Čas je, da spregovorimo tudi o strupeni ženskosti

Čas je, da spregovorimo tudi o strupeni ženskosti (foto: profimedia) profimedia
17. 4. 2019

V uredništvu oxfordskega slovarja imajo navado, da vsako leto izberejo besedo leta. Lani je bila to beseda strupen, ki se je pojavila v več besednih zvezah od strupenega zraka do strupene politike. Vmes se je našla tudi strupena moškost.

Kaj je strupena moškost? To je šef, ki se odzove na zavrnitev spolne ponudbe tako, da žensko umakne s projekta, to je ljubimec, ki si omisli oralni seks tukaj in zdaj, to je prijatelj, ki objokani ženski zaradi spolnega nadlegovanje »svetuje«, naj »preboli« dogodek.

Uporaba besedne zveze strupena moškost ohlapno namiguje na moške, ki so na splošno neobčutljive zveri, kar pa seveda ni res. V resnici se nanaša na stereotipne moške lastnosti, sprejete in uveljavljene v kulturnem okolju, ki škodijo tako družbi kot moškim. Moč se preoblikuje v nasilje, samozavest v podrejanje drugih, stoicizem pa se spremeni v čustveno zakrnelost. Posledično moški ne znajo sprejeti zavrnitve in besedice ne, ne premorejo sočutja za druge in se včasih znajdejo v rubriki #JazTudi.

Toda, vsak guru, vešč svojega posla, vam bo povedal staro pravilo – kjer je jin, je tudi jang. Logično se torej postavi vprašanje, ali obstaja tudi strupena ženskost. Odgovor je pritrdilen, obstaja in jo lahko prepoznamo v različnih pojavnih oblikah. To je šefica, ki verbalno zlorablja podrejene in se nato izgovarja na predmenstrualni sindrom, to je partnerka, ki zavrača intimnost, dokler moški ne pristane na njene počitniške načrte, to je preveč 'empatična' svetovalka, ki stranki svetuje, naj prijavi lažni primer posilstva.

O strupeni ženskosti govorimo takrat, ko ženske izrabljajo svoj spol za pridobitev določenih privilegijev. Gre za škodljiva, posredna ravnanja, prikrita z nežnostjo, gre za obnašanje, ko se empatija spremeni v etično kratkovidnost. Enako kot strupena moškost je tudi strupena ženskost produkt globoke patriarhalne družbe in se je vanjo nujno poglobiti ter jo podrobneje raziskati.

Grozeča rast strupene ženskosti

Tradicionalno ženske vrednote, kot so empatija, sočutje, vzgoja, timsko delo (naj se izražajo pri ženskah ali moških), so ocenjene kot pozitivne za družbo. A tako kot smo se zmotili, ko smo postavili moške vrednote na piedestal, moramo biti previdni tudi ob navdušenju nad ženskimi vrlinami.

Ženske in moški sicer spadamo v isto vrsto, a smo različno vzgojeni, zato imamo tudi različne vloge. Moški imajo že dolgo fizično in družbeno prednost, ki jim omogoča, da so odkrito agresivnejši, medtem ko so bile ženske dolgo sistematično zatirane, zato so se morale naučiti subtilnejših spretnosti, ki so na bojnem polju prav tako uničevalne in učinkovite.

Enako kot strupena moškost škoduje tako moškim kot ženskam, velja tudi za strupeno ženskost. Razlika je le v tem, da strupena ženskost v javnem diskurzu še ni resnično obravnavana. Izpostavili so jo le v slabo premišljenih, hvalisavih in napihnjenih skupinah, ki zagovarjajo pravice moških. Vzrok je preprost: v mnogih kulturah so ženske šele pred kratkim začele prevzemati vodstvene položaje v javni sferi.

Število žensk je seveda še vedno nizko. Arhetipi, kot so dušeča mati, spletkarka, zoprna tašča in prijateljica, ki ti zabode nož v hrbet, so prisotni že tako dolgo, da se jih obravnava kot nujno zlo. A ta vrsta strupenosti bo verjetno doživela podjetniško »preobrazbo«, kajti ženske počasi zavzemajo svoj prostor v družbi in sprejemajo čedalje več odločitev. Želja po moči in prikrita agresija žensk bo vse bolj očitna, istočasno pa bodo zmožne povzročiti tudi večjo škodo.

Ženska proti ženski

Veliko se razpravlja o boljših delovnih mestih za ženske, toda zdi se, da je bilo pri tem spregledano neprijetno dejstvo: ženske so tudi agresivne, zlasti proti drugim ženskam.

V nedavni študiji je več kot 70 odstotkov žensk priznalo, da so jih sodelavke na delovnem mestu ustrahovale. Rezultati raziskave se ujemajo z ugotovitvami študije iz leta 2014, ki so jo opravili na inštitutu za raziskavo nasilniškega obnašanja na delovnem mestu. Pred petimi leti so potrdili, da je med nasilniki več moških kot žensk, občutna razlika pa nastane pri tarčah nadlegovanja. Pri moških je razmerje približno poravnano; strah vlivajo 57 odstotkom žensk in 43 odstotkom moških. Ženske so bolj negativne do lastnega spola, med njihovimi tarčami je kar 68 odstotkov žensk in le 32 odstotkov moških.

Številke pravzaprav niso presenetljive, kajti narekuje jih naravnanost družbe, v kateri so ženske po tradiciji nagnjene h kritiki žensk, največkrat v domačem ali zasebnem okolju. Prepoznavne so kot:

  • tašče s kanglico kerozina v roki, zmeraj pripravljene, da vžgejo kak prepir;
  • prijazne tete, ki spremljajo sleherni korak bližnjih (in žensk iz soseščine) ter videno pospremijo s ponižujočimi opazkami o samskem statusu;
  • prijateljice, ki med grizljanjem piškotov snujejo zarote, ki bodo drugim ženskam spodkopale položaj v družbi.

Podobno je tudi na delovnem mestu. Ženske imajo druge ženske pod nadzorom, sprožajo plaz govoric, grozijo s socialno izključenostjo in neodobravanjem. Takšno agresivnost je pogosto težko prepoznati, saj se skriva pod krinko sladkih nasmehov in prijaznih pozdravov. Priznati je treba, da so dame pri zanikanju in prijaznem pikanju svetovne prvakinje. »Oh, pozabila sem vpisati tvoj naslov med naslovnike vabila na zabavo. Kako neumna napaka,« »Mislila sem, da si ne želiš napredovanja, ker imaš otroke, na katere moraš misliti,« in »Nisem te poklicala za kosilo, ker si za mizo vedno tako tiha, da te skoraj ne opazimo,« so le nekateri prefinjeni stavki, s katerimi prikrito bodejo kot ježi.

Pri medsebojnih pritiskih so ženske temeljitejše od moških; njihove klike sicer izključujejo na drugačen način, a so po vsebini enako ali še bolj krute kot moške skupine. Na delovnem mestu boste sicer naleteli na kolegice, ki niso zlonamerne do obisti, a se nanje ne velja zanesti, kajti predane bodo nadrejenemu, tistemu, ki ima moč. Lahko bodo sočutne, lahko vam bodo ponudile prigrizek iz domače kuhinje, a če se boste pritožili nad šefom, ki vas spolno nadleguje, vas ne bodo podprle.

Naloga feminističnega diskurza je spodbujanje ravnotežja in enakosti v družbi, ki vključuje tudi posredovanje, ko gre za krivico do druge ženske, a to je le teorija. Pogosto so ženske navzven prijazne, po drugi strani pa izjemno uspešno blatijo druge ženske. Posegajo v spore, na videz seveda z mirovnimi nameni, v resnici pa z njimi manipulirajo in jim, če se le da, preprečijo, da bi mislile s svojo glavo. 

Izrabljanje »šibkosti«

Pripadnice tako imenovanega nežnejšega spola imajo napram moškim nekaj edinstvenega orožja v svojem arzenalu. Eno od njih je izraba »šibkosti«, ki jo spreminjajo v prednost.

Leta 2017 je neka ameriška medijska hiša ženskam ponudila možnost, da na prvi dan menstruacije ostanejo doma. Nekaj žensk je to zlorabilo. »Šefu samo povej, da imaš mesečno perilo, pa mu bo tako nerodno, da ti bo v zadregi samo prikimal,« so druga drugi delile nasvete. Druge so se izgovarjale na »družinske težave« in se na tak način izognile naduram, čeprav je bilo doma vse v redu. Nekaterim niso dišale določene delovne naloge in namesto, da bi odprle usta in povedale, katero delo jim bolj leži, so se izvlekle z »ženskimi težavami«. Šefice so bile pogosto skeptične ob takih izgovorih, ko je oddelek vodil moški, je takoj prikimal.

Nekatere ženske med nosečnostjo niso zmogle nesti niti prenosnega računalnika do parkirišča in so izsilile, da jim je torbo nesel nekdo iz pisarne. Skratka, so ženske, ki izkoriščajo svojo navidezno ranljivost sebi v prid. Prikazujejo se kot uboge revice, ki potrebuje pomoč. Opozorilo, da zaradi takšnih žensk, kratko potegnejo pridne, je seveda odveč.

Takšna, redna taktika za pridobivanje koristi je vedenje, ki škoduje splošnemu dojemanju sposobnosti in verodostojnosti žensk. Ženske se namreč na splošno obravnavajo kot »neprimerne« za določena delovne naloge. Takšno razumevanje bi seveda lahko spremenili, če bi več ljudi odkrito takoj spregovorilo o svojih željah in ciljih, o delovnem času in karieri, namesto da se ubadajo s stereotipi o ženskah kot šibkejšem spolu.

Na poti do svojih strateških ciljev nekatere ženske s pridom uporabljajo tudi spolnost; od nedolžnih pozdravov na koncu elektronske pošte »poljub, pogrešam te« do namigov za spolni odnos. Nič nenavadnega ni, da so delovni prostori polni spogledovanja, kar škodi vsem. Nekatere šefice v letih celo spodbujajo mlajše zaposlene, naj se lepo uredijo, naj se oblečejo seksi in si privoščijo globok dekolte. Cilj je na dlani: zapeljevanje moških na pomembnih položajih in lažja pot do cilja. Posredno lahko šefica seveda napreduje in zasede višji položaj.

Vsi našteti primeri kažejo, kako so ženske vpete v ohranjanje patriarhalne ureditve, saj iz tega tržijo koristi. Zatorej jih ne moremo niti oprostiti krivde niti jih označiti za žrtve.

Kaj se obeta v prihodnosti? Čedalje več žensk zaseda vodilne položaje in se vzpenja po hierarhični lestvici, zato se bo agresija žensk verjetno razvijala in postala podobna agresiji, ki jo zdaj označujemo kot moške vzorce. Študije so že potrdile, da imajo na vodilnih položajih moški in ženske iste, tipično moške lastnosti. Že večkrat je bilo izpostavljeno dejstvo, da so moški grozni, vendar jih zdaj ženske počasi dohitevajo. V zahodnih družbah se že pojavljajo dame, ki imajo na vesti kazniva spolna dejanja in zlorabe.

Dokler bodo ženske izkoriščale neke svoje lastnosti, delovale prikrito in rovarile pod navidezno prijaznostjo, bo takšno obnašanje prililo največ olja na ogenj proti enakosti. Hkrati bo spodbujalo patološko vedenje, s čimer se bo razdor le še poglabljal.

Odpraviti moramo mit, da moški ne more nikoli biti žrtev ženske, še zlasti ker se enakost med spoloma počasi povečuje. V anketi iz leta 2017 je vsak sedmi moški potožil, da ga je ženska spolno nadlegovala, vsako peto pritožbo na ameriško agencijo za enake možnosti pri delu zaradi nadlegovanja pa je spisal moški. Tudi moški trpijo zaradi stigmatizacije in sramu ter nosijo breme razširjenega prepričanja, da so moški vselej pripravljeni na seks in jih ženske ne morejo izkoristiti.

Mar to pomeni, da si je treba ženske podrediti, da ne postanejo »tako slabe« kot so moški? Seveda ne. Gibanje za obravnavo spolnega nadlegovanja in ustrahovanja na delovnem mestu naj vključuje zlorabe v vseh pojavnih oblikah.

Uničevalna prijaznost

Četudi ambiciozne ženske sprejmejo moč, so še vedno naravnane k všečnosti. Hočejo biti prijetne in ne želijo konfliktov. Spore rešujejo prikrito, z mehkimi metodami in s pasivno agresijo. Zaradi tega so povratne informacije neuporabne in posledično so skromni tudi rezultati podjetja. V neki založniški hiši je bila glavna urednica znana po tem, da je slabo delo podrejenih ponovno naredila sama, kar je počela, da se je izognila kritiki drugih. Vsi so jo seveda zaradi tolikšne »prijaznosti« imeli radi, vendar je izgorela in dala odpoved, medtem ko se podrejeni niso ničesar naučili  in niso prevzeli odgovornosti. Njena tako imenovana prijaznost je bila način nadzora in hkrati vzdrževanje svetniške podobe, kar pa ji je kot pokvarjena puška eksplodiralo v obraz. Za sabo je pustila pogorišče.

Empatija je zelo zaželena lastnost, a je tudi kontinuum s strupeno komponento. Dober primer je gibanje #JazTudi. Ko imajo čustva prednost pred vsem drugim, se bo vsakršno gibanje socialne pravičnosti znašlo na majavih tleh. Gibanje #JazTudi poganja empatija, ki pa je tudi ena največjih slabosti gibanja. Žensk v preteklosti niso jemali dovolj resno, zato je bila rešitev podpora sleherni ženski, da brezpogojno zaupa gibanju ter uduši vsako trohico skepticizma in resne preiskave. Nekatere feministke so v množičnem izražanju empatije potisnile v roke novo orožje sovražnim skupinam, ki menijo, da je gibanje prežeto z lažmi in da je pristransko. Sporočilo gibanja je tako izgubilo ostrino, kar je velika škoda.

Ko govorimo o spremembah, enakosti in pravičnosti, moramo vključiti vse človeštvo. Tega seveda ne moremo narediti tako, da kopljemo jarek med spoloma in postavljamo nasproti verjetno proti neverjetnemu, žrtev proti storilcu, dobro proti slabemu, svetnika proti grešniku. Takšni binarni sistemi škodujejo tako ženskam kot moškim. So bile ženske zapostavljene? Da. So ženske na splošno manj nasilne od moških? Da. So vse ženske enake? Ne. Znajo ženske uničevati vse pred sabo, vključno z drugimi ženskami? Da – in to je strupena ženskost.

Vir: News18.com

 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri