Biografija Alenke Bratušek: Naprej 'v svojih čevljih'!

Če ste si Alenko Bratušek najbolj zapomnili prav po njenih znamenitih čevljih z živalskim vzorcem, niste edini. Do izpostavljenih žensk, tudi v politiki, smo že tradicionalno še posebej neprizanesljivi.

Da je naša družba še vedno zelo seksistična, je na predstavitvi biografije o Alenki Bratušek ugotovila tudi spoštovana profesorica dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela s Fakultete za družbene vede in knjigi ob rob med drugim zapisala: »Ali sem se sama strin­jala z vsemi političnimi stališči Alenke Bratušek? Nisem, ampak je pa nekaj, kar ji mora vsak priznati: bila je pogumna, politično in kot človek je bila pogumna.« Vsaj zato si Alenka Bratušek gotovo zasluži spoštovanje. In ker teh nesrečnih čevljev, zaradi katerih je večkrat poslušala očitke, da so neprimerni, nikoli ni zavrgla, ampak ohranjala svoj slog, prav gotovo tudi. Vse drugo prepuščamo subjektivni presoji bralcev knjige V svojih čevljih, zgodbi o Alenki Bratušek – prvi predsednici slovenske vlade. Občinstvo ob predstavitvi knjige v nabito polnem Klubu Cankarjevega doma njen prispevek k slovenski politiki več kot očitno ocenjuje kot uspešen, saj so bili vsi govorniki glavni akterki nove biografije avtorja Tadeja Goloba zelo naklonjeni, prisotni, predvsem politiki z leve in nekateri tudi z desne, pa nad povedanim glasno navdušeni. Ker je po nedavnem odstopu premiera Mira Cerarja predvolilno obdobje že v polnem teku, čeprav menda termin predstavitve biografije s tem ni povezan, bo tudi knjiga in z njo predsednica stranke Zavezništvo Alenke Bratušek brez dvoma dosegla več pozornosti, kot bi jo sicer.

Zakaj biografija?

Knjiga o njeni politični poti, s poudarkom na letih 2013 in 2014, ko je vodila vlado, se ji je zdela elegantnejša rešitev kot vsakodnevno pisanje pisem bralcev, v katerih bi demantirala vse po njenem mnenju nenaklonjene zapise o sebi in svojem delu. Predvsem pa, ker »so bili tisti časi, leti 2013 in 2014, prelomni seveda najprej zame, ampak tudi za državo. Po eni strani sem vesela, da se danes ne govori več, kako hudo je takrat bilo, ker to pomeni, da smo slabe stvari pač pozabili. Velika večina ljudi pa sploh ne ve, kako po robu smo hodili, kako malo je manjkalo, da v naši državi ne bi bila kakšna drugačna zgodba, mogoče takšna, kot je danes v Grčiji. Ja, treba je bilo sprejemati težke odločitve, ljudje nam niso ploskali, ampak če veš, da je nekaj dobro za ljudi in državo, potem pač to narediš. V knjigi je marsikaj, česar do danes niste vedeli, to boste morali prebrati ... Bo kdo zaradi knjige bolj jezen? Moj odgovor je: noben bolj, kot je že danes. Je pa v njej zapisan moj pogled na dogajanje tistih dveh let, še bolj vesela pa sem, da je v knjigi zapisano tudi razmišljanje mojih političnih sopotnikov in prijateljev.«

»Femina politica«

Diplomantka Fakultete za naravoslovje in tehnologijo se je pred letom 2011, ko je v politiko stopila aktivno, dvakrat pomerila na volitvah, prvič je bila leta 2006 izvoljena na volitvah za kranjsko občinsko svetnico na listi LDS, leta 2008 pa se je na strankarski listi Zares neuspešno potegovala na državnozborskih volitvah. Med letoma 2006 in 2011 je bila zaposlena kot vodja Direktorata za proračun na Ministrstvu za finance, kjer pa je, kot je zapisala, lahko le opozarjala, odločati pa ni mogla. Čeprav naj bi že vse od leta 2008 na njenem direktoratu opozarjali na zniževanje prihodkov proračuna. Štiri leta pozneje je Slovenija pristala pred bankrotom, na poti v Slovenijo pa je bila »evropska trojka«. Ker je Alenka Bratušek ugotovila: »Ne moreš biti samo pametna in govoriti, kaj je narobe, nekaj bo treba spremeniti,« se je leta 2011 pridružila novonastali stranki Zorana Jankovića Pozitivna Slovenija.

Vnovično iskanje mandatarja

Zorana Jankovića je spoznala ob svojem vodenju direktorata, kjer so pokrivali tudi lokalno samoupravo. Ljubljanski župan jo je navduševal s svojo karizmo: »Videti je bil zelo odločen človek, kot človek, ki ve, kaj hoče in kaj počne.« Jeseni leta 2011 je zaradi »afere s kantami« takratnega okoljskega ministra Karla Erjavca razpadla vlada Boruta Pahorja. Zoran Jankovi pa je napovedal svoj vstop v državno politiko in na državnozborskih volitvah s svojo Pozitivno Slovenijo osvojil kar 28 poslanskih sedežev. Na enega je sedla tudi Alenka Bratušek. Mandatarju za sestavo nove vlade Jankoviću pa te ni uspelo sestaviti, saj kot ugotavlja Alenka Bratušek danes: »V enem samem tednu je zapravil vse.« In še: »Prepričana sem, da je Jankovića uspavala udobna absolutna večina, ki jo je imel ves čas svojega županovanja v ljubljanskem mestnem svetu.«

Vlado je po Jankovićevem porazu pri sestavi vlade prevzel Janez Janša, ki pa ga je leta 2013 odneslo poročilo protikorupcijske komisije, ki je tako premieru kot takrat še predsedniku Pozitivne Slovenije Zoranu Jankoviću očitalo nepojasnjeno premoženje oziroma neustrezno poročanje o njem. In spet se je iskal mandatar. V čevlje novega predsednika vlade pozimi 2013, ko je bila Slovenija na svoji najnižji točki, ni želel vstopiti nihče. Vabili so dr. Mira Cerarja, dr. Roberta Goloba, toda ponudbe nihče ni sprejel. Pozitivna Slovenija pa naj bi glede na izide parlamentarnih volitev 2011 vlado v drugem poskusu vendarle sestavila. 20. marca 2013 je tako prisegla nova vlada, ki jo je sestavila prva predsednica slovenske vlade Alenka Bratušek. Pred imenovanjem je stranka SDS tvitnila, da bo trajanje njenega mandata sorazmerno z dolžino njenih kril.« Ta žaljiva in nedostojna napoved Janševe SDS kratkega mandata se je izkazala za točno. Vendar ne zaradi kril, temveč zaradi razprtij znotraj Pozitivne Slovenije.

Najprej boter, potem rabelj?

Zoran Janković Alenke Bratušek, kot je prepričana, ni podpiral pri prevzemu vlade. Ker drugega kandidata ni bilo, je to sprejel, njegove podpore pa da nikoli ni imela. Ali kot ji je ob njenem neuspehu na zaslišanju za evropsko komisarko v pismu zapisal legendarni »oče« Mercatorja Miran Goslar, ki je bil sicer prej tudi velik podpornik Jankovića: »Zoran, ki Vas je našel, dvignil (?) in izdal, je vaš največji rabelj. Pravzaprav se je vsa zgodba z njim začela. Če ne bi razbil in uničil svoje lastne stranke, bi se dogodki razvijali popolnoma drugače.« Kaj se je zgodilo? Bratuškova je imela težave z lastno poslansko skupino in tudi nekaterimi zamenjanimi ministri, kar vse skupaj pripisuje nekdanjemu predsedniku Pozitivne Slovenije. Tudi koalicijski partnerji so ji večkrat očitali, da je le Jankovićeva izpostava in ji kot samostojni političarki v tem smislu niso priznavali avtonomije. Vse skupaj je vodilo v kongres stranke Pozitivna Slovenija in volitve za novega predsednika stranke. Poleg nje je za predsednika Pozitivne Slovenije kandidiral tudi Zoran Janković in zmagal. Bratuškova je odstopila z mesta predsednice vlade, poslanska skupina pa je razpadla. Bratuškova je kmalu ustanovila novo stranko – Zavezništvo Alenke Bratušek, ki je na državnozborskih volitvah leta 2014 dobila štiri poslanske sedeže, Pozitivna Slovenija pa ni prestopila parlamentarnega praga. V knjigi avtor na široko niza in opisuje dosežke enoletne vlade pod vodstvom Alenke Bratušek. Povzemanje zapisanega bi se lahko v predvolilnem obdobju bralo kot ekonomska propaganda, toda dejstvo je, da je Bratuškova državo v upravljanje dobila v najhujši gospodarski krizi, vrnila pa jo je z gospodarsko rastjo. Je to vladna zasluga ali predvsem posledica okrevanja svetovnega gospodarstva? O tem naj presojajo o ekonomiji bolje poučeni.

Komisarska afera

Kot je znano, je jeseni leta 2014 predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker v komisarski ekipi Alenki Bratušek namenil položaj podpredsednice komisije, ki bo odgovorna za energetsko unijo. Bratuškova je po neuspešnem zaslišanju na odborih za energetiko Evropskega parlamenta za okolje in energijo, od kandidature odstopila. Mediji so to zaslišanje opisovali z besedami polomija, blamaža, sramota ... Pred tem nesrečnim zaslišanjem pa je bila burna razprava že doma, saj je Alenka Bratušek kot predsednica vlade v odstopu julija 2014 za kandidatko za evropskega komisarja iz Slovenije predlagala tudi samo sebe. Slab začetek je botroval slabemu koncu, saj mučnega zaslišanja Alenke Bratušek pred Evropskim parlamentom najbrž nihče ni pozabil.

V svojih čevljih

Toda Bratuškove ta, za opazovalce resnično mučna evropska epizoda ni ustavila. Ali kot v knjigi opisuje njena prijateljica in politična sopotnica Maša Kociper: »Čeprav ji v Bruslju ni uspelo /.../ se ni predala in se je vrnila z dvignjeno glavo. Ni se zaprla med štiri stene in se umaknila pred javnostjo, ni se nehala ukvarjati s politiko, ampak se je odločila, da se bo borila naprej.« Alenka Bratušek torej nadaljuje svojo politično pot »v svojih čevljih«. Kam jo bo ta privedla, bo pokazal čas. Na predstavitvi knjige so bili njeni podporniki prepričani, da na vnovični položaj predsednice vlade. 

Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer // Fotografije: arhiv Stranke Alenke Bratušek, arhiv ALM

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ