Čas obstaja samo kot 'a priori kategorija' v umu

Komik Dave Allen pravi o našem odnosu do časa in obsedenosti z uro: »Vse življenje se vrti okoli časa, ure, točnosti.« »Zjutraj vstajaš ob določeni uri, v službi se prijaviš ob uri, plačan si na uro, odjaviš se ob uri, ješ in greš spat ob uri. To počneš 40 let, in ko greš po vsem tem v pokoj, kaj dobiš za darilo? Usrano plastično uro!«

Kaj je čas in na kaj se nanaša beseda čas? Če besedo čas jezikovno uporabljamo kot samostalnik, je tako, kot da jo imamo za stvar. Pogosto si rečemo: »Nimam zadosti časa« ali pa: »Ko bi imel več časa, bi naredil to ali ono«. V resnici čas nima oporne točke v zunanjem svetu izkušenj, ki ga lahko vidimo, slišimo, otipamo. Obstaja kot nekaj nevidnega, nekaj abstraktnega, a kar je v našem umu na višji logični ravni kot 'stvar'. Emmanuel Kant je že pred tremi stoletji trdil, da 'čas' obstaja samo kot 'a priori kategorija' v umu. Čas torej obstaja kot konceptualna realnost oziroma kot razumevanje odnosov med dogodki, in ne kot nekaj, kar je v nas. Ko delamo razliko med dogodkom, ki se dogaja, in tistim, ki se je že zgodil, ustvarimo koncept 'oddaljenosti' med tema dvema dogodkoma. Poglejmo za primer zemljo, ki se vrti okoli osi. Pravimo, da 'čas', ki je potreben, da se enkrat zavrti okoli osi, predstavlja en dan. Tako ta dan razdelimo še na 24 enot ur in vsako uro na 60 minut in tako naprej. Vse se vrti okoli ure, s katero merimo in se orientiramo v času.

Časovna zavest – kronos in kairos

Vsak dan usmerimo naš um, pozornost, v naš občutek časa, preteklega, sedanjega, prihodnjega. Zakaj počnemo to? To po­čnemo, ker imamo posebno zvrst zavesti. Imamo »časovno« zavest, ki predvsem zaznava večkratne ravni časa. Na osnovni ravni izkustvenega doživetja merimo čas z dnevi, meseci, leti. To nam omogoča zaznavati količino časa, ki ga živimo. Vendarle dnevno usmerjamo pozornost tudi na neko višjo raven, ko se obrnemo na noter, ko premišljujemo o kvaliteti življenja, ki smo ga živeli v tistih 'časih'. Grki imajo različni besedi za ti dve plati časa. Grška beseda kronos opisuje linearni zunanji čas, ki ga merimo z uro. Označuje kvantitativni čas, ki se meri s številkami in enotami, da označimo časovno razdaljo med dvema dogodkoma. Kairos je oznaka za notranji, kvalitativni čas, ki ga ne moremo videti na uri kvaliteto izkušnje, ki jo doživimo ob dogodku. Gre za psihološki čas, ki ga ustvarjamo povsem subjektivno znotraj sebe.

Koliko časa imate?

Kot 'časovna' bitja, v katerih je čas navidezno vgrajen v vsak delček našega uma, vsi zaznavamo 'potek' časa. Vsi imamo prirojeno zavedanje o dogodkih, preteklih, sedanjih, bodočih, in to gre v naše dobro kot tudi v našo škodo, ker lahko psihološko živimo v vsaki od teh 'časovnih zon' in smo neizogibno nenehno vpleteni v časovno potovanje med temi zonami. Na osnovni ravni čas zaznavamo kot časovne stiske, probleme s časovnimi roki. Ko pogledamo na uro in vidimo, da smo pozni, si rečemo: »Kam je ves ta čas šel, kako je tako hitro minil?« Nenadoma smo se premaknili v 'psihološki čas', ki je povsem subjektiven. V našem otroštvu je 'čas' potekal poooočaaaassssiiii, zelo pogosto smo se dolgočasili. Zdaj se čudimo, zdi se, da čas poteka vse hitreje, dnevi, meseci, leta kar letijo. Na ta način in še številne druge načine izkušamo psihološki čas v našem umu in telesu v pozitivni ali negativni smeri.

Ali ste že opazili, da imajo nekateri ljudje ves čas, ki ga potrebujejo, in so drugi, ki jim ga nenehno primanjkuje? Ste opazili, da so nekateri ljudje organizirani in točni, medtem ko drugi niso? Zakaj nekateri z lahkoto dosegajo svoje cilje in drugi ne? Odgovor na ta vprašanja je v načinu, kako ljudje znotraj sebe kodirajo preteklost, sedanjost in prihodnost, tako da vedo, kateri dogodek je preteklost, kateri je sedanjost in kateri prihodnost. Tudi vi to počneta ali ne? Kako bi sicer vedeli, da ste že plačali svoje davke in da vam jih ni treba še plačati? Na srečo zagotovo veste razliko med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo.

Časovne črte

Vaša časovna črta je način, kako nezavedno shranjujete svoje spomine in kako nezaved­no veste razliko med spominom iz preteklosti in predstavo iz prihodnosti.

Kdo bi bili, če ne bi imeli svojih spominov? Psihologi že desetletja trdijo, da naše pretekle izkušnje določajo, kdo smo in kako se vedemo. Naša doživetja oziroma spomini so shranjeni v nas in čim več se jih z leti nabere, bolj vplivajo na nas. Naš način, kako shranjujemo spomine, in vsebina naših izkušenj vplivata na naše vrednote, osebnost in tako na naše življenje. To pomeni, da so naše trenutne izkušnje v veliki meri odvisne od tega, kakšne spomine premoremo. Časovna črta je naš osebni način, kako spomine kodiramo oziroma shranjujemo v nezavedni um. Način, kako si predstavljamo čas – preteklost, sedanjost, prihodnost, daje temelj za naše sposobnosti in omejitve.

Poiščite svojo osebno časovno črto

V čem je razlika med našimi spomini iz preteklosti in sanjarjenju o prihodnosti? Svojo časovno črto si lahko poiščete tako, da si izberete eno izmed preprostih vedenj, ki ga opravljate vsakodnevno: obuvanje, umivanje rok, česanje, umivanje zob itd. Zaprite oči in pomislite, kako ste počeli to pred sedmimi leti, ni treba, da se spomnite natančen primer. Samo predstavljajte si, da ste pred sedmimi leti to počeli. Nato pomislite, kako ste to počeli pred sedmimi dnevi. Zdaj pa pomislite, kako bi bilo, če bi to počeli ta trenutek. Nato si predstavljate, kako boste to počeli čez teden dni. Pomislite še, kako boste to počeli čez sedem let. Zdaj še enkrat poglejte vse te prizore, po čem se ločijo, verjetno ste si za vsakega izmed petih trenutkov v času ustvarili sliko. Poglejte te slike še enkrat, v čem se razlikujejo, če upoštevate naslednje zaznavne odtenke:

Kje so v prostoru?Kako velike so?Kako svetle so?Kako ostre so?Ali so črno bele ali barvne?Kako daleč so?Ali so mirujoče ali se gibljejo?

Prikličite si naenkrat vse predstave o dogodkih in opazujte razlike, tako da lahko opazite, na kakšne načine zaznavate isto početje v različnih časovnih obdobjih. Kako ločite, da se je nekaj dogajalo v daljni preteklosti, nekaj v bližnji preteklosti in v sedanjosti, bližnji prihodnosti in v daljni prihodnosti. Če vseh teh pet predstav, ki so v prostoru, v mislih povežemo med sabo, dobimo osebno časovno črto. Način, kako imamo organiziramo časovno črto, določa, kako učinkovito razmišljamo, čustvujemo in delujemo v življenju.

Vzhodnjaški in zahodnjaški tip časovne črte

Arabski čas

'V času' ali arabski čas je način, pri katerem se časovna črta razteza od spredaj nazaj, poteka skozi osebo ali se je dotika. Običajno je preteklost zadaj in prihodnost spredaj. Osebe, ki imajo takšen tip črte, nimajo pregleda nad časom, predvsem so v sedanjem trenutku, zanje časovni roki in točnost niso pomembni. Znajo uživati tukaj zdaj, ne obremenjujejo se s preteklostjo in prihodnostjo, kar je značilnost orientalskega sveta.

Anglo-evropski čas

'Skozi čas' ali anglo-evropski tip časa, pri katerem se časovno črta razteza od ene strani do druge. Preteklost je na eni strani in prihodnost na drugi. Oseba s tako črto vidi vse pred sabo in ima smisel za ravnanje s časom. Takšen tip časovne črte prevladuje v poslovnem svetu, kjer so pomembni točnost, načrtovanje in razporejanje časa. Zgodovinsko se je razvil v času industrijske revolucije, kjer se je zahtevala točnost prihajanja na delo v tovarno.

Skrivnost potovanja skozi čas

Čas ne obstaja v dimenzijah realnosti, obstaja v področju uma. Potovanje skozi čas se nanaša na veščino, kako lahko mentalno izvajamo 'časovna potovanja' nazaj in naprej po naši časovni črti. Nez­možnost premikanja po časovni črti nam lahko ustvari različne vrste 'časovnih težav', ki pa se kažejo tudi na telesni ravni. Tu gre za težave, da pogosto nismo tukaj zdaj, ker izgubimo čutno zaznavo sedanjega trenutka. To se dogaja, če nekdo živi preveč v preteklosti ali prihodnosti. Kot način, da ostanemo v sedanjosti, moramo jasno razviti zavedanje o svojih mentalnih potovanjih v preteklost in prihodnost, da se ne izgubimo v teh časovnih conah in tako zgrešimo tukaj in zdaj. Sedanjost – tukaj in zdaj je z vidika časa edina točka moči, kjer lahko aktivno izvajamo spremembe v svojem življenju. Tisti, ki se izgubijo v preteklosti, se lahko zataknejo v določenih nerazrešenih travmatičnih dogodkih in jih nenehno preigravajo v svoji glavi. Svojo zavest napolnijo s slikami, zvoki, občutki bolečin, kar jih potisne v neprijetna stanja nemoči. Prav tako se da 'zatakniti' v prihodnosti. Lahko se preveč osredotočimo na neobstoječo prihodnost s tem, ko se preveč poistovetimo s skrbmi in razmišljanjem, kaj vse neprijetnega se nam lahko zgodi. V prvem in drugem primeru zamujamo sedanjost, ki je edini čas, v katerem je vredno stalno živeti, druga dva lahko občasno obiskujemo.

Ena izmed ključnih veščin, povezanih s časom, ki jih moramo razviti, vključuje fleksibilnost zavesti, ki nam omogoča premikanje skozi časovne zone na tak način, da lahko združimo in uporabimo znanje ter modrost z vsake časovne perspektive. Pri tem je pomembno, da se ne zataknemo ali ujamemo v eni izmed časovnih zon. Pridobljeno znanje nam omogoča, da bolj učinkovito delujemo, tukaj zdaj in si ustvarimo dobro oblikovane cilje, ki nas motivirajo, da si ustvarjamo svetlo prihodnost.

Ni nam treba življenja, kot smo ga živeli včeraj. Če se rešimo tega predsodka, nas bo k novemu življenju vabilo nešteto novih možnosti.

CHRISTIAN MORGENSTERN, nemški pisatelj



Čas je snov, iz katere sem sestavljen.
Čas je reka, ki me odnaša, toda jaz sem reka;
je tiger, ki me raztrga, toda jaz sem tiger;
je ogenj, ki me požre, toda jaz sem ogenj.

JORGE LUIS BORGES, argentinski pisatelj

Igor Gregorc

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord