Boris Cyrulnik (Psihoterapija boga): Bog kot psihoterapevt!

Potem pa je nekega dne nudil psihiatrično pomoč šestim dečkom ...

• »Šestero majhnih starcev, starih dvanajst let. Otroci vojaki. Videli so smrt, dotaknila se jih je, morda so jo komu celo zadali. Na mah so ostareli. Zaskrbljenost je v nekaj mesecih njihova čela prepredla z gubami. Njihove oči se niso več smejale. Njihovi obrazi so otrdeli od stisnjenih čeljusti. Mali nasmejani starec z jamicami v licih mi je rekel, da se je vojna v Kongu končala in da si zdaj želijo postati nogometaš ali pa šofer enega od tistih sijajnih avtomobilov, ki jih ima nevladna organizacija v Gomi. Podoben je bil mojemu vnuku, le da je bil temnopolt. Drugi mali starec me je prosil, naj mu razložim, zakaj se samo v cerkvi počuti dobro. ’Nenehno imam pred očmi srhljive prizore. Kakor hitro pa vstopim v cerkev, vidim lepe stvari.’ V cerkvi so mali žalostni starci doživljali isto, kar je doživljal nogometaš šofer.«

Boris Cyrulnik tem notranje hudo ranjenim otrokom ni znal odgovoriti, zakaj jih vstop v cerkev pomiri, zdravi in briše grozljive podobe, prav zaradi njih pa je toliko bolj postal pozoren na sorodne izkušnje drugih ljudi.

»Elle Wiesel je bil štirinajstih letih vržen v pekel, v katerem je stvarnost ponorela. Auschwitz! Ko se je vrnil iz kraljestva mrtvih, ni zmogel govoriti, obenem pa ga je notranji glas silil, naj spregovori,« se v predgovoru h knjigi Psihoterapija boga enega od takšnih primerov spominja Boris Cyrulnik.

Čeprav je bil Elle obkrožen z bližnjimi, ki so zaradi vsega hudega izgubljali vero in se glasno spraševali, zakaj bi bog, če obstaja, dopustil, da se nekaj takšnega dogaja, je sam prišel do zaključka, da tudi bog trpi, ker zlo obstaja: ’Po Auschwitzu Bog trpi. Tako zelo ga potrebujem.’

Taisto zlo ni zaobšlo niti avtorja knjige. Še več. V poklic psihiatra so ga zanesle prav grozote, ki jih je kot otrok doživel med drugo svetovno vojno.

Nacisti so mu med vojno ubili starše, njega pa so kot siroto dali v rejniško družino. Ko ga med nacistično racijo v Bordeauxu skritega na stranišču niso našli, je do konca vojne z lažnim imenom Jean Laborde delal na francoski kmetiji. Prav pekel, skozi katerega je kot fantič šel, ga je kasneje v življenju neprestano gnalo k premišljanju o vprašanju, kaj je tisto, kar človeku pomaga preživeti v ogrožajočih okoliščinah. Najprej je izbral študij medicine na pariški univerzi, kasneje pa v roke vzel pero in napisal številne knjige s področja psihologije, ki so postale uspešnice tako doma kot v tujini: Čudovita nesreča, Mali grdi rački, Govoriti o ljubezni na robu prepada, Meso in duša, Avtobiografija strašila, Šepet fantomov, Rojstvo smisla in Sram.

Psihoterapija boga

Boris Cyrulnik se torej z razlogom celo svojo kariero posveča vprašanju vere in vpliva, ki ga ima ta na travmatizirane ljudi. Kaj kmalu je ugotovil tudi, da ravno vera velja za enega od glavnih dejavnikov posebne vzdržljivosti, trdoživosti in odpornosti na življenjske udarce.

• »To raziskavo sem začel pred nekaj leti, pretresen zaradi strahotne poškodbe sveta otrok vojakov. Ko sem še delal kot zdravnik, so mi bolniki sicer razlagali, kako zelo jim je pomagal bog, vendar mi izobrazba nevrologa in psihiatra ni dovoljevala, da bi jih opogumljal, naj se napajajo iz tega vira. Potem pa smo začeli razmišljati o rezilijentnosti. Z zanimanjem sem prisluhnil nekaterim sodelavcem raziskovalcem, ki so mi razlagali, da je bila vera v boga zanje dragocen varovalni dejavnik, potem ko je nesreča razdejala njihov notranji svet,« v eni od svojih zadnjih knjig piše Boris Cyrulnik in nadaljuje: »... prav teorije o navezanosti so mi dale najučinkovitejše in najkoherentnejše orodje za razmišljanje o tej skrivnosti: kako lahko nevidna instanca, trajna in mogočna, vpliva na dušo človeških bitij in spreminja delovanje njihovih možganov, duha, čustvenih odnosov in družbene organizacije.«

Ekstazo, ki jo ljudje čutijo v stanjih duhovne vznesenosti, pa bi seveda lahko izzvale tudi kemične snovi.

Tako so javnosti gotovo znani učinki halucinogene rastline kaktusa pejotl, ki spreminja občutenje lastnega telesa in vzbuja vtis, da imamo dostop do zavesti iz drugega sveta. Podoben učinek naj bi povzročali tudi amfetamini. Pa vendar je zdaj jasno tudi, da je takšne učinke še kako mogoče doseči brez uporabe takšnih substanc.

»To se zgodi odvisnežem od igralnih avtomatov, najstnikom, ki ne zmorejo izključiti računalnika … Strast, ki se polasti duše, zapre zaljubljenca v zapor. Ta ugotovitev kaže, da neopazna, abstraktna, nematerialna predstava lahko presnovo spremeni do te mere, da izzove občutek, da smo odkrili metafizični svet,« na osnovi izsledkov svojih raziskovanj in kontemplacij na dano temo še piše Boris Cyrulnik.

Izkušnje, ko se v verski vznesenosti izkusimo kot svoji dvojniki zunaj sebe, pa so tudi sicer na las podobne predsmrtnim izkušnjam, ki poročajo o senzacijah, ko 'duh zapusti telo in se povzpne v nebo'.

• »Ta pojav, ko ne zaznavamo več svojega telesa, bodisi v anesteziji, ki jo izzovejo zdravila, ali pa v šoku zaradi psihične travme, so raziskovali tako nevrologi kot psihoanalitiki. V predstavi o sebi, ki je osvobojena čutnih zaznav, splava podoba proti stropu (kakor pripovedujejo bolniki) ali v nebo (kakor pravijo verniki). Trpinčeni otroci, posiljene ženske, izgnani v taborišča smrti, ljudje, uničeni od groze nasilja pripovedujejo, kako so ločeni od svojih teles, presenetljivo ravnodušno gledali nase od zgoraj. ’Sledil sem svojemu truplu’, je dejal Viktor Frankl, ki je preživel Auschwitz. Zato govorim o mehanizmu ’odcepitve’ kot orodju za preživetje.«

To ’spoznanje o duši, ki preživi telo’ pa po mnenju Cyrulnika ni zgolj kakšna blodnja trpečega, temveč ravno nasprotno. Koreninila naj bi v skrajni življenjski izkušnji, v umirajočem telesu, ki dušo občuti kot možnost večnosti. Takšna verovanja so tudi pristna, jasna in povsem neovrgljiva.

Najsi torej ekstazo sproži kaka substanca, npr. meskalin ali kokain, ali pa nadčloveška predstava, je čustvo dovolj močno, da odmeva v možganih. A medtem ko mamilo deluje samo od sebe, saj droga ne potrebuje smisla, da bi zbudila čustvo, pa čustvo, ki ga zbudi predstava o nečem, traja neprimerno dlje od tistega, ki ga izzove mamilo. »Učinek vere v boga je blagodejen za dušo in telo. Dokaz za to so anksiozni, ki se jim nevrobiološko izločanje in delovanje možganov znova uredita, brž ko se pomirijo.«

Priporočamo v branje!

Psihoterapija boga – Boris Cyrulnik

• »Večina človeških bitij čuti univerzalnega boga z zanosom, ki nas dviga v nebo, nadse. To čutenje pa, odvisno od posameznika in kulture, imenujemo ’višja sila’, ’angel varuh’ ali ’bog, ki vlada naši duši’ in nas trga iz zemeljske imanence.«

Psihoterapija boga (Psychothérapie de Dieu, 2017) je znanstveno podprta (nevroznanost, etologija, razvojna psihologija, teorije o navezanosti) razlaga tolažilne vloge vere v boga. Psihoterapevtski učinek vere je Cyrulnik začel raziskovati, ko je med odpravo Unicefa pomagal otrokom vojakom v Kongu. Eden od malih starcev pri dvanajstih mu je postavil vprašanje, na katero ni znal odgovoriti: »Kako to, da se počutim dobro samo v cerkvi, pa sploh nisem veren?« Ni si znal razložiti, zakaj vstop v cerkev pomiri travmatiziranega otroka in izbriše podobe groze, ki ga preplavljajo. Sklepal je, da obstaja psihološka razlaga za to milost, zato je začel raziskovati in spraševati tudi svoje verne poklicne sodelavce.

Psihoterapija boga je sad teh raziskav: pojasnilo, kako religija strukturira pogled na svet, kako rešuje ljudi, kako organizira skoraj vse kulture in povzroča strahotno trpljenje, kadar se verski sistemi sprevržejo v versko vojno ali fanatizem.