Bi posvojili hrta, ki so ga zavrgli?

»Ja, res z mano teče, ampak na krajših razdaljah,« prikima Luka Čelebič ob vprašanju, ali Hope teče z njim. Luka, nekdanji triatlonec, danes predvsem veliko teče, tekačica pa je tudi njegova 'punčka', kot pravi svoji elegantni psici. Hope je namreč pasme galgo oz. španski hrt, ki slovijo kot izvrstni tekači. »Ampak na teke, daljše od deset kilometrov, je raje ne jemljem s sabo. Zelo dolgi teki ji ne ustrezajo in nikakor je ne bi rad še jaz mučil.«

Hope je nepotrebnega trpljenja v življenju ‒ njeno starost ocenjujejo na okoli šest let ‒ bržkone doživela več kot dovolj. Značilno vitke galge, ki v plečih lahko presežejo 60 centimetrov višine, a ne tehtajo več kot 30 kilogramov, na španskem podeželju še vedno uporabljajo za tradicionalni lov na zajce. Žal je usoda teh psov, katerih izvor sega daleč nazaj, najbrž še v čas Rimskega imperija, pogosto prav tako tradicionalno kruta. Ob koncu lovne sezone, ki traja od jeseni do februarja, tri leta stare ali še celo mlajše pse zavržejo. Njihove lovske oz. tekaške sposobnosti galguerosov, lovcev na zajce z galgi, tedaj ne zadovoljujejo več. Pravzaprav je usoda številnih psov še veliko bolj kruta, kot če bi jih zgolj zavrgli ali humano usmrtili ‒ odslužene pse celo obešajo na drevesa in mečejo v vodnjake. »Hope manjka na zadnji tački en prst in morda je bil to razlog, da ni bila več zaželena,« pravi Luka, ki je psičko posvojil pred dobrima dvema letoma.

Reševalci psov

Nehumano ravnanje z galgi je v Španiji že pred leti spodbudilo nastanek društev za pomoč zavrženim psom. V njem so združeni prostovoljci, ki te pse rešujejo in jim iščejo nove lastnike, v rokah katerih bo njihova usoda prijaznejša. Tako so tudi po drugih evropskih državah nastala številna društva, ki rešujejo galge pa tudi nekatere druge pasme psov, ki doživljajo podobno usodo, še zlasti velike angleške hrte. »Hope so rešili prostovoljci iz španskega društva Scooby,« pove Luka, »v Slovenijo pa je prišla prek Hrtjega sveta, enega od slovenskih društev, ki se ukvarjajo s posredovanjem pri posvojitvi hrtov. Najprej je bila tri mesece pri neki punci, ki pa pozneje zaradi zaposlitve, ki jo je dobila v tujini, ni mogla več skrbeti zanjo, zato jo je vrnila društvu.«

Postopek posvojitve je bil v njegovem primeru nekoliko drugačen, kot je običajno. »Imel sem že psico, majhno mešanko, ki pa je bila kar precej agresivna, in nisem vedel, ali bo sploh pripravljena sprejeti še enega psa. Zato sem moral najprej poskusiti, kako se bo obneslo. Šlo pa je, proti vsem pričakovanjem, zelo zlahka. Že na posvojitvenem obisku je Hope lahko ležala na njenem ležišču.« Hope se odlično razume tudi z Neom, Lukovim šestletnim sinom. »Hrti so po naravi zelo mirni in zelooo potrpežljivi. Z njim se celo igra s plišastimi igračami, kar se z mano ne. Tudi z drugimi otroki nima težav, če se le znajo kolikor toliko primerno vesti. Celo če bi ji stopil na rep, ne bi ugriznila, raje se umakne. Taka je v odnosu do ljudi nasploh pa tudi do drugih psov.«

Prevzela ga je eleganca

Luka pravi, da omenjena mešanka ni bila prava družba za izlete in njegov dinamični življenjski slog. »Bila je napadalna in ves čas je lajala, nikamor nisi mogel iti z njo. Jaz pa sem si že od otroštva želel psa, ki bi ga lahko jemal s sabo. Veliko sem v naravi, v hribih, veliko tečem ... Z Neom, ki je bil takrat star dobre tri leta, sva se nekoč odpravila v hribe. Srečala sva skupino ljudi s hrti, njihova eleganca in karakter sta me očarala,« pove, kako se je navdušil za te pse. Pravi, da je vegan in da tudi zato poskuša na različne načine pomagati živalim. Posvojitev je bila tako rekoč samoumevna – konec maja 2015 je Hope postala družinski član in svoje odločitve ni niti za trenutek obžaloval. »Nobenih večjih težav nisem imel, saj mi je hitro začela zaupati, pa čeprav je bila, kot rečeno, pred tem že tri mesece pri drugi lastnici. Najprej je imela malo osamitvene tesnobe, kar pomeni, da je zgrizla kakšno stvar ali se polulala v stanovanju. Da bi jo dal v boks, se nisem odločil, saj težave niso bile zelo hude, poleg tega pa psu tega ne bi naredil za nič na svetu. Take težave so pri posvojenih hrtih dokaj pogoste, ampak sčasoma so čisto izginile.«

Danes Ljubljančan Luka s Hope pogosto teče po Poti spominov in tovarištva, včasih, če ne gre drugače, pa tudi po ljubljanskih pločnikih. Pri čemer ima vitko psico ves čas na povodcu. »Ko jo peljem v pasji park ali primerno ograjen prostor, pa jo z veseljem spustim.«

Hrtji svet

»Društvo ima sicer registriran sedež v Celju, a člani smo z vseh koncev Sloveniji,« pove Grosupeljčanka Blažka Ribič, ena gonilnih članic prej omenjenega društva Hrtji svet, ki je formalno nastalo leta 2009. Društvo ohranja stike s pasjimi posvojenci in njihovimi posvojitelji, zato organizirajo različna druženja, sprehode, delavnice, hrtje razstave ... »Sprehode organiziramo zaradi druženja in zato, da nas lahko opazijo potencialni posvojitelji. Na hrtji piknik pa povabimo tudi ljudi, ki se o posvojitvi še odločajo. Ko na teh srečanjih spet vidimo 'naše' posvojenčke, smo vedno zelo veseli.«

Društvo Hrtji svet je doslej našlo dom okoli 270 psom ‒ galgom, španskim lovskim psom podencom, velikim angleškim hrtom in lurcherjem ‒ mešancem s hrti in drugimi pasmami. Pri posvojitvah sodelujejo z več društvi v tujini. »Galge in podence, ki prihajajo iz Španije, prevzamemo v Italiji, do koder prevoz organizira špansko zavetišče Scooby Medina. Irska ekipa Great hounds in need, ki je močno povezana s češkimi prostovoljci, pa pripelje na Češko lurcherje in grey­hounde (velike angleške hrte op. p.),« pove Urška Petek, v Ljubljani živeča Slovenjgradčanka, druga izjemno dejavna članica Hrtjega sveta.

Posvojitev

Usoda lurcherjev in velikih angleških hrtov, najhitrejših tekačev med vsemi psi, je namreč skoraj tako žalostna kot usoda španskih hrtov. Za velike angleške hrte je menda v 14. stoletju neki pesnik zapisal, da so »lepi, kot da bi ušli s slikarjevega platna.« Včasih so bili ti psi, ki imajo »gobec kot ščuka, glavo kot kača, vrat kot labod, hrbet kot gams, rebra kot jelen in kremplje kot lev,« odlični pomočniki plemičev pri lovu, proti koncu 19. stoletja pa so začeli z njimi tekmovati na hitrostnih tekmah. Danes tečejo na ovalnih stadionih za umetno vabo, to pa na stavnice privablja velike vsote. Kar ima za posledico, da mladiče, ki niso primerni za tekmovanja, in starejše pse, ki ne tečejo več dovolj hitro, usmrtijo ali zavržejo. Po nekaterih podatkih naj bi na Irskem in v Veliki Britaniji vsako leto zavrgli okoli 60 tisoč velikih angleških hrtov, le vsak četrti pa naj bi s pomočjo organizacij za pomoč hrtom prišel v roke prijaznih posvojiteljev.

»Do Italije oziroma na Češko se naša ekipa odpravi z avtomobilom ali kombijem, odvisno od števila posvojenih psov,« razloži Petkova. »Vedno peljemo tudi donacije pasje hrane, odeje, brisač, zdravila ... Pse pripeljemo v Slovenijo, na poligon kinološkega društva, kjer imamo uradno posvojitev. Tu posvojiteljem še enkrat predstavimo najpomembnejše stvari, na katere morajo biti pozorni. Pse tudi pregleda veterinarka, saj imamo v društvu kar dve.«

Odlični družabniki

Stroški prevoza, cepljenje, vstavitve čipa in veterinarski pregled presegajo 200 evrov, kolikor plačajo posvojitelji, razliko pa plača društvo. Postopek posvojitve je odsev njihove skrbi za dobrobit psov. Kandidate za posvojitev obišče eden od članov s svojim posvojenim psom in jim predstavi, kakšno je življenje z njim, jih seznani s stroški ... »Če v hiši ali stanovanju opazimo karkoli, kar bi lahko bilo za psa nevarno, predlagamo, kako lahko to odpravijo. Z veseljem ugotavljamo, da se večino za posvojitev odloči zelo premišljeno,« pojasni Ribičeva, ki tudi pove, da zato potencialnih posvojiteljev ne zavrnejo prav pogosto. To naredijo v primeru, ko ugotovijo, da varnost psa ne bi bila na prvem mestu.

»Gre namreč za lovske pse, pri katerih so prejšnji lastniki njihov lovski nagon še posebej spodbujali. Pri španskih galgih in podencih zato, da so bolje lovili, pri angleških hrtih in lurcherjih pa da so hitreje tekli na tekmah. Večina premikajočih se stvari dojamejo kot plen, ki ga je treba uloviti. Pri tem ne vidijo in ne slišijo nič, zato je velika nevarnost, da stečejo na cesto pred avto, pred vlak ali se kako drugače poškodujejo. Seveda nam tudi ni v interesu, da bi preganjali druge živali. Zato prek našega društva ne morejo posvojiti psa ljudje, ki se ne strinjajo z uporabo povodca. Na prvem mestu je pač pes in prizadevamo si, da mu bo omogočeno lepo življenje.«

Seveda je tudi Blažka Ribič posvojiteljica. »Imam dva velika angleška hrta, ki sta prišla iz Irske, 10-letnega Koogyja in šestletno Mystic, oba sta bila nekoč tekača na tekmah. Čudovita družabnika sta, sprem­ljata me praktično povsod. Obožujeta vožnjo z avtom in potepanja, doma pa se prelevita v veliki lenobi, ki me najraje opazujeta s postelje, še zlasti če jima kuham obrok ...« Ribičeva pravi, da bi imela psov še več, če bi le imela možnost za to. »Ko enkrat spoznaš ta čudovita bitja, je skoraj nemogoče živeti brez njih. To so kljub svoji velikosti nenavadno nežne duše. Nekaj posebnega je spremljati napredek psa, kako se navaja na nov dom, se odpira in ti začenja zaupati. Kako se razvija v srečnega psa.« Na veliko žalost se je morala letos posloviti ob ibiške podence Zoye, ki je prišla iz težkih razmer v Španiji in pri njej preživela sedem let. Psi so Blažko Ribič celo tako prevzeli, da je lani izšla njena Hrtja trilogija ‒ zbirka treh knjig, ki skozi zgodbo opisuje življenje galgov, podencov in velikih angleških hrtov.

Srečni obrazi vlivajo moč

Urški Petek dela družbo Wally, veliki angleški hrt. »To je zdaj že 11-letni gospod, pri meni je dobra štiri leta, pred tem pa je zamenjal kar nekaj domov. Tudi on je prišel iz Irske, kjer je štiri sezone tekmoval, kar je seveda pustilo posledice na njegovem telesu. Kljub vsemu pa je zdaj vesel, srečen pes, ki zelo uživa v pasji 'penziji'. Zame je to najboljši pes pod soncem ‒ neproblematičen, radoveden, nagajiv in neskončno len ‒ tipičen predstavnik svoje pasme,« z nasmeškom na obrazu počoha Petkova svojega velikega ljubljenčka po glavi.

Sogovornici se globoko strinjata, da ima vsak žival pravico do živ­l­jenja. »Naša pomoč seveda ne bo prekinila 'holokavsta', ki ga doživljajo psi v Španiji, Veliki Britaniji, na Irskem in v drugih državah, kjer potekajo hitrostne dirke s hrti,« pravita. »Za kaj takega se mora spremeniti pogled na te pse v njihovih matičnih državah. Lahko pa dodamo svoj kamenček v mozaik in vsaj nekaj psom omogočimo lepo življenje, ki ga pred tem niso poznali. Ko na posvojitvi vidiš srečne obraze posvojiteljev, ko prvič stisnejo svojega psa, in veš, da je za te pse trpljenje preteklost, je to neopisljiv občutek. To in poznejša srečanja s posvojitelji nam dajejo moči za nadaljnje delo,« zaključujeta. Luka Čelebič, eden srečnih posvojiteljev danes zadovoljne psičke Hope, je prav gotovo eden izmed njih. 

Besedilo: Marjan Žiberna // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol