Potem je ona rodila. Vzela sem teden dni dopusta in ji šla pomagat: kopala sem dojenčka, ga previjala, kuhala obroke. Prvi dan sem spekla zrezke in jih pustila še za drugi dan. Ko sem jih naslednji dan hotela pogreti (krompir in solato sem že pripravila), jih ni bilo v hladilniku. Vprašala sem jo: "Kje so zrezki?"
Odgovorila je: "Že včeraj jih je moj mož vrgel v smeti. Mi ne jemo hrane od prejšnjega dne."
Vzelo mi je sapo. Vzgojena sem, da spoštujem dejstvo, da sploh imaš kaj jesti. Vsakič se zahvalim, za karkoli že imam na krožniku. Stresla sem se od strahu in skrbi zanju. Nehvaležnost, ošabnost in objestnost kličejo nesrečo. Kdo neki me je tako vzgajal??? Nihče ... Nihče me ni ... Poznam ta pravila od nekod ...
Naslednji dan se je ponovila zgodba z dunajskimi palčkami – to je prestižna sladica z orehi. Ta dan jih je njena tašča prinesla polno skledo. Zvečer pa mi ona da napotke: "Kar je ostalo, vrzi v koš za smeti."
Zajecljam: "Ne bom. Jaz ne mečem hrane stran. Jih bom jaz pojedla ob kavi."
Čedalje bolj sem se bala zanjo.
Potem pa sem ga neki večer poslušala, kako srka kakav in golta polento, in nisem zdržala:
Vprašala sem: "Zakaj ga ne naučiš jesti, kot se spodobi? Zakaj si ga izbrala?" Pa mi je, skomigajoč z rameni, odgovorila: "V duhovnem smislu je zelo civiliziran, izredno je inteligenten, širok in nikoli ne dvigne glasu. Čeprav je manipulator. Toda ta jezik jaz obvladam – ni mi kos. Lahko ga obvladujem, preden se odloči za kakšno manipulacijo, jo že preprečim. Vse manipulacije imam pred seboj in pod seboj. Saj to dela iz strahu, da me ne izgubi. Ljubiva se globoko in imava izreden seks. Vsak dan imava strasten, globok, odličen seks. Brez seksa ne morem ..."
Zamišljena sem ji odgovorila: "Jaz pa brez zdravja in denarja ne morem. Seks ni glavni na mojem meniju."
Iz srca se je zasmejala:
"Ti predvsem brez molitev in brez svojega Boga ne moreš. Jaz sem bolj konkretna, bolj zemeljska. In zemeljsko bolj praktična. Le moški ima nekaj, česar jaz nimam. In to mi veliko pomeni."
Vojna jo je izgnala iz udobja, iz ugledne službe, iz bogato opremljenega stanovanja, iz lastne identitete.
Postala sta 'begunca'. Etiketirana v lastni psihi in luči. Njo je to bolj prizadelo. On se je, prekaljen z dediščino trdnega otroštva, hitro ujel, naučil se je jezika in ni mu bilo pod častjo opravljati službe višjega medicinskega tehnika (fakultete oz. statusa zdravnika mu niso priznali).
Ona pa se je, kljub mojemu nasvetu, naj odpre literarno agencijo za jugoslovanske pisatelje (kar bi takrat šlo za med), odločila za službo profesorice za španščino. In pogorela v borbi s sistemom. Učenci v tej državi so ocenjevali profesorje, in ne nasprotno. Njeno stališče, izrečeno na glas in udejanjeno v praksi, jo je pokopalo: "Jaz svojo diplomo imam, vi, učenci, pa morate do svoje še priti." Izgubila je službo. Ni šlo za denar. Šlo je za njeno samopodobo: nekje, nekdo ji je postavil meje. Jo soočil s tem, da ona ni Bog ...
Se nadaljuje.
Foto: Helena Kermelj
