Ambasadorka zavoda Vozim Barbara Slaček zdaj pove vse

Ambasadorka zavoda Vozim Barbara Slaček zdaj pove vse (foto: arhiv) arhiv
Vir: Jana
19. 10. 2017

Prometne nesreče, ki je Barbari Slaček življenje postavila na glavo, se ne spominja. Za novo življenje in življenje sploh je Barbara prehodila trnovo pot, zato mlade s svojim pretresljivim pričevanjem že vrsto let ozavešča o nevarnostih, ki nanje prežijo v cestnem prometu.

Lep dan je bil, kot so vedno prijetni dnevi, ko zaposleni prejmemo plačo. 19-letnica je pospravila novoletno smrečico in okraske ter se, s tisti dan prijaznejšo denarnico, odpravila po nove smuči. Pozneje so si s prijatelji privoščili še pico in se posedli v avto, da bi se odpeljali domov. To je vse, kar se od tistega zanjo usodnega dne leta 1999 spominja članica Zavoda Vozim Barbara Slaček. »Vse drugo je v megli. Po pripovedovanju drugih me je potem, ko je avto zdrsnil s ceste in se začel prevračati, vrglo skozi zadnjo stransko steklo v jarek, kjer sem obležala mrtva. Prijatelji so mi dali prvo pomoč, umetno dihanje in me tako spravili k zavesti in življenju. Reševalci so se za moje življenje spet borili med prevozom v bolnišnico, pozneje pa še dvakrat med samo operacijo v celjski bolnišnici.«

Nikoli več ne bom hodila!

Utrpela je vrsto hudih telesnih poškodb in komaj preživela. Bila je v komi in po mesecu intenzivne terapije so jo premestili na travmatološki oddelek celjske bolnišnice, od koder so jo čez mesec dni premestili na URI Soča. Bolj kot fizični napori jo je pretreslo spoznanje, da njeno življenje nikoli več ne bo kot prej. »Tam sem si povrnila moči, a se začela spopadati z dejstvom in resnico, da nikoli ne bom več hodila,« pove. Še huje je bilo ob prihodu domov, saj se je vrnila v isto okolje, vendar je bilo poslej vse drugače.

Čakalo jo je bridko soočenje s popolnoma spremenjeno realnostjo. »Ostala sem brez službe in posledično brez finančne neodvisnosti, zato sem se morala preseliti nazaj k mami. Izobrazba, ki sem jo imela, je postala povsem neuporabna, saj svojega poklica zaradi paraplegije ne bi mogla opravljati. Zapustil me je fant in ostala sem brez nekaterih prijateljev ... Živeli smo v tretjem nadstropju slabo dostopnega bloka. V tistem trenutku se je zdelo, da je narobe vse, da se je cel svet zarotil proti meni.«

Naporno, vendar dobro leto

Počasi se je privajala na nove okoliščine in jih bila sčasoma pripravljena tudi sprejeti. O vprašanju, kako je vse skupaj doživljala njena družina, je povedala, da je bila v tem procesu sprejemanja same sebe zelo egoistična. »Ni me zanimalo, kaj menijo drugi, ni me zanimalo, kako je moja invalidnost vplivala na družino in svojce in kako so se s tem spopadali drugi.« Osredotočena je bila predvsem nase in življenje, ki si ga je morala zgraditi na novo.

»Takoj po prihodu domov sem se vpisala v šolo in začela opravljati prekvalifikacije za pridobitev ustreznejše izobrazbe. Kandidirala sem na razpisu za neprofitno stanovanje in ga v letu dni tudi dobila. Bilo je lepo, veliko, novo invalidsko stanovanje v Celju. Sorodniki so mi pomagali pri prilagoditvi avtomobila na ročno upravljanje, s tem sem postala tudi mobilna in neodvisna. Vse to sem uredila v približno enem letu. Ko so se vse te pozitivne spremembe dogajale, sem nekje vmes o sebi prenehala razmišljati kot o invalidu, ampak sem samo živela.«

Sedemletna pot do otroka

Na eni od obnovitvenih rehabilitacij, ki se jih vsako leto udeležuje prek Zveze paraplegikov Slovenije, je spoznala Davida, prav tako paraplegika, s katerim sta se čez dve leti poročila in se odločila za družino. »Vedela sva, da brez biomedicinske pomoči ne bo šlo. V sedmih letih sem bila noseča sedemkrat in šele sedmo nosečnost smo uspešno pripeljali tudi do poroda. Zaradi invalidnosti in posledičnih uroinfektov je prihajalo do splavov v različnih obdobjih nosečnosti,« pripoveduje. Vztrajala sta, ker so zdravniki zatrjevali, da je ginekološko zdrava. »Žiga se je rodil tri tedne pred rokom poroda, po naravni poti,« pove.

Mlada starša si pri pripravi na prihod dojenčka in opremljanju doma nista belila glave, saj sta menila, da zaradi starševstva v invalidskem vozičku prav posebnih prilagoditev ne potrebujeta. »Imela sva srečo, da je bil Žiga zelo umirjen otrok. Bil je zelo skromen in zadovoljen. Shodil je pozno, pri 15 mesecih in pol, kar se je izkazalo za dobro, saj je takrat že znal upoštevati navodila in ni nikoli ušel, saj je razumel, kaj sme in česa ne.« Sinku, ki je letos postal že prvošolec, starša nikoli nista posebej razlagala, zakaj sta na invalidskem vozičku. Ko ju je o tem nekoč povprašal sam, sta mu pojasnila in odtlej se družina s pogovori o invalidnosti ni pretirano ukvarjala, saj z njo živijo in jo sprejemajo kot nekaj samoumevnega, pripoveduje Barbara.

Poskrbi za svojo varnost!

Po prometni nesreči se je prekvalificirala v ekonomsko tehnico, diplomirala iz poslovne administracije in se zaposlila pri Zvezi paraplegikov Slovenije ter nekaj časa vodila tudi Dom paraplegikov v Pacugu. Barbara je bila vseskozi aktivna prostovoljka v projektu Še vedno vozim, vendar ne hodim in ena prvih, ki je s svojo resnično pretresljivo življenjsko izkušnjo o boljši prometni varnosti nagovarjala dijake in osnovnošolce. Mladostna vihravost, vrstniški pritiski in uporaba tehnologije med vožnjo pa so pogosti vzroki za prometne nesreče z visoko stopnjo najhujših prometnih nesreč in celo smrti. »Pomembno je, da jim o tem pripoveduje nekdo, ki je to doživel.

Pomembno, je da se zavedajo, da ko so za volanom na svetu ni pomembnejšega, kot sta njihovo življenje in zdravje.« Barbara aktivno sodeluje tudi v kampanji Ker takrat nisem rekla ničesar, bom zdaj povedala vse, s katero Zavod Vozim opozarja na pomen sprejemanja pametnih odločitev, ko se odločamo, ali prisedemo k nekomu v avtomobil, ali kot bistvo kampanje najbolje opiše Barbara Slaček: »V mojem primeru bi morala vozniku reči, naj usposobi varnostne pasove, vozi počasneje in upošteva, da v vozilu ni sam. Lahko in morala bi se postaviti zase in za prijatelje, vendar se nisem. Posledice so tu. In ker takrat nisem rekla ničesar, imam zdaj drugo priložnost, da mladim to sporočim skozi svojo zgodbo.« 

Besedilo: Slavka Brajović
Fotografije: Arhiv Zavod Vozim

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri