Slovenci radi preživljamo počitnice v Dalmaciji. No, nismo edini. Tja hodi čedalje več turistov, lansko sezono označujejo za rekordno, za naslednjo pa napovedujejo nove turistične rekorde. Ni nas malo takih, ki ne maramo zime, zato se že spogledujemo z mislimi na poletje ...
Na počitnicah v soseščini pa se pogosto srečujemo z dalmatinskimi izrazi (za primerjavo: dalmatinščina - predvsem tista, ki jo govorijo na otokih - se od knjižne hrvaščine razlikuje bribližno tako zelo, kot se prekmurščina razlikuje od knjižne slovenščine), za katere pogosto ne vemo čisto natančno, kaj naj bi pomenili. Ali pa sploh ne. Eden takih izrazov je "fjaka."
Z njim se je pred časom srečala tudi BBC-jeva novinarka Kristin Vuković, sicer po poreklu Hrvatica, ki je obiskala Dalmacijo. Svojo izkušnjo je opisala v članku, objavljenem na BBC-jevi spletni strani.
Zgodba se začne tako: "Nekega vročega julijskega dne sem v lokalu v Dubrovniku čakala, da pride najemodajalec apartmaja, ki sem ga najela. Zamujal je več kot uro. Kot pravi Newyorčanki mi ni bilo jasno, zakaj je tako."
"Morda poznate Perota? Čakam ga že eno uro," sem rekla natakarju.
"Zagrabila ga je fjaka," je odgovoril natakar brez razburjanja.
No, Pero je končno prišel, a ji ni podal razlago za zamudo, pa tudi opravičil se ji ni.
Kristin se je takrat prvič srečala s pojmom fjaka. Lokalni prebivalci so ji razložili, da gre za stanje, ko težite k ničemer, imajo pa ga za pravi božji dar. Fjako je težko razložiti, ta se preprosto mora doživeti, najlažje pa jo boste razumeli pod vročim poletnim soncem.
"Za fjako sem prvič slišala, ko sem leta 2004 študirala hrvaščino v Dubrovniku. To je bilo še pred turističnim bumom in veliko časa pred tem, ko so na ulicah tega mesta začeli snemati epizode Vojne zvezd in Igre prestolov. Turistov ni bilo veliko, lahko sem slišala zvok mojih japonk po stoletnih kamnitih ulicah. Usedla sem se pred lokal Festival na Stradunu in naročila belo kavo. Potila sem se, opazovala mimoidoče, nekaj čečkala v dnevnik in ure so počasi minevale. Zaradi vročine sem se počutila tako, kot da bi me nekdo pretepel. Na koncu sem imela le toliko moči, da sem komaj dvignila svinčnik, misli pa so se mi podile po glavi kot lastovke po nebu. Fjaka me je ujela v svoje čvrste kremplje natanko tako, kot to opisuje fraza, ki sem jo osvojila pozneje: "Ajme, judi, uvatila me fjaka!" Moja energija je bila čisto na tleh, ničesar nisem mogla delati."
To nenavadno stanje je lepo opisal splitski pisatelj Jakša Fjamengo: "Podobno je nezavedanju, gre za posebno vrsto nepokretnosti, zaspanosti, otrplosti, utrujenosti in ravnodušnosti do vseh pomembnih zadev, za splošno pasivnost na popotovanju proti vsesplošnemu niču. Pojem časa se povsem izgubi, počutite se, kot da ste tako nekje kot nikjer, nekako na pol poti."
Kristin Vuković je sčasoma sprejela fjako in tamkanjšnji način življenja. V Dubrovniku se je celo poročila. In ni se več nervirala, če je kdo zamujal na sestanek, saj je dojela, zakaj se to dogaja. Zaradi fjake.
Igor Zidić, umetnostni zgodovinar in kritih iz Splita pravi, da je "fjaka" pomemben in edinstven del dalmatinskega značaja: "Fjaka je način preživetja. Ne obstaja v zahodni in severni Evropi, podobne pojave pa opažamo drugje po Sredozemlju, kjer poletne temperature dosegajo 40 stopinj Celzija. Tisti, ki so bolj dojemljivi, pustijo, da fjaka oblikuje njihova dejanja in vedenje, vpliva na njihovo delo in življenje."
Zato se naslednjič, ko se natakar pod žgočim soncem in v gneči ne podviza dovolj urno, nikar ne razburjajte. Njegovo vedenje si razložite s pomočjo "fjake." Kdo ve, morda jo spoznate tudi vi ... Od blizu.
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
