Naslednje tri dni:
Zjutraj, ko sem se vrnila s plavanja, je zaklicala iz svoje sobe: “Je kavica že? Šele zdaj sem se zbudila (9.30). Tukaj se tako dobro spi ... in jaz sem v Ljubljani bila pod hudim stresom ...” Zajtrk se je šibil od dobrot: “Daj no, pridi jest kaj konkretnega! Saj ne moreš toliko plavati in živeti od rastlin ‒ posušila se boš, kri ti bo oslabela.”
Na plaži: “Ne morem toliko plavati kot ti. Pa tudi, kaj se tako forsiraš in težiš s to popolno postavo. Komu mar? Raje se pogovarjajva!” Na razgretih skalah je hotela, ustrezno svoji izobraženosti in širini, reševati svetovne probleme. In tudi lastni ljubezenski (prvič se je pred kratkim usodno zaljubila).
Jaz pa sem le hotela spustiti možgane na pašo in podariti svojemu telesu mišice ter ohlajati telo v morju. Izolirati se od vsega zemeljskega ... in človeškega. Želela sem biti eno z Naravo. Raztopiti se v objemu njene lepote in mogočnosti. Izginiti, razbliniti se v sublimaciji višjega jaza. Ko se je tretji večer vrnila s plaže, se je udobno zleknila v oblazinjeni stol na terasi, zazrla v morje in zaklicala: “Kako sem prijetno utrujena! Prav prijal bi mi kozarec vina. Nama boš postregla?”
Po kozarcu vina si je natočila še drugega in me vprašala: “Kaj nama boš nocoj pripravila za večerjo?” Mirno sem se usedla k njej. Zelo zbrano, jasno sem se ji zazrla v oči: “Mislim, da boš jutri zjutraj morala oditi domov, če želiš, da bova še vedno prijateljici. In če me nočeš videti v grši izdaji. Ko mi prekipi, se ne znam brzdati. Zato izkoristi, ko ti lepo povem ‒ po jutranji kavi me zapusti.”
In je ubogala. Razumela je: “Oprosti, nisem v pravi energiji. Imam tisoč odprtih vprašanj, kar pomeni problemov. Res ni fer do tebe, da te morim z njimi.”
Najino prijateljstvo zaradi tega ni razpadlo.
