Brez čebel ne bo življenja: Med je svet v malem

1. 10. 2017 | Vir: Jana
Deli
Brez čebel ne bo življenja: Med je svet v malem (foto: Primož Predalič)
Primož Predalič

Med in čebelji pridelki so sinonim za zdrav način prehranjevanja in zdrav način življenja nasploh.

So čudoviti dar narave, na katerih poleg zelišč temelji ljudska medicina. V indijskih svetih spisih med imenujejo za hrano bogov. V Sloveniji imamo izjemno bogato čebelarsko tradicijo in smo, ko gre za med, v marsičem prvi na svetu. Slovenska pobuda za svetovni dan čebel je tik pred končno potrditvijo, Slovenci smo prvi, ki smo se domislili čebelarskega turizma, v državi pa imamo registriranih kar 10.000 čebelarjev. Ob tem velja tudi povedati, da je na trgu veliko medu, tudi ponarejenega, zato je še toliko bolj pomembno, da se prepričamo o njegovem izvoru oziroma poreklu.

O tem ter izjemnem pomenu čebel in čebelarstva govori poljudna enciklopedija Brez čebel ne bo življenja (No Bees, No Life), zbir skoraj vsega vedenja o čebeli na enem mestu. Knjigo, ki je izšla pred dnevi, so zasnovali Boštjan Noč, dr. Peter Kozmus in Karolina Vrtačnik, ki so tudi sooavtorji, v projektu pa je sodelovalo še 66 avtorjev pisnih prispevkov iz 32 držav sveta ter več kot 40 fotografov iz 9 držav. O čebelah in njihovem pomenu za zdravje smo se pogovarjali s Karolino Vrtačnik, soavtorico in izvršno urednico knjige, ki si je zamislila tudi njeno oblikovno podobo.

Kakšno vlogo ima med v zdravi prehrani?

Med je resnično svet v malem, saj ni samo odličen vir energije in mineralnih snovi, ki ne omogoča samo boljše presnove drugih snovi, ki jih dobivamo s hrano, temveč še veliko več. Čebele nas bogatijo tudi s cvetnim prahom, propolisom, matičnim mlečkom in voskom, za človeka pa je v marsičem koristen tudi čebelji strup. Vse pogosteje pa se potrošniki odločamo za nakup živil, ki so vključena bodisi v sheme kakovosti bodisi so ekološke pridelave. Živila, pridelana v omenjenih shemah, so še pod dodatnim nadzorom, s čimer je zagotovljena višja kakovost. Na ravni Evropske unije je zaščitenih že kar nekaj medov in tudi v Sloveniji pri tem ne zaostajamo!

Koliko različnih vrst medu poznamo?

Za Slovenijo lahko rečem kakšnih 10 vrst sort­nega medu, za svet pa tega podatka nimamo. Mislim, da je najboljša zaščita za potrošnika, zlasti v Sloveniji, da kupuje domači med slovenskih čebelarjev.

Kako preverimo, ali je med kakovosten?

Naravni med kristalizira, kar potrjuje tudi stara slovenska beseda za med – strd. Izjema je akacijev med, ki nikoli ne kristalizira. Kakovost medu je možno preveriti s pomočjo dokaj enostavnih meritev, ki jih je sposoben opraviti že čebelar, na voljo pa so seveda tudi zahtevnejše laboratorijske analitske metode. Slovenski čebelarji redno spremljajo kakovost pridelanih čebeljih pridelkov.

Pravijo, da medu ni priporočljivo segrevati, tudi medenjaki niso ravno zdravi?

Medu ne smemo segrevati nad 40 °C, ker bomo s tem uničili njegove koristne snovi. Vsebnost različnih encimov v medu je izjemno pomembna. Vročina, ki jo potrebujemo za pasteriziranje ali pečenje, pa njihovo količino lahko zmanjša za eno tretjino. Najboljši način uporabe medu v kuhinji je medena omaka, ki jo pripravite s neprekuhanim medom, z njo pa nato lahko prelijete pečeno sladico.

Nam lahko postrežete s kak­šni hitrim receptom za zdrav medeni napitek?

Topli napitek iz limone in medu je denimo ena izmed najbolj pomirjujočih pijač, ki si jo ljudje po vsem svetu pripravijo, ko jih boli grlo, so prehlajeni ali pa se enostavno ne počutijo dobro. Če med dodamo v hladno vodo, lahko napitek uporabimo za zdravljenje diareje, če pa ga dodamo v toplo vodo, nam pomaga ozdraviti zaprtost. Če dodamo med v toplo mleko, nam napitek pomaga zaspati. Če med uporabimo za slajenje tort, te ostanejo sveže dlje časa.

Za kaj vse je koristen propolis?

Propolis ima veliko različnih antibakterijskih, antimikotičnih in protivirusnih lastnosti. Zdravniki v stari Grčiji in Rimu so ga uporabljali za razkuževanje ustne sluznice. Sodobne študije dokazujejo, da bi bil lahko učinkovit za zdravljenje vnetij obzobnih tkiv in dlesni ter da zmanjšuje zobno gnilobo. Pomagal naj bi celo pri obnovi zobne pulpe, kostnega tkiva in hrustanca. Učinkovit je pri odstranjevanju zajedavcev, bradavic, zdravljenju herpesa ...

Veliko ljudi je alergičnih na čebelji pik, se lahko ta alergija kaže tudi pri čebeljih pridelkih?

Tudi. V tem primeru je potrebna velika previdnost, kar velja nasploh posebej pri uporabi propolisa. Dolgotrajna uporaba propolisa lahko škoduje tudi dobrim mikrobom v naših telesih, zaradi svoje kompleksne sestave pa lahko v obliki stranskih učinkov vpliva tudi na zdravje jeter.

Kakšne so izkušnje z apiterapijo, kako nanjo gledajo zdravniki?

Apiterapija je zdravljenje s čebeljimi pridelki, ki pa pri nas uradno še ni priznano, čeprav si ČZS zelo prizadeva, da bi ta status uredili. V Ukrajini je to dovoljena praksa, ki jo izvajajo zdravniki apiterapevti. Pri nas imamo tečaje za apiterapevta prve in druge stopnje. V svetu sicer velja za začetnika sodobne apiterapije pokojni mariborski zdravnik Filip Terč, ki je s čebeljimi piki pri več bolnikih pozdravil revmo in to tudi zapisal v tedanji medicinski literaturi. Sama sem imela ravno med nastajanjem te knjige hude težave s sindromom razdražljivega črevesja, vendar mi uradna medicina in probiotiki niso pomagali. Šla sem k apiterapevtu, ki mi je sestavil mešanico iz medu, propolisa in cvetnega prahu – to sem po navodilu uživala pet dni in šesti dan sem bila popolnoma zdrava.

Med pa ni koristen le zaradi svojih blagodejnih učinkov na zdravje, temveč ima tudi simbolen pomen.

Med imenujejo hrana bogov, kar je omenjeno v Vedah. Med in čebele omenjajo že v starodavnih indijskih književnih delih, kot sta Rigveda in Upanišade, ki verjetno segata v leto 1200 pr. n. št. Rigveda, ena izmed prvih znanih svetih knjig, vsebuje celo himno medu. V Indiji še vedno dajejo dojenčkom ob rojstvu kapljico medu pod jezik, ker je to sveto živilo, beseda med pa izhaja iz sanskrta (madu). V številnih kulturah so imele v preteklosti velik simbolni pomen sveče iz čebeljega voska, ki so predstavljale luč življenja. Voščene sveče so bile človekov spremljevalec od rojstva do smrti – svečo so ljudje prižgali tako ob rojstvu kot tudi ob smrti. Včasih pri nas tudi ni bilo nobenega samostana brez čebelnjaka in samostanske celice večinoma posnemajo satnice.

V slovenski umetnostni zgodovini imajo poseben pomen panjske končnice, ki predstavljajo nekakšen zgodovinski arhiv vsakdanjega življenja naših prednikov.

Zanimivo je, da so panjske končnice, podobno kot v srednjem veku freske v cerkvah, začele nastajati tudi z namenom izobraževanja ljudi, ki niso zali brati, te podobe so imele vzgojno komponento. Ob pojavu panjskih končnic, njihovih vsebinah in likovnih rešitvah lahko govorimo o izraziti posebnosti kulture in načina življenja Slovencev med sredino 18. in koncem 19. stoletja. V tem obdobju naj bi nastalo pribl. 50.000 panjskih končnic, nekatere so na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani, v Čebelarskem muzeju v Radovljici, Koroškem muzeju v Slovenj Gradcu in drugih. Motivi na njih govorijo o našem človeku, oblikah njegovega gospodarskega prizadevanja, razmišljanja, verovanja, zabave in čustvovanja. Po približnih ocenah šteje dediščina končnic več kot 600 različnih motivov. Najstarejša ohranjena končnica nosi letnico 1758.

Slovenija je prva na svetu, ki je začela trend apiturizma.

Od Apimondie, svetovne čebelarske organizacije, imamo posebno nalogo oziroma dovoljenje, da širimo apiturizem po vsem svetu. Obiskovalec lahko v čebelnjaku vdihava zrak, ki je nasičen z medom, zraven pa posluša brenčanje čebel, kar ima blagodejen vpliv. Že nekateri stari slovenski čebelnjaki so bili tako narejeni, da so imeli divan, na katerega se je čebelar lahko ulegel in malo zadremal. Turistična agencija Aritours iz Maribora je specializirana za čebelarski turizem, kamor spada tudi opazovanje čebelarja pri delu. Čebelarji se znajdejo, delajo medeno penino, različne medice, med z dodatki, medena mila, medene šampone ipd.

V Sloveniji je zadnja leta zelo modno urbano čebelarstvo, čebelarstvo kot konjiček, ki ni namenjeno dodatnemu zaslužku. Kako se je začelo?

Trend urbanega čebelarjenja je zelo modern, čebele v mestih imajo pogosto boljše pogoje kot pa na podeželju. Današnja evropska središča urbanega čebelarstva so Berlin, Pariz in London, kjer zaradi razširjenosti mestnega čebelarjenja v času intenzivnega razvoja čebel že prihaja do pomanjkanja paše. Začelo se je pred četrt stoletja s francoskim scenografom Jeanom Pauctonom, ki je zaradi pomanjkanja prostora svoje panje začasno namestil na streho pariške opere, kjer je bil v službi, in presenečen ugotovil, da so bili v nekaj tednih napolnjeni z medom. Sicer pa Francija nima samo najdaljše tradicije urbanega čebelarstva – danes v Parizu praktično ni javne institucije, ki ne bi pridelovala in prodajala svojega medu. V Ljubljani sta najbolj znana urbana čebelarja na strehi stavbe Vlade RS in Cankarjevega doma. <

Besedilo: Smilja Štravs
Fotografije: Primož Predalič

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju