Vpisala sem se v prvi letnik ekonomske fakultete, predavanja se še niso začela ... Takoj naslednji dan pa sem se vpisala tudi v Narodni dom na telovadbo, ki je bila sestavni del mojega življenja.
Približno en mesec sem pridno hodila telovadit vsak dan, ko je eden izmed naših trenerjev, izredno privlačen in prijazen fant, pripeljal svoje dekle, da ga počaka na galeriji, s katere se je videlo v dvorano.
Takoj mi je padla v oči vitka, nežna, plavolasa, z dolgimi lasmi, čudovito postavo in velikimi lepimi prsmi, ujetimi v modrček in oprijeto majčko. In z živahnimi, prijaznimi očmi, ki so se ujele z mojimi v pogled, ki ga nisva in nisva mogli oddvojiti druga od druge. Jaz spodaj, v dvorani, ona kot kakšna Julija na galeriji.
Po končanem treningu naju je njen fant predstavil drugo drugi.
V tistem je zraven priskakljal eden izmed trenerjev in se zasmejal: "Zdaj imamo v družbi dve lepi ženski ... To bo vojna! Katera bo zmagala?"
Midve sva se spogledali, zasmejali in objeli.
Potem smo vsi skupaj odšli k Čadu na pleskavico. Moški so se pogovarjali o svojih zadevah, medve pa sva začeli odkrito, iskreno in polni simpatij druga do druge tkati najino prijateljstvo.
Za moj rojstni dan, ki je bil mesec dni pozneje, me je povabila k sebi domov. Tam sta me čakala torta, ki jo je sama spekla zame, in darilo. Še zdaj, ko to pišem, se mi zasolzijo oči spričo njene tenkočutne, prefinjene ljubezni, s katero je znala in še vedno zna ljubiti.
Potem pa naju je obe iz teh lahkotnih, obetajočih, ljubkih in šarmantnih priprav iz čakalnice pred glavnim vhodom v življenje vsrkalo in posrkalo prav taisto življenje, z vsemi orkani, nevihtami in lepotami. In vsakič sva poiskali druga drugo in si poskušali dati moč, pogum in ljubezen.
In nikoli, nikoli ni bilo v tem odnosu niti najmanjše sence dvoma, ničesar meglenega, niti za en sam hip.
Vedno vsa ta leta in še zdaj je med nama močna, globoka, čista in nenadomestljiva ljubezen, ki je z leti le zorela in postala neločljivi del naju obeh.
Ko se usedem na kavč, v želji, da v miru in tišini obudim spomine na čas, v katerem se je rodilo to prijateljstvo, zaslišim glas moje mame, ki mi je v najstniških letih želela tlakovati lahko pot v življenje: "Druži se z lepimi puncami. Ni si ti jih treba bati, one so ti podobne."
Ne vem, koliko bi to njeno stališče vzdržalo v današnjem času in sedanjih razmerah, toda če dobro premislim, večina mojih prijateljic so bile lepe, pametne, inteligentne, karakterne ... In ker sem izbirala takšne, ki so cenile značaj, in ga tudi same imele, ni bilo mesta za ljubosumje, ker je vsaka imela lastno identiteto, in ta je unikatna.
