Bruno Šimleša svoji 7-letni hčerki (in vsem nam): »Zaslužiš si vso ljubezen tega sveta!«

Bruno Šimleša svoji 7-letni hčerki (in vsem nam): »Zaslužiš si vso ljubezen tega sveta!« (foto: profimedia) profimedia
8. 2. 2017

»Ti si posebna že s tem, da si živa, tako da si zagotovo zaslužiš ljubezen. Vsi ljudje si zaslužijo ljubezen. Morda se tega ne zavedajo in morda čutijo, da si ljubezen ne zaslužijo, ker so imeli težke življenjske izkušnje, vendar vseeno trdim, da si vsi zaslužijo ljubiti in biti ljubljeni.«

Trenutek rojstva knjige Bruna Šimleše Umetnost življenja se je zgodil na običajen pomladni dan leta 2014, ko je priljubljen avtor knjig s področja psihologije in duhovnosti bral Starševski manifest, ki ga je napisal ob rojstvu svoje hčere. Takrat je namreč ugotovil, da njegove najbolj izjemne zamisli prihajajo iz srca vedno, kadar ima v mislih svojo hčer, čeravno so tako nastale vrstice nato namenjene vsem njegovim bralcem.

  • »Ko boste torej prebrali stavek: 'Ti si vredna ljubezni,' je seveda ta namenjen tudi moji hčerki, vendar je vsekakor namenjen tudi vam. Morda se bo moškim zazdelo malce čudno, ko bodo opazili, da pišem za žensko, vendar je ta knjiga namenjena vsem moškim in ženskam, ker si vsakdo zasluži takšen ljubezenski ton, s kakršnim govorim svoji hčerki. Verjamem, da boste odkrili, da je knjiga napisana ravno za vas, z vašim jezikom srca.«

Oče neke deklice iz srca!

dojenčekKo smo v roke vzeli knjigo Bruna Šimleša, smo se na njegov nagovor hčeri kaj hitro navadili in že po nekaj straneh jasno začutili, da so njegove tople misli in globoki uvidi resnično namenjeni vsem njegovim bralcem. Prav dejstvo, da njegov nagovor velja deklici, nas je kvečjemu še opogumilo, da smo bili pripravljeni 'tvegati' in si njegove besede brez običajnih zadržkov ob prebiranju podobne literature vzeti toliko bolj k srcu. Še več. Njegovo navdihujoče novo delo je prav zaradi jasno razvidne čistosti namere, da enega od njemu najljubših ljudi na tem svetu spodbudi k umetnosti ustvarjanja ljubezni polnega življenja, toliko bolj dragoceno. Ponuja namreč uvid v najbolj intimen tok misli, zaradi česar bo večina bralcev te knjige mestoma popolnoma pozabila, da gre hkrati tudi za priznanega avtorja in strokovnjaka.

Knjiga Umetnost življenja, s katero želi svojo hčerko in bralce naučiti ljubiti najprej sebe in nato še druge, je skratka branje, ki mu zaradi posebnosti čustveno osebnega nagovora prav gotovo ne boste mogli očitati domišljavega pokroviteljstva ali hladnega intelektualizma. Brunu Šimleši je tokrat namreč uspelo tudi tisto nemogoče. Ubesedil je neubesedljivo tako, da je svoje srce prelil v misli in besede, te pa nato še direktno na papir.

Medtem, ko je v knjigi z osmimi poglavji, ki naj bi pomenile tudi osem stopnic do razumevanja, kako polno, pristno, modro in odgovorno živeti svoje življenje že tukaj in zdaj, pisal o vseh mogočih pojavnih oblikah ljubezni v našem življenju, pa se bomo v nadaljevanju posvetili le enemu od njih, namreč tistemu vidiku, za katerega se zdi, da je pravzaprav nekakšen predpogoj, da svoja življenja in srce sploh odpremo največjemu čudežu življenja, ki mu pravimo ljubezen.

Bodi samosvoja, ne od nekoga drugega!

  • »Tvoje življenje je tvoje! Ni igračka drugega. V življenju se lahko hecaš, vendar se ne hecaj z življenjem. Življenje je sveto, in tvoje si zaluži, da skrbiš zase.«

Že v prvih nekaj poglavjih skuša Bruno Šimleša dopovedati svoji hčerki, da je njeno življenje le njeno in da z njim ne gre odlašati ali dopuščati, da ji ga kdo ukrade.

Veliko ljudi namreč počne prav to. Čakajo, da se bo nekaj v njihovih življenjih spremenilo, pa naj gre za odplačilo kredita, menjavo službe ali selitev otrok, da bodo lahko zaživeli tako, kot si v srcu želijo. Za te ljudi je gotovo eno: njihovo življenje ni več njihovo. Prav tako veliko preveč ljudi dovoli, da jim drugi ukradejo življenje tako, da odločajo namesto njih ali dovolijo, da njihova mnenja vplivajo na njihovo samospoštovanje. Vse te ljudi med drugim druži predvsem strah pred veliko svobodo neskončnih možnosti izbiranja. Ker izbira pomeni tudi sprememba, se ti ljudje zatečejo v navidezno varne umetno ustvarjene kalupe in se tako odrečejo čudovitemu daru umetnosti ustvarjanja lastnega življenja.

Nasprotno pa Bruno Šimleša svoji hčerki (in vsem nam) polaga na srce, da se je rodila zato, da bo samosvoja, in ne od nekoga drugega!

  • »Tvoja glavna odgovornost je, da skušaš živeti v skladu s svojim poslanstvom. Čudovita novica je, da ti ljudje, ki prav tako živijo v skladu s svojim poslanstvom, tega ne bodo zamerili. Tudi, če se bodo vaša poslanstva razlikovala, ljudje, ki živijo v skladu s svojim poslanstvom, cenijo svetost truda drugih ljudi, ki poskušajo početi enako. Ni pa tako dobra novica, da ti bo to zamerila večina ljudi v tvojem življenju. Večina ljudi, s katerimi boš prišla v stik, ne bo cenila tvoje pristnosti, temveč bodo želeli, da izpolniš njihova pričakovanja, ki jih imajo do tebe. Vendar ne skrbi glede tega. Mnenja tistih, ki jih svetost življenja ne zanima, naj te ne skrbijo. Ni ti treba skrbeti niti za mnenje tistih, ki se bolj ukvarjajo s tvojim namesto s svojim življenjem. Ni se ti treba obremenjevati z mnenjem ljudi, ki ne poznajo ne tebe ne sebe, ker če bi poznali sebe, bi vsaj poskušali živeti v skladu s tem, kar v resnici so, takšni ljudje pa cenijo tudi pristnost drugih.«

Pristno življenje ima torej svojo ceno, ki pa jo je zaradi njega izjemnih darov vendarle vredno plačati. Vse kaj drugega bi bilo neumno in nesmiselno, še meni Šimleša, pa četudi bi se zaradi vztrajanja na poti pristnosti kdaj počutili tudi osamljeni ali v dvomih.

Šimleša je na tej točki neomajen ...

  • »Ni se ti treba dokazovati drugim. Ljubezen v tebi je najboljši dokaz tvoje vrednosti. Sposobnost ljubiti in pripravljenost, da še bolj okrepiš svoje srce, so najboljši dokaz, da si dragocena. Potrditve tega ti ni treba iskati pri drugih ljudeh, še posebej ne pri tistih, ki s svojim življenjem dokazujejo, da niti ne razumejo niti se ne želijo naučiti razumeti svetosti življenja. Takšne ljudi je treba sprejeti takšne, kakršni so, in sprejeti, da jih tebi ni treba spreminjati, niti dopustiti, da njihove besede vplivajo nate. Ni jih treba omalovaževati, vendar je treba zmanjšati njihov vpliv na tvoje življenje. Ne zaslužijo si imeti ključnega vpliva nate, ker jim ni ključnega pomena, da spoznajo sebe in življenje. Tvoje življenje si zasluži boljše, tvoje srce si zasluži boljše. Ti si zaslužiš boljše!«

Življenju daje smisel ljubezen

In tako kot ona, si tudi vsi mi zaslužimo bolje.

Zaslužimo si živeti življenje, ki je naše lastno in premore smisel. Tega mu daje ljubezen. Ki ni samo čustvo ali nekaj, kar čutimo s srcem, temveč je nekaj, kar čutimo z vsem svojim bitjem. Ljubezen, pravi Šimleša, namreč ni le nekaj telesnega, temveč nekaj, kar ima opravka z dušo.

»Ljubezen daje smisel vsemu, kar je, kar obstaja. Vse, kar obstaja, obstaja zaradi ljubezni. Tudi ti si nastala, da bi ljubezni dala še en glas, še eno unikatno barvo v mavrici obstoja. Čeprav je živeti ljubezen del življenjskega poslanstva vseh ljudi, jo bo vsakdo živel na svoj unikaten način,« še piše Šimleša in nadaljuje: »Vsi ljudje si zaslužijo ljubezen. Morda se tega ne zavedajo in morda čutijo, da si ljubezni ne zaslužijo, ker so imeli težke življenjske izkušnje, vendar vseeno trdim, da si vsi zaslužijo ljubiti in biti ljubljeni.«

Ker je ljubezen tako pomembna, si seveda zasluži naš čas in pozornost. Vendar pa bi bilo napačno, če bi ljubezen videli le kot še eno obveznost ali nalogo, ki jo je mogoče oddelati. Ljubezen je namreč veliko več kot to. Je tisto, kar smo mi sami v svojem najintimnejšem smislu in nas določa kot bitje.

Da pa bi to zares razumeli, je prav, da se na tem mestu ustavimo pri enem od ključnih poudarkov v Šimleševi Umetnosti življenja.

Ko Bruno Šimleša govori o ljubezni, pri tem namreč še zdaleč nima v mislih zgolj partnerske ljubezni. Nasprotno. Ljubezen nikakor ne zmanjšuje zgolj na eno od njenih pojavnih oblik.

»Partnerska ljubezen je lahko izjemna in te lahko popelje do najvišjih življenjskih vrhuncev, a je enako plemenita in sveta kot vse druge ljubezni,« je jasen Bruno Šimleša. »Ljubezen do prijateljev, ljubezen do staršev, ljubezen do otrok, ljubezen do umetnosti, ljubezen do življenja, ljubezen do boga, ljubezen do svobode, ljubezen do spoznanja ... vse to so ljubezni, ki so enako plemenite in pomembne kot partnerska ljubezen.«

Vse te ljubezni, pravi Šimleša, se med seboj razlikujejo le po tem, kako jih živimo, zagotovo pa ne po tem, koliko nas približajo svetosti življenja. In prav vsaka od teh ljubezni (naj bo do prijateljev, otrok ali spoznanja) ter z njimi vsak ljubezenski odnos nas še približa uresničevanju našega poslanstva.

oče in hči

Šteje ljubezen, ne tisti 'nekdo poseben'!

Tudi zato Brunu Šimlešu zaledeni kri v žilah vsakič, ko zasliši slavke: 'Nimam nikogar posebnega, vendar vsaj ljubim svoje otroke.' ali ' Nimam nikogar posebnega, vendar vsaj ljubim svoje prijatelje.'

  • »Kri v žilah mi zaledeni zato, ker besedi 'vsaj' in 'ljubim' nikakor ne bi smeli stati druga zraven druge. Ljubezen je vedno glavna življenjska nagrada, zato si noben ljubezenski odnos ne zasluži, da ga obravnavamo kot tolažilno nagrado. Ljubezen je tisto, kar vsemu drugemu daje smisel. Vsaka ljubezen in vsak ljubezenski odnos dajeta smisel vsemu drugemu, kar je v življenju. Ta grda misel 'ampak ljubim vsaj svojega otroka' zares tragično omalovažuje ljubezen. Ljubezen do otroka in ljubezen samo. Vendar si ljubezen tega ne zasluži. Življenje si tega ne zasluži. Vsako zmanjševanje svetosti ljubezni kaže, da pravzaprav sploh ne vemo, kaj je ljubezen. Kaže, da ne razumemo, kdo smo. Kaže, da ne razumemo, da smo pravzaprav mi sami ljubezen.«

In zato Šimleša svoji hčerki daje na srce naslednji, naravnost izjemen očetovski nasvet (za katerega nam je žal, da ga v njenih rosnih letih nismo bili deležni tudi mi sami):

  • »... popolnoma zgrešeno se je pritoževati, da nimaš nikogar posebnega, zato ker imaš nekaj posebnega. Ljubezen je nekaj posebnega. Cilj je imeti ljubezen, in ne eno 'posebno' osebo, s katero boš živela ljubezen. Vsaka oseba, s katero živiš ljubezen, je posebna zato, ker je ljubezen posebna sama po sebi.«

Po Šimlešu je torej ljubezen (in ne ljubezenski partner) tista, ki nam daje občutek smiselnosti in celovitosti, na kar smo pozabili, ker nas drugi neprestano prepričujejo, da je romantična ljubezen tista, ki bi po njihovem morala biti na piedestalu, češ da ima posebno moč, ki je druge ljubezni nimajo.

  • »O njej pišejo pesmi, romane, o njej snemajo filme.«

A čeprav ima romantična ljubezen v naši družbi največ pozornosti, si po mnenju Šimleša tega ne zasluži, še manj pa si vse ostale ljubezni zaslužijo, da jim zaradi nje pripisujemo manjši pomen.

  • »Ne ujemi se v zanko, ko te bodo drugi obsojali, da si neuspešna v ljubezni samo zato, ker nimaš 'nikogar posebnega'. To je njihov problem in ne dovoli, da postane tvoj! Veliko bolj modro je razvijati sebe in druge ljubezenske odnose ter ustvariti temelje za zdravo partnersko ljubezen, kot pa se sprijazniti z zvezo, ki ne slavi ljubezni, le zato, da boš v očeh drugih videti uspešnejša. Lepotica moja, veliko bolj modro je biti uspešna v očeh ljubezni kot pa v očeh ljudi, ki ignorirajo ljubezen. Res je, da so ti ljudje pogosto kar glasni, vendar naj te ne briga zanje. Spomni se, kar sem zapisal prej – ni ti treba jemati resno ljudi, ki življenja ne jemljejo resno. In ne boš jih resno jemala, če boš predano živela vse ljubezenske odnose, ki jih imaš trenutno v življenju.«

S temi besedami zaokrožujemo našo kratko predstavitev še ene izjemne knjige, ki vam jo toplo ...

Priporočamo v branje!

Umetnost življenjaUmetnost življenja Bruna Šimleša je navdihujoče delo, polno pronicljivih misli, ki jih boste želeli podčrtati in se k njim vračati vedno znova. Ker na tem mestu vendarle nismo uspeli zajeti vse širine tega globokega in srčnega dela, vas želimo spodbuditi, da si knjigo ob priliki vzamete v roke. Ne bo vam žal!

Bruno Šimleša (roj. 1979) je hrvaški avtor knjig s področja popularne psihologije in duhovnosti, ki se na vabilo slovenskih knjižnih založb neredko mudi tudi v Sloveniji. Doslej je objavil osem knjig; Ljubeznoslovje in Šola življenja (prevedeni tudi v slovenščino) sta bili med največjimi uspešnicami na omenjenem področju. Njegove knjige so prevedene tudi v srbščino in makedonščino.

Šimleša je leta 2002 diplomiral iz sociologije v Zagrebu, dve leti vodil oddajo Svaki dan, dobar dan na hrvaški televiziji in redno sodeluje s številnimi mediji na območju nekdanje Jugoslavije. Trenutno piše tedensko kolumno za Jutarnji list. Žensko združenje za boj proti raku Sve za nju mu je v 2016 podelila nagrado VAM za pomoč onkološkim bolnikom in ozaveščanje javnosti o problematiki raka.

V kolikor bi si želeli srečati avtorja tu predstavljene knjižne novosti, ste vabljeni na eno izmed njegovih srečanj z bralci, ki bodo prav te dni potekali po Sloveniji.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri