da so morali Gubarjev in njegovi kolegi vzeti dve cevi za gašenje požara in steči proti središču požara. "Stekel sem do gasilskega vozila, zgrabil cevi in tekel. Oblečeni smo bili v zaščitne gumijaste obleke, ki niso dihale, na obrazih pa smo imeli plinske maske," se spominja Anatolij.

"Major, narednik in strokovnjak za radioaktivno sevanje so nam povedali, da je tam, kjer smo bili, stopnja sevanja visoka dva rentgenska žarka na uro. Tik pred vrati je bilo 60 žarkov na uro, globlje v reaktorju pa se je sevanje samo še stopnjevalo. Ves čas smo morali nositi plinske maske, kar je bilo zelo težko. Znojili smo se po celem obrazu in čutili smo pomanjkanje zraka. Kljub temu pa smo morali vzdolž hodnika položiti cevi za gašenje, tako da je skoznje lahko tekla voda. V ta namen smo morali najprej najti konce že prej postavljenih cevi, jih povezati z našimi in pobegniti od tam. Ko smo videli druge gasilce, ki so se že vračali iz elektrarne, so bili vsi popolnoma preznojeni in izmučeni."

Nič čudnega, da so se Gubarjev in drugi znojili kot še nikoli. Temperatura v jedru reaktorja je dosegla neverjetnih dva tisoč stopinj Celzija, kar je dvakrat več od temperature lave. Grafitni moderator, ki ga uporabljajo za upočasnitev elektronov, zato da sproščajo večjo cepitev jeder, je eksplodiral in še vedno gorel, ogenj pa se je razširil po vsej elektrarni. To je bila posledica pokvarjenega reaktorja, ki je v ozračje sproščal odpadne jedrske delce.

"Od tu ni bilo več vrnitve. Čofotal sem po vodi, ki je bila povsod okrog mene, hodnik pa se je zdel neskončno dolg. Občasno sem zagledal katero od žarnic, ki so mi služile za nekakšen mejnik. Nazadnje sem prišel do stopnic. Še hitreje sem stekel. Na hodniku brez konca je vladala skoraj trda tema, dokler nisem nenadoma zagledal žarka svetlobe, ki je prihajala iz svetilke na tleh.

Združili smo cevi in s svetilko poskušali razsvetliti hodnik pred seboj, a je bil ta poln dima in temen. Slišali smo le pretakanje vode. Ko sem se vračal, sem imel občutek, da je že tako dolg hodnik še trikrat daljši kot prej, rokavi moje zaščitne obleke pa so bili čedalje težji. Ne spominjam se, kako sem prišel ven, najpomembnejše pa je bilo, da sem bil na varnem."

Ko so prišli na plan, je gasilce in druge reševalce takoj pregledal strokovnjak za sevanje in ocenil, kakšnemu sevanju so bili izpostavljeni. Gubarjev je absorbiral sevanje sedmih rentgenskih žarkov, njegov kolega Nick pa kar 20. Povprečni odmerek sevanja, ki naj bi mu bil posameznik izpostavljen v letu dni, naj bi bilo zgolj 3,1 žarka. Tveganje za rakasta obolenja je sicer večje, če se iz atomov v našem telesu začnejo sproščati elektroni, ki škodijo našemu DNK. Številni reševalci so v Černobilu prejeli velikanske odmerke sevanja, ki so pozneje v življenju privedli do resnih zdravstvenih težav. To je bil davek, ki so ga plačali za svoje požrtvovalno delo.

"Čistilci v jedrski elektrarni so pokazali najboljše človeške lastnosti, kot so nesebičnost, junaštvo, samožrtvovanje ter občutek za dolžnost in medsebojno pomoč. Nič posebnega ali junaškega ni bilo v tem, kar smo naredili. Bilo je garaško delo in tvegali smo življenja, toda opravljali smo svojo službo."

Gubarjev je morda res mislil, da opravlja le svojo službo, toda Sovjeti se niso strinjali z njim in so mu podelili najvišjo možno medaljo v času miru v državi, prvorazredno vladno medaljo za odličnost v času vojaškega služenja. Vsega skupaj je bil tam 35 dni in opravljal delovnik, dolg od dveh do 14 ur. Kakšni nevarnosti je bil pri tem skupaj z drugimi reševalci izpostavljen, je izvedel šele pozneje.

"Nikoli ne bom pozabil tiste mlade družine, ki je na starem mopedu hotela ubežati grozotam Černobila," se spominja, "ženska z otrokom, zavitim v odejo, njen mož v sami srajci, za sedežem mopeda pa plastična vrečka, v kateri je bilo vse, kar jima je uspelo vzeti s seboj, da bi začela novo življenje."

V tednih, ki so sledili, je umrlo več kot 30 ljudi, na stotine tisoče pa jih je utrpelo s sevanjem povezane zdravstvene težave in bolezni, kot je rak ščitnice. Toda če ne bi bilo pogumnih duš, kot je Anatolij Gubarjev, ki so tvegali svoja življenja za to, da so se spopadli z grozljivim černobilskim peklom, bi bile posledice jedrske katastrofe še veliko hujše.

Vzroki in posledice

Nesreča se je zgodila zaradi napačnih odločitev inženirjev v elektrarni o varnosti eksperimenta, ki so ga izvedli.

Glede na to, da se je nesreča zgodila na vrhuncu hladne vojne, je bila to prava piarovska katastrofa tako za Mihaila Gorbačova kot za celotno Sovjetsko zvezo, ki je razpadla pet let in pol pozneje. Gorbačov sam je povedal, da je bil Černobil glavni razlog za padec Sovjetske zveze, saj ljudje niso več zaupali vladi, ki jim je neposredno po černobilski katastrofi zatajila toliko dejstev.

Njene posledice so zaradi močnih vetrov, ki so nosili sevanje in radioaktivne delce, čutili celo prebivalci Skandinavije, Belorusije in Velike Britanije.

Ob černobilski nesreči je v ozračje ušlo stokrat več sevanja, kot se ga je sprostilo ob obeh atomskih bombah nad Nagasakijem in Hirošimo. Glavna zdravstvena težava, ki je dandanes povezana s Černobilom, pa je rak ščitnice, za katerim še vedno zbolevajo ljudje v Evropi in v Severni Afriki.

Sosledje dogodkov

1:00, 25. april  - Eksperiment: Inženirji poskušajo ugotoviti, kaj bi se zgodilo, če bi elektrarna delovala z oslabljeno močjo.

1:30 - Inženirji znižajo nadzorne palice, da bi simulirali izgubo moči v elektrarni.

1:05 - Moč upade: Moč v elektrarni drastično pade, in sicer na 50 odstotkov. Turbina se posledično izklopi.

12:00, 26. april - Moč upade prehitro in nadzorne palice se dvignejo.

12:30 - Inženirji nadaljujejo eksperiment, zadovoljni z njegovo varnostjo.

1:00 - Moč je še vedno prenizka, zato inženirji spet dvignejo palice, da bi se nadaljevalo jedrsko zlitje.

1:23 - Pojav velike napetosti: Zaradi dvignjenih nadzornih palic nenadoma zraste napetost, kar povzroči pregrevanje.

1:23 - Zaustavitev v sili: Aktivira se zaustavitev v sili, toda nadzorne palice potisnejo hladilno vodo iz reaktorja.

1:24 - Reaktor eksplodira: Elekrarno pretreseta dve močni eksploziji, ki povzročita uničenje strehe reaktorja.

1:30 - V nenadoma odprt reaktor vdre zrak, zaradi česar se vžge ogljikov monoksid.

1:35 - Prihod gasilcev: V elektrarno prispejo ekipe gasilcev, ki poskušajo pogasiti ognjene zublje v turbinah.

2:15 - Na kriznem sestanku minister za notranje zadeve nemudoma zahteva postavitev cestne zapore.

3:00 - Predsednika Gorbačova obvestijo o jedrski nesreči.

4:00 - Moskva prevzame nadzor: Vodilni možje se kljub temu ne zavedajo, da je reaktor eksplodiral in da uhaja radioaktivno sevanje.

6:35 - Na prizorišče prispejo nove gasilske enote, da bi pogasile požar v reaktorju.

7:00, 27. april - Merjenje sevanja: General Vladimir Pikalov zapelje mimo cestne zapore in izmeri stopnjo sevanja.

10.00 - Prihod helikopterjev: Helikopterji na streho reaktorja odvržejo pesek in svinec, da bi zajezili ognjene zublje v reaktorju.

Černobil danes:

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri