Azra Širovnik (kolumna) o Facebook dvorjenjih

Azra Širovnik (kolumna) o Facebook dvorjenjih (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
6. 2. 2019

Drug moški, star približno nekaj čez 30 let, je bil izredno privlačen, bister, prijazen, vljuden in duhovit.

Šalila sva se, na vsak moj odločni 'ne' v njegovem poskusu, da bi prestopil čez rdečo črto v predrznosti, se je hitro in galantno umaknil. Potem pa se je domislil 'originalnega' predloga: povabil me je na kavo v Trbiž!

Trbiž. Mesto, ki je bilo prvo, o katerem sem slišala, da so se tam dogajale srhljive zgodbe o kraji ledvic. Pred približno 15 leti sem imela stike s potomci bosanskih izseljencev, s katerimi sem se občasno srečevala. Tako mi je neka gospa pripovedovala, da je šla njena prijateljica z možem po nakupih v Trbiž. Ko je ona nakupovala, se je mož, ki mu je bilo to opravilo dolgočasno, podal na potep. Zbudil se je na neki klopi z bolečino v ledvenem delu.

Potem pa sta z ženo ugotovila, da so ga omamili in izvedli operacijo ledvice – ukradli so mu ledvico. Takrat sem pač poslušala zgodbo, bila sumničava glede verodostojnosti, potem pa mi je prijateljica iz Ljubljane, zdravnica, povedala podobno zgodbo. Njena pacientka je šla z možem v Trst po nakupih. Ko sta nakupila, kar sta imela pač v načrtu, je mož vrečke odnesel v garažo, ona ga je pa čakala v bifejčku zraven na kavi. Ko pa ga že nekaj časa ni bilo in se ji ni oglašal na mobitel, je poklicala policijo. Menda so ga v garaži omamili in v kombiju, ki je bil opremljen za 'operacije', vzeli ledvico.

Prosila me je, da opozorim druge ljudi. Toda menila sem, da mora tisti, ki je imel to izkušnjo, sam na našo policijo in da je ona dolžna opozoriti ljudi. Kakorkoli že, vse te 'informacije' in povabilo na kavo v Trbiž so mi obudili spomin na film o Braziliji, ki se je predvajal na enem od naših festivalov Liffe pred nekaj leti. Avtobus z ameriškimi turisti se je pokvaril na poti skozi Brazilijo. Nekateri turisti so ostali z voznikom in potrpežljivo čakali na pomoč in popravilo, drugi, mlajši, pa so se spustili na plažo spodaj, se napili in zakadili s travo ter zaspali.

Zbudili so se ujeti v 'bolnišnici' sredi pragozda, do katere se je lahko prišlo le z letali. Zasebnimi. Letali zdravnikov oziroma kirurgov, mafije in kupcev organov. Kajti v tej bolnišnici so pobrali človeku vse organe, ki so jih lahko, in še sveže prevažali na mesto končne destinacije oziroma do naročnikov. Človeška trupla naivnih in nevednih turistov pa so izpraznjena vse vsebine in razrezana ležala na kupu.

Vse te slike so zdaj oživele in mi zaplesale pred očmi. V odgovor sem fantu, ki me je vabil, napisala: “Ne bom prišla. Ne želim s tistega sveta brati v dnevnem časopisu: Slovenska pisateljica odšla sama na kavo k neznanemu fantu v Trbiž, ne da bi komu povedala ...” Čeprav je bil njegov odgovor “hehehe”, sem ga vseeno blokirala.
Najljubša kava mi je tista na mojem kavču, hehehe.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri