Vida je kar padla z nebes v moje življenje. Kot angel. Čeprav temnolasa, je znotraj sebe imela svetle, sončne, angelske lastnosti.
Spoznali sva se na fakulteti kmalu po začetku prvih predavanj. Dala mi je vse, kar je imela sama: svojo družbo, ljubeči dom svojih staršev, predstavila mi je svojega fanta in me vedno povsod jemala z njima, učila me je slovenščino, mi pomagala pri matematiki. Imela je čudovito pisavo in z veseljem sem uporabljala tudi njene zapiske, ker je hitreje pisala na predavanjih kot jaz s svojo začetniško slovenščino. Vida se mi je odprla s celim srcem, široke duše kot njeno Prekmurje. Mogoče zato ljubim Prekmurce in Prekmurje – te mirne, prijazne, tople ljudi, ki so široki kot njihova pokrajina ...
Bila je matematični genij in je tudi dobivala odlične in zahtevne službe v državnem vrhu. Ko pa je potem v moje življenje vstopil moški, moja resna in velika ljubezen, je hotel zasesti ves moj svet in prostor.
Vida je to razumela in ni zamerila. Meni sploh ne. Pač se nisva družili vsak dan po predavanjih. Toda najin odnos je bil preglobok, nič ga ni moglo zamajati, zasenčiti ali razrahljati.
Z leti se je le poglabljal. Kadarkoli sva se potrebovali, sva bili tukaj in scela druga za drugo.
Nikoli ji ni bilo ničesar težko storiti zame, vedno me je prehitela – niti prositi mi ni bilo treba. Kakor je zaznala situacijo, v kateri sem, je prišla s konkretno rešitvijo. Ki jo je prinesla z veseljem in nasmejana.
Ko se udobno namestim na svojem kavču, se zamislim: "Vedno je bila poštena in pravična. To, da je poznala veliko krivic, grdih ljudi in hudih zlorab v službi ter se odkrito in pogumno borila proti njim, jo je drago stalo. V boju za pravičnost bi lahko izgubila zdravje." Poskušala sem ji povedati, da se ne reče zastonj, da je zgodovina učiteljica življenja. Mogoče bi ji bolj koristilo, če bi bila malo manj matematična in malo bolj filozofska. Kakorkoli, po vseh teh letih se imava radi s nespremenjeno ljubeznijo.
