Sem v Holandiji. Pravkar sem prispela, peljem se k mami, ki je v domu za starejše občane.
Njen sedanji dom je le nekaj kilometrov iz mesta, v katerem je živela. V katerem sta živela – mama in oče, ko sta prišla sem. Kdaj je že to bilo? Seštevam ... 15 srečnih let plus sedem od njegove smrti. Se pravi 22 let je že od njune nastanitve v tem ljubkem mestecu, mestecu, polnem sonca in brez nadležnega vetra, značilnega za nizozemske obmorske kraje, ugnezdenem zraven prelepega Den Boscha.
Ne morem verjeti, da je že toliko od tistega dne, ko sva ju z možem prvič pripeljala v Den Bosch. Ko je moj oče prvič videl to mesto, se je, onemel od lepote, zazrl v mestno katedralo, pred katero smo se ustavili.
Ko je izgovoril besede: Stoletja je stara ... Se pravi, da te države stoletja nihče ni razrušil ..., sem se stresla od bolečine zaradi te ugotovitve. Mojo Bosno rušijo že stoletja. Ena sama generacija ne podeduje cele hiše od starejših prednikov. Vedno gradimo znova, z ničle. Le narodna modrost o pomenu sedanjega trenutka gre iz generacije v generacijo.
Mama je povzela: "Civilizirana in močna država ... Nikomur se ni pustila!" Njuna "eh" in "ah" sta bila komentar na zgodovinska dejstva, povezana s paralelnima usodama držav – tiste, iz katere sta prišla zaradi vojne, in te, ki ju je sprejela in jima omogočila novo življenje.
Pomislim – za to našo Bosno se že stoletja tepejo in nam ne povedo, zakaj. Kaj neki ima, da je vredna toliko krvi??? Diamante? Zlato? Nafto? Uran? Piramide, ki so odkritje zadnjega časa, gotovo niso razlog. Lepa je že, bogata in plodna tudi. Toda ... Kaj je tisto, zaradi česar je ne pustijo živeti v miru?
Stanovanje, ki sta ga dobila od države Nizozemske, je bilo zelo lepo. Toplo in svetlo. Sestra z družino je živela nekaj deset kilometrov stran, vsak vikend so obiskovali najine starše. Mama je kuhala okusne jedi, domače in slastne. Spekla kolače in sestrini otroci so bili srečni vnučki ljubeče babice in dedka. Midva z možem in otroki smo prihajali štirikrat na leto.
Pravkar se peljem mimo gostilne, ki je v bistvu kmečki turizem z jagenjčki, kozami, kurami, zajčki ... Sem smo se vedno pripeljali po kosilu – cela razširjena družina.
Se nadaljuje ...
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
