Bronja Žakelj (avtorica knjige Belo se pere na devetdeset) o borbi z rakom in bolečini

Bronja Žakelj (avtorica knjige Belo se pere na devetdeset) o borbi z rakom in bolečini (foto: ALEKSANDRA SAšA PRELESNIK) ALEKSANDRA SAšA PRELESNIK
7. 11. 2018

Bronja je danes stara 49 let. Pri 14 letih je izgubila mamo. Umrla je za rakom. 

Nekaj let zatem je za rakom zbolela še sama. Komaj dobro se je pozdravila, ko se je v gorah ubil njen mlajši brat Rok … O krhkosti odnosov, minljivosti ljubezni, soočanju s smrtjo, boleznijo, upanjem in hrepenenjem je zdaj napisala knjigo Belo se pere na devetdeset. In bila v njej iskrena do konca.

Kako to, da ste se svoj prvenec, avtobiografski roman, odločili napisati prav zdaj?

Rada pišem, vedno sem rada pisala, a ko sta bila otroka še manjša, sem bila čez vikende in ob popoldnevih raje z njima, kot da bi se z računalnikom zapirala v svojo sobo. No, otroka sta potem zrasla in moja knjiga je tu. Ko sem pisala, sem pisala predvsem zase, želela sem napisati nekaj takega, kar bi tudi sama z užitkom prebrala. O temi nisem prav veliko razmišljala, saj se mi je zdela moja zgodba in zgodba moje družine dovolj zanimiva.

In tu ne mislim zanimiva za tistega, ki bi to moje pisanje morda kdaj bral, temveč zanimiva predvsem zame. Tako je nastala pripoved, ki v prvem delu opisuje moje otroštvo, ki sem ga s starši, babico Dado in bratom Rokom preživljala na Vojkovi v Ljubljani. Majhno in zakajeno kuhinjo smo si delili z obiski, ki so k nam vedno prihajali nenapovedani. Kar pojavili so se. Včasih niti pozvonili niso na vratih. S svojimi zgodbami so bili nepogrešljivi del mojih otroških dni.

Tako kot štafeta mladosti, Gavrilovićeva pašteta, borosane, sir Zdenka, pancerji Dynafit, Bojan Križaj ali pa dejt in gringo. Imela sem idilično otroštvo, ki pa se je končalo ostro in v hipu, ko mi je konec osnovne šole za rakom umrla mami. Življenje se je potem obrnilo v čisto drugo smer in knjiga prav tako.

Vaša knjiga je pretresljiva, a hkrati duhovita pripoved o vas, vaši družini, odraščanju v sedemdesetih, osemdesetih. Tudi roman o bolezni, izgubi. Kaj se zgodi z otrokom, ko mu umre mama?

Moč, ki jo ima smrt mame, je tako silna, da spremeni vse, česar se dotakne. Ne žaluješ samo za tistim, česar ni več, temveč žaluješ tudi za tistim, česar nikoli ne bo. Moje mame na moji maturi, moje mame z mojim otrokom, moje mame z mojo knjigo. Življenje je po smrti za vedno razpadlo na tisto prej in na tisto potem. Prej, ko je bila mami še živa, in potem, ko je ni bilo več. In vmes je točka nič, točka smrti.

Včasih imam občutek, kot da sem se za vedno zataknila v njej in kot da jih imam še vedno 14. In zato imam vsak rojstni dan še vedno v grlu kepo. Pa ne zaradi let, ki se nabirajo, ampak zaradi torte, ki si jo moram speči sama. Seveda je normalno, da si pri petdesetih spečeš torto sam, a meni se zdi, da bi mi jo morala speči mami. Sliši se malo čudno, verjetno, a tako to je.

Med prebiranjem vašega prvega romana me je navdušila vaša sposobnost pomnjenja. Od kod ta občutek za popis detajlov?

Zelo živo se spomnim stvari, sploh tistih pred mamino smrtjo. Ko je mami umrla, smo namreč živeli naprej, kot da se ni nič zgodilo. O mami ni govoril nihče, če sem se želela pogovarjati o njej, se je tema pogovora hitro zamenjala. Včasih se mi je zato zdelo, kot da je nikoli sploh ne bi imela zares, zato sem si v glavi znova in znova risala slike, ko je bila mami še živa. In ko sem se lotila tega pisanja, so te slike oživele, vse je bilo spet tu. Morda sem tudi zato po kakšnih 30 straneh preteklik zamenjala s sedanjikom. Veliko udobneje sem se počutila, ko sem napisala: Rečejo ti Mita in jaz ti rečem mami, kot ko sem napisala: Rekli so ti Mita in jaz sem ti rekla mami.

Pogrešali ste jo ...

Zelo. Dan po pogrebu smo šli že na morje, šli smo naprej od točke, kjer smo končali, šli smo naprej, kot da se ne bi nič zgodilo. A bolj ko se žalovanju izogibaš, bolj te to grabi za vrat. In tišina po smrti je najslabša izbira. Izgube ne moremo kar izbrisati in se delati, kot da je ni, predvsem pa to ne moremo narediti brez škode. Razumem in vem, da so nama z Rokom vsi želeli dobro, a tišina je bila glasnejša od vsega joka in vseh kričanj.

Zgodilo pa se je še nekaj, kar me je povsem pretreslo. Krivila sem mami, ker je odšla, me zapustila. Srečevala sem jo v sanjah, tekla sem za njo po ulicah, želela sem, da me objame, a skoraj nikoli se me ni niti dotaknila. Če se me pa je, je njena roka hitro zdrsnila z mojih las. Najhuje je bilo neko noč, ko sem jo končno našla na železniški postaji. Stala je na tovornem vagonu in ob sebi je imela dva otroka, dva nova otroka, ne mene in Roka.

In jaz sem potem kričala vanjo, klicala sem jo, a vlak je odpeljal in ona se je odpeljala z njim. Ta občutek zapustitve je bil grozljiv … Ko sem svoje sanje zaupala Dadi, mi je v želji po tolažbi dopovedovala, kako me je imela mami rada, kako smo se igrali … enako so ravnali tudi drugi ...

Pa so te besede tolažbe pomagale?

Ne, niso. Sanje so se ponavljale in ponavljale. Pomagalo pa mi je pozneje nekaj drugega. Ko sem delala intervju z otroško psihologinjo, ki je tudi sama imela raka, mi je dejala: 'Moj najhujši strah je bil, da bi zapustila svoje otroke. Ker vem, v kakšnih stiskah se po smrti mame znajdejo otroci.' Potem sem ji povedala, da je mami umrla tudi meni, povedala sem ji o svojih sanjah. In ona je rekla nekaj preprostega, a tako zelo čarobnega. Rekla je: »To je normalno.« Rekla je, da je to le ena od reakcij otroka na mamino smrt. Ker mama ne sme umreti, ker ga ne sme zapustiti, ne sme odpovedati, ne sme oditi. Nikoli. In ko sem to slišala, ko mi je nekdo dal legitimno pravico do teh čustev, takšnih sanj nisem imela nikoli več. Neverjetno …

Med prebiranjem knjige sem se smejala, a tudi jokala. Še posebej so me presunili prizori, kjer opisujete, kako ste v prvem letniku fakultete izvedeli, da imate raka. Pokazali ste izjemno moč v boju z boleznijo, od kod ste jo črpali?

Ne vem, od kje sem črpala moč … Konec koncev … kaj drugega mi je pa preostalo? Sicer pa, veste, od zunaj so stvari precej težje, kot so v resnici. Ko se enkrat znajdeš v takšnem položaju, greš pač dalje. Jasno, sem pa tudi sama imela težke dni. Včasih me je bilo strah, da mi ne bo uspelo. Strah me je bilo smrti. Umiranja. Kemoterapij, obsevanja. In takrat, ko te je strah, je tako zelo dobro, da ti nekdo da pravico do tega strahu. Takrat tolažb in razlag, kako bo vse še dobro, ne potrebuješ.

Potrebuješ pa nekoga, ki ti bo rekel: »Seveda, da te je strah. Tudi mene bi bilo strah.« To sta znala Urban, moj takratni fant, in moja zdravnica. In ob njiju je strah, ko je bil enkrat izrečen na glas, izzvenel. In izzveneli sta stiska in tesnoba. Morda se sliši preprosto, ampak ni tako, saj je strah pred lastno smrtjo tako močan, da so puhlice, prazne fraze in oguljene spodbude najlažja izbira. Sicer pa se mi ob spopadanju z boleznijo zdi najteže, če se zapreš v svoj svet. Dosti lažje, vsaj meni, je, če se čustva porazdelijo. Tako gre k vsakemu en delček bolečine in k vsakemu tudi en delček upanja.

Vaši mami niso povedali, da umira za rakom. Vas je bilo strah tega, da bi tudi vam kaj zamolčali?

Ja, to, da mami niso povedali, da je tako bolna, me je obremenjevalo tudi, ko sem zbolela sama. Bala sem se, da tudi meni ne bi po pravici povedali, kaj je v resnici z menoj. Bala sem se, da bi mi vzeli tudi mojo smrt, mojo bolezen. Zdi se mi pomembno, tako zelo pomembno, da če že moraš umreti, ne umiraš obkrožen z lažmi. Kot je rekel Philippe Aries, si lahko gospodar svojega življenja le tedaj, ko si gospodar tudi svoje smrti.

Koliko od tega je prav, da povemo otroku?

Jaz vedno povem resnico, a jo poskušam povedati tako, da otrok lahko razume. Doma ne skrivamo težkih tem. Zdi se mi, da je iskrenost edina prava pot. Otroci si lahko v svoji domišljiji naslikajo strašne stvari, veliko bolj strašne, kot je resnica sama, če slutijo, da je nekaj narobe, a jim nihče noče povedati, kaj. Letos pozimi, ko sem morala zaradi karcinoma na papili vateri (majhno skupno izvodilo žolčevoda in trebušne slinavke) na operacijo Whipple, ki spada med najzahtevnejše operacije v trebušni votlini, in sem jima to tudi razložila. Hkrati so mi diagnosticirali še maligni melanom na hrbtu, tako da je bilo to leto res pestro, milo rečeno. K sreči sta bila oba karcinoma v začetni fazi, tako da upam, da sem z njima opravila. Sicer pa, kot rečeno, tabujev okrog teh reči doma ni.

Pa sta ta dva nova karcinoma povezana s Hodgkinovim limfomom, ki ste ga pozdravili že takrat, pred 30 leti?

Predvideva se, da bi lahko šlo za sekundarna karcinoma, ki naj bi nastala kot posledica zdravljenja s kemoterapijo in obsevanjem. Ko sem letos zbolela, sem se v trenutkih, ko mi je šlo najbolj za nohte, bala, da bi se mojima otrokoma zgodilo to, kar se je zgodilo meni in mojemu bratu. Ravno januarja je bila Katjuša stara 14 let ...

Kot da bi se zgodba ponovila ...

Ena prvih misli, ki so me obšle ob diagnozi, je bila, ali bom lahko spomladi s Katjušo kupila obleko za njeno valeto, saj moja mami po mojo obleko ni več mogla z menoj. No, meni je to uspelo, obleko sva kupili takoj, ko sem lahko spet zlezla v avto, in tisto soboto sem bila najbolj srečna mama, kar jih je ...

Besedilo: Lidija Petek Malus // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri