Carlos Pascual po sedmih letih življenja v Sloveniji o Sloveniji: »To je bila lepota iz škatlice.«

Mehiški pesnik, gledališčnih in filmar Carlos Pascual se je pred osmimi leti odrekel vsem krajem tega sveta, ki bi ji še lahko spoznal in tam živel, v prid 'enega ozemlja, ene regije, ki se razprostira na jugovzhodni strani Alp, med dolinami južno od Donave, v podaljšku Panonske nižine, v zaledju Jadrana'.

»Srečno naključje, ki je hotelo, da sem v tej deželi srečal žensko, ki mi je v roke položila svoje srce in življenje in ki je s svojim navdušenjem iz mene naredila slovensko-mehiškega pisatelja. Ki se je najprej zaljubila v moje zapisane besede in v imenu te ljubezni na kocko postavila svojo stanovitnost in trdnost svoje družine in ki ji je uspelo stkati čudežno vez, s katero so moje besede lahko nagovorile in morda prevzele slovenskega bralca z vsakim esejem in zapisom posebej,« je v predgovoru knjige 'Debeli zidovi, majhna okna', ki jo je z besedami 'Za Mojco, seveda' posvetil prav tej ženski, zapisal Carlos Pascual.

Zanimiva mala knjižica s pomenljivim naslovom nam ponuja nadvse dragocen, pa tudi redek uvid na Slovenijo in njene prebivalce. In čeprav nam videno v ogledalu morda ne bo vedno všeč, se gre tega odseva vendarle razveseliti.

• »Šele ko sem pri dvajsetih letih prebral roman anglosaksonskega avtorja, ki je brez pleteničenja zelo jasno pljunil na lastno deželo – Klimatizirano nočno moro Henryja Millerja -, sem lahko začel zavzemati distanco do ideološke strukture, ki mi jo je v možgane vbrizgnil uradni mehiški revolucionarni nacionalizem. Ob kavarniških omizjih, v kozmetičnih salonih in kantinah smo se lahko pritoževali o določenih zgodovinskih, socioloških pogojih ali celo o rasni strukturi naše domovine, toda nikoli nismo smeli podvomiti, da v srčiki naše nacije biva nedotakljiv beli duh; brezmadežni duh, ki smo se mu uspeli ves čas vztrajno izneverjati (razen kakšnih superjunakov, ki so bili v večini primerov že mrtvi); tarkat smo vsi živi in množica mrtvih predstavlja popoln polom, toda odeti v ogrinjalo nacionalne čistosti, ki nas je reševala.«

Avtor, ki pravi, da ne bi imel nič proti, če bi ga nekoč pokopali na Žalah, in ki ga boste v prestolnici morda že kmalu opazili na kolesu, je svoje izkušnje s Slovenijo in tu živečim prebivalstvom še dodatno osvetlil s pomočjo spominov na rodno Mehiko.

• »Kaj nisem bil prav jaz v prvih letih življenja v zdaj daljni Mehiki tisti, ki se ni prav rad oddaljeval od družinske hiše, vrta in materinega naročja? In ko sem prodiral v notranjost – ne le slovanskih ozemelj, temveč v notranjost ozemlja Srednje Evrope -, sem se spraševal: mar nisem bil morda tudi jaz tisti nekdo, ki je zaradi prepletenih strahov, ki so se mi pretakali po sinapsah možganov, vsaj bežno prepričan, kot tisti srednjeevropski pisatelj, da se bom nekega lepega dne pod odejami tudi jaz preobrazil v gromozanskega insekta? Tedaj sem ob sebi zagledal otroka, ki je potoval z istim vlakom, odet v grob oklep odraslega, ki si ga je bil izgradil v vseh tel letih življenja in ki je vse naokoli prepričeval, da sem to jaz – a je bila to zgolj vaja v apnenju človeškega lupinarja, ki si je na ne povsem zavesten način skušal zaščititi izjemno občutljiv kožni ovoj, ki me je sramotil -, medtem ko sem se spraševal: kakšna nenavadna genetska alkimija me je navsezadnje rešila, da nisem tudi jaz končal zavezan delu v mehiški verziji pisarne nezgodne zavarovalnice v Pragi?«

Skozi celotno besedilo se pretakajo prav takšna preizpraševanja identitete, tako nacionalne kot osebne, ki nam omogočajo v današnjih časih preredek pogled: pogled od zunaj nase.

• »Pripotoval sem torej v Slovenijo, ne toliko zato, da bi jo odkril in razumel, temveč da bi opazoval človeške drame na tem specifičnem ozemlju in najvzhodnejšim delom Alp, Jadranskim morjem ter začetkom panonske stepe. Ko me sprašujejo o problemih Slovenije, ko me sprašujejo o vgrajenih značilnostih slovenskega naroda, o njegovih glavnih črtah, najvidnejših potezah, ponavadi odgovarjam enako: ne govorim rad o značilnostih Slovencev, ki bi jih lahko določil kot del neke nacionalne esence; vedno govorim zgolj o človeških črtah, o značilnostih vseh nas, lahko pa seveda skušam spregovoriti o tistih, ki so zaradi socialnih, zgodovinskih in kulturnih pogojev, kot tudi, če želite, genetsko podedovanih danosti bolj pogoste in jih zato najdemo poudarjeno izražene med prebivalci, ki naseljujejo ozemlje, ki ga za zdaj še vedno vsi imenujemo Slovenija.«

To osvežujoče branje tako za posameznika kot za nacijo vam za konec lahko le še - tako kot druga pisateljeva dela, še posebno leta 2015 izšla zbirka esejev O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih - toplo priporočamo.

Pocket Teater Studio

Carlos Pascual že štiri leta vodi tudi Pocket Teater Studio. V tem miniaturnem gledališču dela delavnice, gosti predstave in koncerte ter prireja neodvisne kulturne dogodke.