Pri založbi Mladinska knjiga je izšel roman Normalni ljudje avtorice Sally Rooney, v katerem se boste morda našli in ki vas vsekakor ne bo pustil ravnodušne.
Intimna pripoved o Marianne in Connellu, ki skozi leta krmarita med družbenimi pritiski, osebnimi krizami in individualnimi pričakovanji, je obenem univerzalna zgodba o razmerjih moči v sodobnem partnerskem odnosu, v kateri se prepozna vsakdo od nas. Revija Guardian jo je uvrstila na seznam 100 najboljših knjig 21. stoletja.
Pri Vanity Fair pa so zapisali, da je to knjiga, ki jo mora imeti vsak v svoji torbi.
Knjigo Sally Rooney Normalni ljudje, ki je izšla pri Mladinski knjigi lahko kupite tudi tukaj.
Odlomki iz knjige
Vhodna vrata na številki 23 so bila odklenjena. V hiši je bilo tišje, temneje. Bilo je svinjsko umazano. Marianne je s konico čevlja sunila prazno steklenico jabolčnika. Tla so bila nastlana s cigaretnimi ogorki, v sicer neopremljeno dnevno sobo je nekdo privlekel jogi. Na njem je bilo polno madežev od vlage, pa mogoče krvi, tako se je zdelo. Precej bedno, je naglas rekla. Connell je molčal, samo razgledoval se je.
Veliko zahajaš sem? je vprašala. Medlo je skomignil. Niti ne, je rekel. Prej sem še kar, zdaj pa bolj poredko. Prosim samo ne reci, da si kdaj seksal na tem jogiju. Odsotno se je nasmehnil. Ne, je rekel. Misliš, da se grem ob vikendih take stvari, ali kaj?
Recimo. Nič ni rekel, in potem se je samo še slabše počutila. Tjavdan je brcnil zmečkano pločevinko piva dutch gold, da je odletela proti roletnim vratom. Ta hiša je najbrž trikrat večja od moje, je rekel. Se ti zdi? Počutila se je neumno, ker se ji ni posvetilo, o čem je razmišljal. Najbrž res, je rekla. Seveda pa vem, kako je zgoraj. Štiri spalnice. Ojoj. Prazne, nihče ne živi v njih. Zakaj jih ne dajo ljudem, če jih ne morejo prodati? Ne delam se neumnega, resno vprašam.
Skomignila je. Pravzaprav res ni razumela, zakaj ne. Nekaj v zvezi s kapitalizmom je, je rekla. Ja. Saj je vse, ravno to je problem, ne? Pokimala je. Zagledal se je vanjo, kot da se prebuja iz sanj.
Te zebe? je vprašal. Izgledaš, kot da zmrzuješ. Nasmehnila se je, se podrgnila po nosu. Odpel si je črno puhovko in ji z njo pokril ramena. Stala sta si blizu. Če bi hotel, bi legla na tla in mu pustila, da hodi po njej, to je vedel.
Kadar grem ven ob koncu tedna ne osvajam drugih punc, je rekel. Marianne se je nasmehnila. Ja, si mislim, da bolj one tebe, je pripomnila. Namuznil se je in pogledal v tla. Zelo čudno predstavo imaš o meni, je rekel.
S prsti se je oklenila njegove šolske kravate. Prvič v življenju je lahko grdo govorila, škandalozne stvari, pa si je privoščila. Če bi hotela, da me pofukaš tukaj in zdaj, a bi me? je rekla.
Njegov izraz se ni spremenil, ampak njegove roke pod njenim puloverjem so se zganile, tako ji je dal vedeti, da jo posluša. Nekaj trenutkov je molčal, potem pa rekel: Ja, ja bi te, če bi hotela. Zaradi tebe vedno počnem tako čudne stvari.
Kako to misliš? je rekla. Saj te ne morem v nič prisiliti. O ja, pa me lahko. Misliš, da bi s kako drugo počel take stvari? Resno, misliš, da bi me kdo drug lahko pripravil do tega, da bi se po šoli takole tihotapil naokoli in sploh? Kaj naj? Naj te pustim na miru? Pogledal jo je, zdelo se je, da ga je takšen potek dogodkov vrgel iz tira.
O avtorju
Mlada irska pisateljica Sally Rooney (1991) je svojevrsten fenomen. S prvencem Pogovori s prijatelji je pri 26 letih nase opozorila bralce širom po svetu in pritegnila pozornost literarnih kritikov.
Z naslednjim romanom, Normalni ljudje, se je leto zatem proslavila kot ena najuspešnejših sodobnih pisateljic, osvojila prvo mesto prodajnih lestvic in pobrala večino pomembnejših književnih nagrad (glavna britanska književna nagrada, irski roman leta, costa za najboljši roman, knjiga leta po izboru knjigarn Waterstones, nominacija za Bookerjevo nagrado).
Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije
