Branko Gradišnik: »Neodgovorno bi bilo, če bi svoja odkritja zadržal le zase!«

»Bili so časi, ko sem bil zapit, zakajen, zaležan, zabluzen, zamaščen, zakrnel, zatolčen, zavožen, zaraščen francoski intelektualec – le da ob vsem tem brez tekočega znanja francoščine,« je bil v predstavitvenem uvodu (od leta 1990 dalje, ko se je odločil, da bo poslej govoril le še resnico) brutalno iskren Gradišnik. »Nekaj telesnih bolezni ali predispozicij zanje sem nasledil, nekaj pa mi jih je nakopala pretirano zaščitniška vzgoja. Mednje prištevam razne somatske nevšečnosti, ki so že prodirale na ozemlje hipohondrije, pa odvisnosti, kakršne so nikotinska, alkoholna in sladkorna. Te so me precej časa držale nazaj.«

Potem pa se je okoli njegovega tridesetega leta vse to skoraj čez noč spremenilo.

Najprej je opustil tobak in alkohol, pet let zatem začel tekati, da bi leta 1996 že pretekel svoj prvi maraton. Branko Gradišnik, za katerim je danes že pol stoletja plodne pisateljske kariere, še vedno teče in zlahka naredi tudi po 30 pravih sklec.

»Tudi danes se, kar se tiče miganja, ne zanemarjam, čeprav več hodim. Udeležil sem se med drugim vseh enaindvajsetih Ljubljanskih maratonov, večinoma sem tekel na 42,1 km, zadnjič leta 2013. Moj pritisk je nekje pri 70/115. Jutranji utrip imam pod 55. Stolici imam dve; eno redno, drugo leseno, ta je bolj pručka in rabi za boljše iztrebljanje. Spim spokojno. Zbujam se spočit,« v nadaljevanju piše Gradišnik, ki nato bralcem obljubi, da jim bo v knjigi razkril tudi, od kje nato še njegova neprestana evforičnost.

In ko se je leta 2014 odpovedal še sladkorju, je za nameček spoznal, kako velik vpliv ima na njegovo zdravje tudi prehrana, opazil pa je še, da je skladno z njegovimi specifičnimi prehranskimi odločitvami nihala tudi raven njegove ustvarjalnosti.

O vseh teh in številnih drugih spoznanjih o zdravju, ki jih je v življenju spoznal (in na lastni koži preizkusil) sam, je napisal še zdravilno knjigo Iskanje izgubljenega zdravja.

Kot sam pravi, naj bi enostavno začutil, da jo mora napisati.

»Z leti sem se otresel velike večine bedarij, s katerimi nas mrcvari medicina in nam solijo z njimi pamet dietetične rubrike in jih v oglasih ponuja farmacevtika. Bilo bi kratko malo neodgovorno, če bi svoja odkritja zadržal sam zase.«

Vse z namenom, da bi s svojo zbirko esejev na temo bolnosti telesa in duha ter številnih zadregah in osebnih spoznanjih, ki so s tematiko povezane, morda komu od svojih bralcev in bralk prihranil pot k osebnemu zdravniku, specialistu, fizioterapevtom, psihiatrom, pediatrom, kirurgom, zdravilcem, v lekarno in nenazadnje tudi pred bankomat.

Podnaslov knjige, ki je pri založbi UMco izšla lansko leto, je zato toliko bolj poveden.

Knjiga Iskanje izgubljenega zdravja je skratka namenjena vsem tistim, ki bi se radi ognili belim haljam, belim receptom, belim lažem, belim ženam in črnim mislim.

»V knjigi je 100 besedil, ki se vsa ukvarjajo s somatiko, s telesnostjo, bodisi fiziološko ali psihično, vsekakor pa omejeno z mejami telesa,« še piše Gradišnik.

V knjigo zbrana besedila so tematsko razvrščena po poglavjih, od katerih je prvo namenjeno gibanju, drugo presnovi, tretje vojnam proti vdiralcem in bitkam med staroselskimi kolonijami v naših telesih, četrto zaznavi in čutom, peto psihosomatiki, šesto zorenju in sedmo medikalizaciji življenja.

Večji del tekstov, ki so zbrani v knjigi je nastal po letu 2014, prav vse pa je navdahnilo resnično življenje in Gradišnikove osebne izkušnje, spoznanja ter razmišljanja.

»Knjiga naj bi omogočila, da postanejo bralke in bralci ne le bolj zdravi, temveč tudi svobodnejši, samostojnejši, bolj sproščeni. To pomeni seveda, da glede branja ne bom nič predpisoval. Kogar mučijo tenzijski glavoboli, ta bo menda ja najprej polistal do strani 317 (Navadni pridemprec glavobol), kdor bi rad na bolniško, si bo najprej prebral svarilo na koncu besedila O zahrbtnosti in podhrbnosti, str. 27, kdor pa bi rad dolgo živel, naj za začetek prebere 16 načinov, kako v 24 urah dodati življenju 91 let, str. 384). Le kogar zanima predvsem, kako bi se dalo zdravo in zadovoljno živeti od zdajle pa do konca dni, ta lahko začne pri začetku in konča pri koncu. Kot je res, da je v življenju vse medsebojno povezano, je vse medsebojno povezano tudi v tej knjigi.«

Gradišnikovo zdravilno knjigo pa vendarle ne gre brati kot zbirko receptov, ki jim gre za vsako ceno slediti. Gradišnik namreč ne skriva, da gre za njegova osebna mnenja, ki so se porodila iz njegovih lastnih izkušenj.

A če naj bi zgledi vlekli, Gradišnikovo pisanje pa je tudi tokrat dodobra začinjeno s svojstvenim humorjem, bo priročnik, kot mu pravi avtor, kmalu pričel delovati nadvse zdravilno.

Da bi vas navdušili za branje Gradišnikove zbirke lucidnih iskanj izgubljenega zdravja, si v nadaljevanju izposojamo nekaj odlomkov iz v knjigi objavljenih esejev. Med njimi je zanimiva avtorjeva dieta, ki pa se je te dni že spremenila v luči dejstva, da je postal še vegetarijanec:

• »Zdaj, ko sem že nekaj mesecev v ketozi, prihaja 50 % vse energije, ki jo porabljam, iz ocvirkov. Še 20 % prispevajo druge zdrave maščobe – maslo, smetana, orehi in nekatera rastlinska olja (oljčno, laneno, kokosovo, za silo repično), 20 % je dobi iz beljakovin, torej jajc, mlečnin in mesa, le 10 % pa izvira iz OH v obliki zelenjave in kakega kislega sadeža. Za orientacijo: 10 % potrebne energije dobi 70-kilski moški, ki se zmerno giblje, v kosu kruha.«

Poleg zdravnikov in farmacije, ki se jih zaradi številnih zablod iz preteklosti v svojih esejih loti brez vsake milosti, se takole razpiše še o nekem bioenergetiku …

• »... ki je posloval kar po telefonu in po fotkah, z bioenergijo pa je po lastni izjavi lahko prevračal avtomobile, če bi le hotel, pa jih na srečo ni hotel, in to mu gre v peklu, če tam upoštevajo take reči, šteti kot olajševalno okoliščino pri izbiri kotla. K njemu je prijatelja odpeljal znanec, ki je bil ves navdušen nad njim. Mož je šel najprej z roko prek telesa tistega drugega in mu našel ’nekaj v grlu’ (bilo je marca, jasno), in pa s ščitnico ni bilo vse v redu, pa z želodcem tudi ne. Oni je kar sijal, češ kako je vse to res. Prijatelj pa, ko se je ulegel, ni želel prikimavati in sodelovati s komentarji, ki bi lahko zdravilcu stregli z diagnostičnimi namigi. Tako sta ostala le pri ’grlu’ in pa (ker je prijatelj zaradi diet zelo suh) pri želodcu, češ da bo ’treba malo več jesti’. Možakar, ki je pri onem drugem subtilno zaznal celo problem s ščitnico, je pri mojem prijatelju spregledal šest zlomljenih vretenc, osteoporozo, preboleli infarkt, težko gastroenterološko bolezen, odsotnost dveh metrov črev, zasvojenost s spalnimi tabletami itn. Pozneje so biodiagnostika dobili, da preprodaja drogo, in potem je zapadel pozabi. Nazadnje ni opazil lastne zahrbtne bolezni, ni se pravočasno zdravil, in zdaj je pokojnik.«

Priporočamo!

Iskanje izgubljenega zdravja

• Za vse, ki bi se radi ognili belih halj, belih receptov, belih laži, bele žene in črnih misli

Iskanje izgubljenega zdravja priznanega slovenskega pisatelja, kolumnista, humorista in prevajalca Branka Gradišnika (1951), je delo v katerem se je avtor posvetil človekovim bolez nim in zdravju v najširšem družbenem in v najožjem osebnem smislu. Gradišnik v svojih ugotovit vah ves čas črpa iz dostopne strokovne literature in lastnih izkušenj, ki jih neposredno prevaja v spodbudne zglede, knjiga pa je virtuozen literarni hibrid, saj se giblje med memoaristiko, esejistiko montaignevskega tipa, zdravstvenim kompendijem in čistim, prešernim humorjem.

Ob koncu sedmega desetletja življenja avtor izpričuje osupljivo vitalnost ne le telesa, temveč tudi duha. Vitalnost preseva iz njegovega pisanja predvsem kot univerzalna zvedavost, duhovitost, miselna gibkost, radoživost in šegavost, ob tem pa mu je lastna prav neverjetna iskrenost, ki nima nič skupnega z modnim postavljaštvom in montažnim dosežkarstvom t. i. selfi-generacije.

Nekaj odzivov na knjigo:

• »Bere se kot priročnik, dober priročnik. Dober priročnik je po definiciji takšen, da ga človek prebere in potem odloži in zna skrbeti sam zase in svoje probleme in si reče: \'Ah, zakaj sem sploh šel to brat, ko pa so stvari tako jasne?\'« – Dr. Sonja Ukmar
• »Knjiga, ki bi lahko skrajšala čakalne vrste v zdravstvenih domovih.« – Samo Rugelj, Bukla

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord