Azra Širovnik (kolumna): O zvestobi in ljubezni (1. del)

Azra Širovnik (kolumna): O zvestobi in ljubezni (1. del) (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
18. 3. 2018

Njegova bodoča tašča se ni hotela udeležiti poroke

Njeno prelepo, prepametno in preponosno princeso ... Mati je oboževala svojo hčerko edinko, ki jo je vzgajala z vso močjo svoje ljubezni in predanosti. Bila je ves njen svet, up in ponos. Bila je najbolj zaželena nevesta starih aristokratskih družin v mestu. Želele so jo vse hiše, predvsem zaradi priimka ugledne družine, iz katere je izhajala, potem pa zaradi zunanje lepote in izobrazbe. Čeprav so jo vse 'ugledne tašče' želele kot prestiž, je osebno niso marale – bale so se njene inteligence in neupogljive volje ... Predvsem pa njenega ostrega jezika, ki je njenemu umu, mnenju in besedam brez zadržkov utiral direktno pot k sogovorniku, brez zavijanja v celofan. Ljubljena in vzgojena, da vlada, nikomur se ni znala, hotela niti zmogla ukloniti ... Celo Bogu samemu, ne!

"Ne grem na kolena za nikogar, tudi za samega Boga ne, v čigar obstoj itak ne morem verjeti, saj je vera vanj le za maloumne ...," je vzvišeno govorila.

Takrat sem jaz že šla na kolena – samo za Boga. In vsa prestrašena spričo tolikšne (pre)drznosti – izzivati Boga osebno –, prosila Boga, naj ji odpusti.

Kljub temu sem bila tudi jaz njena goreča občudovalka – kako je znala po hitrem postopku opraviti z vsemi ... (iz)secirala jih je kot najbolj natančen raziskovalec, kot žabe v laboratoriju. Ja, ljudje so zanjo bili žabe – do njenega nivoja nihče ni segel. Niti jaz ne. Čeprav me je imela rada, se mi je tudi rahlo posmehovala s svojega piedestala vzvišene inteligence in psihološke sposobnosti prebrati (in tudi 'oglodati') človeka do kosti. V nasprotju z njo sem jaz v človeku prepoznavala njegove strahove, šibkosti, bolečine, negotovosti in stiske ter mu poskušala pomagati ... Vsem sem lahko. Le ona ni potrebovala ničesar.

Samozadostna je bila. Potem pa se je, ko je vzvišeno odklonila vsa 'ugledna' dvorjenja, zaljubila ... V fanta, ki je diplomiral na medicinski fakulteti in bil iz premožne družine lastnikov zasebnega podjetja, ki sta svojega edinega sina dala babici, da ga vzgaja. Onadva nista imela časa za to: da bi sinu dala svoj čas in starševsko ljubezen. Dala sta mu denar ... Babica mu je dala vzgojo ... Kakršno pač babice zmorejo – nekaj več klasičnih vrednot in veliko manj času ustreznih mehanizmov za uspešno preživetje. Ko je njena mama videla, da fant nekoliko glasno srka juho, je dobila živčni zlom. Potem pa je bila njegova značilnost, da je govoril zelooo počasi. In tudi jedel je zelo počasi ... Vedno je bil zadnji za mizo, kar je vse spravljalo ob živce.

Se nadaljuje ...

Foto: Helena Kermelj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri