Biblioterapija je terapija s pomočjo literature

Biblioterapija je terapija s pomočjo literature (foto: SHUTTERSTOCK) SHUTTERSTOCK
Vir: Jana
26. 1. 2019

Kako nam lahko branje kakovostne literature pomaga pri boju z notranjimi stiskami ali duševnimi motnjami.

Nekateri ljudje se počutijo bolje že ob pogledu na knjige. Knjiga lahko deluje kot prijatelj, kot nekdo, ki nas v težjih trenutkih drži za roko, saj nam razkriva like, katerih težave so lahko zelo podobne našim in ki razmišljajo podobno kot mi, nam razkrivajo svoje življenje, nas spuščajo v nove svetove, pa naj gre za našo sprostitev, odmik od lastnega življenja in obveznosti ali pa zatočišče v času duševne stiske. Ravno skozi branje kakovostne literature lahko namreč vstopamo v globlje strukture svoje duševnosti.

Povsem nezavedno smo se po pomoč že vsi kdaj zatekli k biblioterapiji: če smo se med branjem identificirali z liki, če smo do njih občutili empatijo in če smo prek njih pridobili uvid v lastna čustvena stanja ali težave – vse to je del terapije. Pri biblioterapiji gre namreč za spodbujanje rasti in zdravljenja prek jezika, simbolov in zgodbe oziroma, še bolj natančno, za premišljen in kreativen proces, ki posamezniku dovoljuje, da se zazre vase, v druge in v svet prek literature, s tem pa širi svoje dojemanje sveta in se spoznava tudi na bolj podzavestni ravni.

Kdaj se je vse začelo?

Ideja, da lahko branje deluje kot oblika zdravljenja, ni nova: njegov terapevtski potencial so prepoznali že v stari Grčiji, kjer so knjižnice dojemali kot svet prostor s posebnimi, zdravilnimi močmi. Sam pojem biblioterapija se je pojavil na začetku 19. stoletja, ko so jo zdravniki, kot sta Benjamin Rush in Minson Galt II, začeli uporabljati pri rehabilitaciji in zdravljenju duševnih težav.

Leta 1916 je Samuel Carothes definiral biblioterapijo kot proces, pri katerem se knjige uporabljajo z namenom, da paciente poučijo o njihovih duševnih problemih, v prvi in drugi svetovni vojni pa so jo uporabljali za pomoč pri vojakih, ki so se vrnili z bojišč in se borili s posttravmatskim stresom. Leta 1950 je Carolyn Shrodes razvila teoretični model, ki deluje na domnevi, da na ljudi močno vpliva identifikacija z liki v zgodbah. Danes te tehnike zdravljenja uporabljajo predvsem v Franciji in v angleško govorečih državah, v Sloveniji pa je literaturo z namenom pomoči pri terapiji leta 1966 uvedel Janez Rugelj, občasno jo lahko zasledimo tudi v knjižnicah.

Kakšna vrsta literature se uporablja?

Biblioterapevti lahko pri svojem terapevtskem procesu predpišejo različne vrste knjig: včasih se odločijo za filozofijo ali strokovne knjige, predlagajo lahko branje poezije, najpogostejša oblika pa so kar romani. Zakaj lahko ravno fikcija deluje najbolj terapevtsko? Raziskave so pokazale, da lahko branje literarnih romanov poveča našo zmožnost sočustvovanja z drugimi in nam odpira prostor, kjer se lahko postavimo v čevlje drugih ljudi, s tem pa postanemo bolj dovzetni za razumevanje čustev tako drugih kot lastnih. Ravno zaradi te empatije postanemo zmožni samorefleksije težav, saj s tem, ko med branjem sočustvujemo z izmišljenimi liki, ki se v zgodbi znajdejo v nam podobnih situacijah ali stiskah, sočustvujemo s sabo – gre za nekakšno katarzo.

Kaj vse lahko zdravimo?

Z branjem lahko posamezniki vseh starosti predvsem povečajo zmožnost za introspekcijo in razumevanje sebe, izboljšajo samopodobo; uporablja se lahko kot opora pri spopadanju z določenimi življenjskimi krizami, kot učinkovit način zdravljenja pa deluje tudi pri osebah, ki se borijo z depresijo, lajšimi odvisnostmi, anksioznostjo, prehranjevalnimi motnjami ali problemi s komunikacijo z drugimi. Pozitivno lahko vpliva na ljudi, ki se srečujejo z družinskimi težavami, posttravmatskim stresom ali žalovanjem. Raziskave so prav tako pokazale, da so se ljudje, ki že od otroštva veliko berejo, nezavedno priučili reakcije na določene težavne situacije ravno prek branja knjig, kar jim je v mnogo primerih olajšalo spopadanje s čustvenimi posledicami.

Kaj se nam zgodi med branjem?

Biblioterapija torej pri zdravljenju uporablja za orodje fikcijo ali drugo kakovostno literaturo, ki pomaga bralcu, da se poveže z določeno čustveno izkušnjo in človeškimi situacijami prek procesa identifikacije. Najbolj pogosta je afektivna biblioterapija, ki meni, da ljudje v življenju razvijejo različne obrambne mehanizme, s katerimi se poskušajo zaščititi pred bolečino. Negativna posledica vzpostavitve teh obrambnih mehanizmov pa je lahko posameznikova odrezanost od lastnih čustev, saj se ne zaveda več svojih pravih občutij, posledično pa ne zna rešiti svojih težav na konstruktiven način.

Pri premagovanju te ovire pomagajo zgodbe, saj ponujajo vpogled v osebne probleme, vendar se med branjem ohranja varna razdalja, ki lahko nedirektno pripelje bralca do tematik, ki so občutljive, ogrožajoče in velikokrat preveč boleče, da bi se lahko z njimi spoprijeli neposredno. Pacient oziroma bralec lahko prek branja ugotovi, da je njegov problem tako univerzalen kot tudi unikaten – ugotovi namreč, da v tem ni sam in da si stisko deli z veliko drugimi ljudmi in kulturami, kar deluje tolažilno in mu daje podlago za sprejetje svojih občutkov in misli. Biblioterapija tako naslavlja osnovno človekovo potrebo po odkritju resnice, po razumevanju in odkrivanju razlage za boleče izkušnje.

V tem procesu gre bralec skozi tri faze:

1. Identifikacija: bralec se identificira z likom in dogodki v zgodbi.

2. Katarza: bralec postane čustveno vpet v zgodbo in je sposoben sprostiti svoja zatrta čustva v varnem okolju.

3. Vpogled: nastane kot rezultat katarze in predstavlja točko, ko se bralec začne zavedati lastnih težav in možnih rešitev za ta problem.

Kadar ljudje berejo zgodbo (poslušajo pesem ali gledajo film), kjer ljudje pokažejo svojo ranljivost, šibkost in moč, se identificirajo z njihovimi izkušnjami, bolečino, trpljenjem in tudi srečo. preko procesa identifikacije, posameznik deli svoja čustva in težave z liki, kar privede do katarze in postopnega razumevanja samega sebe. Vse to lahko vodi v korektivno čustveno doživetje, ki pa je nujno za ljudi, ki v svojem življenju niso imeli dovolj pozitivnih čustvenih izkušenj ali ki trpijo za posledicami tragičnega dogodka. Kadar se ljudje znajdejo v krizi, lahko namreč hitro postanejo tako posrkani v svojo bolečino, da ne vidijo več nobenega smisla ali možne rešitve za dano situacijo. Literatura ponuja možnost, da na to bolečino pogledajo z distance, kar jim pomaga, da se spoprimejo s kompleksnostjo situacije, pri tem pa se vanjo ne zaženejo z vsemi svojimi obrambnimi mehanizmi, temveč dopuščajo razumevanje in vpogled v osebnostno rast.

Kakšna je vloga biblioterapevta?

Čeprav lahko biblioterapijo izvajamo sami, se radi zatekamo h knjigam, ki jih poznamo, in avtorjem ali zvrstem, ki so nam blizu, s tem pa si zapremo ogromno poti, ki bi nas lahko vodile do literature, ki jo v dani situaciji resnično potrebujemo, in niti ne vemo, kje jo začeti iskati. Tukaj pridejo na vrsti biblioterapevti, ki lahko s svojim znanjem in uvidom v našo situacijo izbrskajo knjigo, primerno za naše stanje, in do katere bi se sami le težko dokopali. Kadar pa je stanje posameznika dovolj resno, da potrebuje strokovno pomoč in kjer samo branje ne bi prineslo želenih rezultatov brez usmerjanja in drugih terapevtskih prijemov, je knjiga odličen pripomoček za terapevta, da se o izbrani knjigi s pacientom pogovarja in tako skupaj razrešita določene težave ali pa razkrijeta situacije, ki se prek pogovora o knjigi izkažejo za problematično, pa se pacient do branja knjige tega sploh ni zavedal.

Besedilo: Patricija Fašalek // Fotografiji: Shutterstock

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri